Zapriseženi strahu

    Do koronavirusne epidemije smo z boleznijo še nekako shajali. Sedaj pa postaja naše razmišljanje prežeto z njo. V slabem letu smo se navzeli navad, ki jih pogojuje strah. Če nič drugega, nam postane neprijetno, ko na javnem mestu po naključju srečamo znanca, s katerim nismo v pogostih stikih. Namesto rokovanja, mogoče celo objema in poljuba, z določene razdalje nezaupljivo zremo znanemu v obraz. Niti ne v oči. Kot bi nas spreletaval občutek slabe vesti. 

Edvard Munch, Odmev krika

    Izpostavljenost koronovanjski propagandi se nam je dobro zalezla pod kožo. Zato imajo vsekakor največje zasluge mediji, tisti najbolj gledani, poslušani, brani, mainstreamovski, kot jim pravimo. V tem pogledu nikakor ne gre za kakšno uravnoteženo poročanje, za soočanje različnih, drugačnih mnenj, za široko družbeno razpravo, ampak za čisto navaden naskok, za hkratno streljanje iz vseh topov, kot temu radi rečemo. 

    Zgodba se sporno nesporno začela v kitajskem Vuhanu, v osrednjem mestu province Hubei. Tam so prišli na sled podivjanemu zoovirusu, ki je iz živali preskočil na človeka in v nekaj mesecih prizemljil domala celotno letalsko floto. Scenarij še najbolj spominja na evropske zgodbe o grofu Drakuli, na njegovo posmrtno potovanje po stari celini, ko so ga spremljale živalske horde podgan. Bile so le transportno sredstvo, ki je naokrog prenašalo bolhe, te so skakale na ljudi in jim prinašale množično smrt, kugo. 

    Podobno je misteriozno netopirsko bitje, krvoses, zaslužno za tokratno svetovno okužbo. Koronavirus SARS-CoV-2 naj bi se kotil prav pod njegovimi krili in se širil preko drugih živih živali, ki so jih prodajali na huananski tržnici, evoluiral in preskočil na človeka. Od tu naprej je zgodba identična teoriji o velikem poku in inflacijskem širjenju vesolja. Vprašljivo je le, zakaj se je začela tako pozno, glede na to, da gre za habitat, ki se je oblikoval že tisočletja prej, in se je ožji del province Hubei tržnih navad navzel bistveno kasneje. Ja, kako to, da se je grozeče netopirsko frfotanje sprožilo prav decembra 2019 in to nikjer drugje kot na južni vuhanski tržnici v četrti Huanan z morsko hrano? 

Vuhanska tržnica živih živali, na kateri se je potuhnil 
virus SARS-CoV-2 do decembra 2019

Sl.vir: TheIndependent

    Zgodba je bila očitno privlečena za lase, saj je padla že slabo leto kasneje oziroma po poročilu, ki so ga pripravili strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pod vodstvom Petra Ben Embareka. Skupina je bila zadolžena, da odkrije izvor koronavirusa SARS-CoV-2 in po možnosti tudi začetek usodnega dogajanja. V kratkem bi njihov odgovor lahko strnili v naslednje besede: "Za novi koronavirus bi lahko rekli, da je naravnega izvora, možno, da gre za prenos z netopirjev, vendar malo verjetno, da so to vuhanski." 

    Resno je o smiselnosti vampirskega poseganja v mešetarjenje z virusnimi molekulami podvomil tudi profesor Liang Vanian, vodja skupine za covid-19 pri kitajski komisiji za javno zdravje, ko je dejal, da bi virus SARS-CoV-2 sicer lahko izviral iz živalskega okolja, pri čemer pa ni jasno, s katere živali bi preskočil na človeka. Vsekakor število podobnih dvomov, da Nosferatov bolšji cirkus ni imel nobene vloge pri vsem skupaj, narašča. Najbolj preprosta ugotovitev je, da znanost niti medicinska stroka ne znata pojasniti izora virusa in še marsičesa, kar je povezanega z njim. 

    Kakorkoli že, teoriji o vuhanskem izvoru virusa so očitno šteti dnevi, s tem pa tudi svetopisemskemu scenariju, kako je okužba, ko je bila pregnana iz raja poselila svet. Kar naenkrat se je pojavilo preveč klasičnih vzorcev, s katerimi bi potek širitve lahko povezali, preveč tipičnih primerov, ki bi jim lahko očitali literarno posnemanje, ne pa tudi znanstvene izvirnosti. Tiste izvirnosti, ki dopolnjuje našo zavest o izvoru, stanju in spremembi, na kratko o obstoju. Vuhanski virus je poniknil v misterij. Še bolje, postal je misterij! Nasprotno pa so se, kot je v takšnih primerih navada, razplamtele številne zarotniške teorije. Mali zeleni znova napadajo svet in na Marsu spet vidimo posejane rdeče mreže, kanale, v katerih bivajo in se pripravljajo sovražno nastrojene posadke, da nas okupirajo. 

Virus strašnejši od vampirskih zgodb, vendar s podobnim
misterioznim pridihom.                               Sl.vir: TheConversation

    Kateri od številnih zarotniških teorij bo uspelo preseči misli, ujete v uradne razlage, niti ni toliko pomembno. Ne moremo pa spregledati, da se ta burni proces že dogaja in počasi prežema zavedno in nezavedno. Resnica je postala dvom, to, kar za sodobno znanost tudi je. Torej nas je epidemija bistveno bolj približala potrebi po spoznanju kot vsi dosedanji revolucionarni in razvojni poskusi, s katerimi sodobne družbe eksperimentirajo od začetkov liberalizma. Povedano preprosto: "Umiramo za covid-19, za katerega se bo vsak čas izkazalo, da gre za sto različnih bolezni, ki jim je skupna zgolj pogosta smrtnost, nimajo pa istega povzročitelja." 

    Ali se je proti takšni eksotični bolezni sploh mogoče cepiti? Ne le, ker virus prehitro mutira, ampak ker je mogoče, da so si tudi virusi umislili zlonamerne združbe, ker tako uspešneje lahko poselijo gostitelja, ga držijo pod nadzorom poljubno dolgo, v pravem trenutku pa, ko naletijo na boljšo priliko, ga preprosto ubijejo. Ne, ker bi bila trupla potrebna za njihovo eksistenco, ampak ker so jim določeni živi človeški ali drugi živalski organizmi v napoto pri ustvarjanju uspešnih simbiotičnih kultur, združb. S tem pa smo pristali na popolnoma nekih drugih tleh.

    So mogoče kemija, njena ožja oblika farmacija in medicinske doktrine krive, da so se mikroorganizmi zarekli proti človeštvu. Trenutna spoznanja, ki jih imamo o simbiotičnih kulturah, namreč kažejo, da so le te enkratne pri uravnavanju življenjskih procesov, še posebej pri ohranjanju ravnotežja med tistimi zunaj in drugimi znotraj hišice Mojce Pokraculje. Prav tako dobro vemo, da se soočamo z mnogimi naravnimi predvsem pa umetnimi strupi, ki naše posamezne organe učijo, če jih že ne uničijo, onesposobijo, ob prvem naletu. Encimske motnje prepogosto potekajo prehitro ali pa se tvorjenje določenih encimov in hormonov, ki so pomembni za simbiotsko ravnotežje, ustavi. V takšnem trenutku pa mikrobiomi v telesu eksplodirajo in napadejo gostitelja, kot bi čutili, da bo od zadnjega žretja odvisno njihovo preživetje. 

    Seveda so biokemični agensi, ki sprožijo spopad v telesu prisotni v okolju ves čas. Mogoče se v določenih obdobjih okrepijo njihove koncentracije, ker upade preživetvena sposobnost človeštva kot vrste, postanejo bolj vsiljivi in učinkoviteje prodirajo v ljudi. Ali omenjena hipoteza drži, se bomo lahko prepričali neverjetno kmalu. Skoraj tako hitro, kot bodo znani rezultati o učinkovitosti cepljenj proti koronavirusu SARS-CoV-2. 

Doktrina dvojnega učinka: Koristi odtehtajo škodo.

Sl.vir: NewsMedical

    No ja, osebno sem prepričan, da gre pri covid-19 za neki podoben popravek globalnega genetskega gradiva, kot ga na vsake toliko čase opravijo na mednarodnih borzah, ko tečaji padejo za 15 in več odstotkov. Razumljivo, da pri človeštvu o tako velikopoteznem usklajevanju ne moremo govoriti, ker korekcije globalnega koda nenehno potekajo preko različnih, drugih bolezni. Kljub temu pa lahko vidimo, da so za človeštvo in vitalnost družbenih skupin usodne že stopnje smrtnosti, ki odstopajo od običajnih le za nekaj desetink odstotka. Ukrepi, ki jih izvajajo države po svetu, so namreč pokazali, da je poseganje v navade in socialno strukturo bistveno bolj usodno od bolezni s povečano smrtnostjo same, predvsem pa, da so posledice dolgoročne. 

    Strahu, posledično mu sledi stres, ni mogoče tako preprosto uteči. Neprijeten občutek, tesnoba, zaskrbljenost, groza se okrepijo z navadami, ki jih posebej gojimo v ta namen. Prav na spremembo teh najbolj vplivajo državni ukrepi in propaganda, ki jo načrtno izvajajo zdravstvo, zakonodajna in izvršilna oblast z neposrednimi sankcijami in pritiski, največkrat pa preko medijev. Predvsem mainstreamski tekmujejo, kateri bo bolj krvoločno prenesel ortodoksno zgodbo pod maskami. Ko se sproži učinek noceba, ljudje še bolj obolevamo, težji so bolezenski odzivi in posledice. Vedno bolj verjamemo, da so zdravstvo, asketska osamitev in državno nasilje ključni za naše preživetje ter da sami nismo dovolj pripravljeni na spopad z življenjem. Trepetamo, če se nas v ambulantah otepajo, na moč nas skrbi, ker cepljenje ne poteka, kot je bilo prvotno obljubljeno. Takrat dejansko mislimo, da je naša varnost resnično odvisna le še od obraznih mask, od bežanja pred ljudmi in omejenega gibanja. Niti za trenutek ne pomislimo, da ključ do našega počutja in zdravja tiči prav v nas in da praktično ni nikogar, da bi nas dalj časa obvaroval pred nami samimi, pred našimi razvadami, lenobo, slabo odpornostjo, ki ji po svoje tudi botrujejo farmacevtske učinkovine, po katerih tako pogosto segamo po priporočilih naših zdravnikov.