Lačni in mrtvi nimajo domovine

Štirinajsti dan so že padala granate. Včasih je prav grozeče zahrumelo in udarilo v bližini, da so se posedli robovi rova, v katerem je tičal. "Končno nekoliko zatišja," pomisli. Do večera, preden bo spet nebo stresalo smrtonosni tovor, bo lahko nekoliko predahnil. Obsedel je na robu odrušene zemlje in se zagledal v trepetajoči zrak. Postajalo je lenobno toplo, tako da je razpel jopič si razvezal škornje, pomigal z nožnimi palci, se predal mešanici spominov in domišljije ter zrl v modrino, kako je postopoma sinjela, z vzpenjanjem sonca na horizontu … Ko se je zbujal v bolnišnici, ni prav vedel, kaj ga je zadelo. Kasneje se je sicer ovedel močne svetlobe, kako ga je objela in pogreznila v molk. Udarilo je iznenada, resnično, kot strela z jasnega, globok oglašujoč zvočni val je dvignil krike in razmetal telesa, njihove ude, so zapisali v poročilu. A njemu je prizanesel. Z življenjem! Ki ga je potem užival, v invalidskem vozičku.

Za najbolj vdane, domovina skrbno razdeljena na parcele enega površinskega metra.

Sl.vir: Arlington National Cemetery

    Preživelim domovina največkrat nakloni nekaj verbalne pozornosti, morda kakšen denarni dodatek. Umrlih se spominja vsak dan v številnih pomnikih, spomenikih, berivih, pričevanjih, filmih, v političnih spopadih za priznanje zaslužnih sinov … Čaščenja mrtvih, ki so veličastno polegli na bojnem polju za nacionalne, domovinske ideale in "obetavno" prihodnost, postajajo običajni rituali. Kot roka na srcu, ki sledi zvokom himne, razvijajočim praporjem in plapojočim zastavam. Ikonografije so običajno veličastne predstave za oči, čeprav brez neke prave smiselne vsebine navdihujejo osebnega duha, ki se odmika od zavedanja krute stvarnosti. Trupla, ki še migajo in trupla, ki to dejansko so, so za mnoge apologete množičnih žrtvovanj zgolj abstraktni promocijski artefakti. Kultura poveličevanj, muzejev osvoboditve, udejanjanja literarnih del, likovnega in glasbenega snovanja služi izključno preživelim. Tistim iz kleti Cankarjevega doma, bi pripomnil zlobni jezik. 

    Toda, nesporno je, da so trupla, ki navdihujejo vso to veličastno, z nacionalnim duhom prežeto realnost, dejansko brez domovine. Umrli in umirajoči za daljnosežne cilje so nekakšni apatridi, podobni tisočim migrantom, ki iščejo zemljo, v katero bi spustili korenine. Slednji so vsekakor na boljšem. Ni se jim treba dokazovati na poljih pobitih, uničenih spominov. A za čigavo domovino so se in se potemtakem borijo ubiti, pohabljeni, mentalno strti? Za svojo prav gotovo ne! Zanje je domovina le nekakšno abstraktno videnje, brez prave vrednosti. Zanje je domovina zgolj pravica do koščka grobne zemlje, morda trpečega spomina, nasedlega v prizadeti duševnosti. Ja, lačni življenja in kruha ter mrtvi nimajo domovine! Imajo zgolj neko tuje, hrepeneče videnje, ki prej ali slej ugasne, premine skupaj z zavednim. 

Človeška logika, kar leta gradiš z odpovedovanjem, 
požgeš v eni sami noči.                                                     Sl.vir: TASS

    Domovina je predvsem nekakšen potuhnjen pojem. Veličastni spev ničvredne pesnitve, ki naj bi človeka pregovoril k ustvarjanju prihodnosti, vendar za druge. Domovina je podobno kot demokracija, privid. Služi za manipulacijo in upravljanje z demografsko statistiko. Ko je lačnih ust preveč, jih države po nalogu zaslužkarjev preprosto pošljejo na fronto; z glavo v torbi, kot temu radi rečemo. In da bi bilo čiščenje kar najbolj zagreto, so se spomnili osvajalnih in pravičnih vojn. Ja, ljudje na bojnih poljih lahko umirajo tudi pravično, medtem ko osvajalci na drugi strani končujejo krivično. Končujejo krivično v boju s pravičniško ideologijo. Ne eni, ne drugi se ne zavedajo, da v bistvu umirajo za tuji pohlep, ki nima prav nobene zveze z iluzijo poveličevanih vrednot. Ko mrliči začnejo polniti denarnice, se obetajo najbolj bajni zaslužki. Zmanjšanje gostote prebivalstva po površinskem metru pa postane pravi blagoslov prihodnjih naložb. 

    Pa govorimo o žrtvah in žrtvovanju! Le pomislite, bi bila vojna v Ukrajini sploh mogoča, če bi se naborniki in vsi drugi, ki jih pošiljajo na bojišča uprli? Generali bi se milo rečeno posrali in nadaljevali neizprosne bitke za šahovnicami, politike, ki zagovarjajo nacionalistično ideologijo, pa bi verjetno nagnali v norišnice. 

    No ja, kako uboga sta dejansko naše zavedanje in življenje obenem, povedo že natovorjene straniščne školjke, ki jih vojaki nekdaj druge največje armade na svetu tovorijo v Moskvo. Umirati za straniščne školjke; noro, mar ne! A ker so naša dejanja prežeta z nasprotji, od svetlobe in teme naprej, potem tisti drugi, upravičeno branijo pravico lastnih riti, da sedijo na nekoliko vzvišenem prestolu, da zavarujejo vrhovno sodišče, kjer si rit pravico išče. 

Putinova vojna višje ideologije: Za straniščne školjke!

Sl.vir: TheEconomist

    Je torej ukrajinska vojna banalni spopad za straniščne školjke? Tudi tako bi lahko tolmačili dogodke na Vzhodju, če bi seveda ne bili oviti v močne niti ideologije, ki zapoveduje pomen pravičnega napram krivičnemu. Ukrajinska vojna vsekakor je tragedija, ampak tragedija zaslepljenega človeškega uma. Uma, ki vidi lastno vrednost zgolj v kolektivnem zavedanju in arhetipih, bi rekel Carl Jung. Znotraj kolektivnega pa se individualno vedno znajde v podrejenem položaju. Ne zaradi nekih skupnostnih, družbenih ciljev, ampak preprosto zaradi posamičnih ciljev premožnega in vplivnega dela človeštva, višje rangiranih posameznikov na plenilski lestvici: Bill Gates, Warren Buffett, Soros, Putin, Roman Abramovič, Mordašov, Jevgenij Prigožin, Rinat Ahmetov, Julija Timošenko, Bernard Arnault, Armancio Ortega in ohoho lepo število drugih vampirskih povzpetnikov, ki izsesavajo človeško delo. Njim je prav vseeno, ali človek obleži za strojem, med polnjenjem trgovskih polic ali na bojnem polju. Danes je vse mogoče pretvoriti v dobiček po meri premožnih. In Evropa ter Amerika potrebujeta porušena mesta, infrastrukturo, razseljene družine, tako kot ruski mužik potrebuje straniščno školjko, da končno dvigne rit na kolikor toliko spodobno raven. To bo namreč tudi edini dosežek ruske civilizacije v 21. stoletju; če seveda odmislimo morilsko obsedenost, s katero so se po Čečeniji in Gruziji lotili še Ukrajine.  

    Ne pozabimo, pluralizem nažira tudi tako močne narodno enovite družbe, kot sta Kitajska in Rusija(1). In napadalne vojne takšnih hegemonov so prej kot ne uvod v oborožene konflikte na lastnem ozemlju. Zastave pa tudi drugje, kjer ponosno prisegajo na domovino, vse bolj spominjajo na nekoristne "plahte pripadnosti". Tlačanska mentaliteta si življenja brez praporja, pod katerim se zbira ljudstvo, sploh ne zna zamisliti. In domovina je samo nekakšna vazalna skupnost, relikt poznega srednjega veka oziroma kartezijanska podoba nementalnega telesa, ki mu vladajo dušni pastirji in botri. Najvišji smoter družine v takšni skupnosti pa je rojevanje in dresiranje otrok za spodobno, recimo herojsko smrt, v eni izmed vojn, ki jih narekujejo pohlep ter zamere. 

Za domovino! S prestreljenim srcem in luknjo v glavi.

Sl.vir: Reuters

    Če tako razmišljam še ne pomeni, da sem malodušnež ali da ne verjamem v znameniti rek pruskega generala von Clausewitza, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Osebno sem prepričan, da je njegov rek še kako pronicljiv za naše nasilniško, čredno obnašanje. Boljše definicije praktično ni mogoče podati, kakšne kolektivne riti ljudje pravzaprav smo. A tudi pacifisti že dolgo več niso samo neugledna manjšina. Glede na to, kako korajžno se na ulicah soočajo z režimsko policijo in udarjajo po neoliberalističnih globalnih konferencah, si prej zaslužijo odlikovanje za hrabrost kot grajo za nasprotovanje interesom, ki vzdržujejo grozeči status vojne. Klinc gleda domovino, v kateri ti priznajo lojalnost šele, ko zgubiš glavo, nogo, roko ali razum. In klinc gleda ljudi, ki ne spoštujejo Ciganov!

Navedek: 

(1)  Večinsko prebivalsto na Kitajskem, Hani, predstavlja 80% nacionalnega telesa, Rusi v Rusiji pa 80%.