Osvoboditev od osamosvojiteljev

"Ja," je rekel, "Tokrat smo bili pravo bitko. Ne za svobodo ne za osvoboditev, ampak čisto navadno bitko za spoštovanje. Pa saj niti nismo imeli pravega sovražnika na drugi strani. Bile so le trume prestrašene mladine, obveznikov, ki so iskali način, kako se čim prej izkrasti iz zarjavele pesti Jugoslovanske ljudske armade in uteči domov. Ti mladi fantje so nam sami padali v objem z dvignjenimi rokami, če se niso bali oficirskih skrajnežev. Ja manjšina res ni dojela, da armada ni orožje za zatiranje ljudstev znotraj skupne države, ampak obrambna sila pred militantno nastrojenimi tam čez, preko meje." Potem je utihnil. Pograbil nahrbtnik in s še toplo klobaso v ustih zapustil osvobodilni miting. Preprosto ni več prenesel nadutih besed, s katerimi so govorci nekoliko bolj ostre orožne vaje poveličevali v vojno. Vedel je, da je zanj epizoda osamosvojitelja - osvoboditelja končana. Za vedno! Od takrat se ni več udeleževal golaževih pojedin iz skupnega kotla in jurjevanj s plešočimi lepimi zelenimi kapami. "Od koga le," se je zagrenjeno spraševal, "so se osamosvojili ljudje, ki so zgolj idejno hlapčevanje enemu režimu zamenjali za drugo?" 

Poosamosvojitveno jurjevanje borcev za lepe zelene kape

Sl.vir: OZVVSLj

    Če je nacionalna zavest edina vrednota osamosvojitveno-osvobodilnih vojn, potem ne gre niti za osamosvajanje, še manj za osvobajanje. Pa pri tem nikakor ne mislim na ideal absolutne svobode. Slednjega tako ali tako lahko dosežemo zgolj znotraj lastnih misli, znotraj lastne glave, kot radi rečemo. V vseh ostalih primerih, ko se vključujemo v povezovanje in komuniciranje z drugimi, je svoboda le še relativni pojem. Nacionalna zavest namreč ni nič drugega kot ena izmed številnih preprek v glavi, ki v nas razvnema nadutost in lažni ponos. Je lastnost, ki nas razdvaja, namesto da bi povezovala naše različnosti, nas omejuje, namesto da bi spodbujala širjenje naših obzorij. Nacionalna zavest je daleč od tega, čemur pravimo humanizem in nacionalizem je njeno skrajno orožje za odvračanje drugačnosti, za krepitev privilegijev na narodni osnovi. 

Sutjeska. Od skupnih velikih pričakovanj so ostali le še
zapuščeni pomniki, umetnine umrlih velikanov.

Sl.vir: Dnevnik

    Nekdanjo skupno državo so razdejali nacionalistični skrajneži. Nihče drug kot samooklicani pastirji, ki so se potegovali za oblast na lastnem kurjem dvorišču. Da je tako, ni treba dokazov iskati v obsežnih sociopsiholoških razglabljanjih. Poglejmo si samo svoj tridesetletni napredek, pa bomo lahko hitro dojeli, na kateri strani zgodovine smo obtičali. Petina prebivalstva vegetira na samem pragu revščine, še vedno dopuščamo, da poslujejo podjetja, ki delavcem izplačujejo nižje plače od uzakonjene minimalne plače. Sesuvajo se socialni sistemi, kot sta zdravstvo in socialno skrbstvo, obravnavanje ostarelih je v pravem pomenu besede ostarela politika, delovno silo iščemo na oddaljenih Filipinih, ker ljudem nismo sposobni zagotoviti primernega delovnega in bivalnega standarda. Očitno bodo ograjeni delavski slumi, kot je tisti pri Orehku za turške delavce del našega vsakdana, medtem ko bomo o multilateralnosti še naprej vzneseno sanjali … Aja, in koliko namenjamo za bazično znanost in raziskave, za stanovanjski fond, dostopen in hiter javni promet, za izobraževanje in predšolsko vzgojo, za varovanje virov kakovostne vode, spodbude samooskrbe in tako naprej …?

    Država in njena prihodnost nista zapisani v zvezdah, v kar nas želijo prepričati domači politikusi, še manj v bruseljski agendi ali v razmerjih, pogojenih z ukrajinsko vojno, vsekakor pa na njen razvoj in trenutno ekonomsko-socialno stanje vpliva naš podcenjujoči odnos do balkanske zgodovine in tistega dela poti, ki smo ga prehodili skupaj. In to veliko bolj, kot si to sami upamo priznati. 

Delavski slumi za tuje delavce bodo zaščitili arijsko
podalpsko civilizacijo pred mešanjem.

Sl.vir: MojaSlovenij

    Prepričan sem, da bi kot skupna država jugoslovanskih narodov in narodnosti imeli veliko boljše možnosti in več priložnosti na poti v blagostanje po gospodarsko politični tranziciji, kot jo imamo razbiti na šest držav in nekaj srbskih republik. Ne nazadnje moč je v povezovanju, prepričljivost pa v številu glasov. Se motim? Sploh ne, če na hitro preletimo stanje v čakalnici evropskih integracij. Ljudje in naše skupnosti se obnašamo podobno kot vesoljni svetovi. Neprenehno se povezujemo v večje galaksije, v galaktične jate. Povezovalna dialektika je namreč temeljni ključ obstanka, preživetja. Ohlajenost na absolutno ničlo oziroma na -273,15 celzijskih stopinj, je značilna za nedejavne osamelce, ki tavajo zapuščeni v prostranstvu. To zadnje čase vse bolj spoznavajo tudi naduti Britanci. Rokavski kanal bo kmalu prerasel razsežja Atlantika, proti Ameriki pa pluje vedno več Titanikov. Brexit se ni posrečil, tako kot se ni razpad Jugoslavije oziroma bi se ne odcepitev Korzike pod taktirko tamkajšnjih nacionalistov. Podobno lahko ugibamo tudi, kaj bi bilo s Katalonijo, če bi se naenkrat znašla med Francijo in Španijo kot neodvisna politična entiteta. Še pomnite, tovariši! Slovenija je bila izjemno uspešna v federaciji, po jugoexitu pa smo zgolj neka obskurna državica na meji negativnega povprečja, ki vedno težje sopihamo za Češko, Madžarsko, Estonijo, Poljsko … 

    Dosežki nacionalistične politike so predvsem politični in deklarativni. Druga Švica, ha, na poti na Filipine, ker so domači nazadnjaki ugotovili, da tam prebivajo številni brezposelni katoliki. Kakšna muslimanska Indonezija prav gotovo ni primerna za uvažanje brezpravne delovne sile! 

Brexit, britanski Titanik tone
vedno globlje v Atlantiku.

Sl.vir: Wikipedija

 

  Lahko na svoji poti samoudejanjanja, ko gene povsod drugje križajo v nestandardnih razplojevanjih, pademo še nižje, še globlje? Lahko! Recimo, postanemo eden izmed številnih filipinskih otokov, na katerih vladajo plemenski poglavarji pod tutorstvom lokalnih narkošefov. Ali pa, kar je še veliko huje, pridobimo status ruske priključene republike. 

    No, saj ne mislim dobesedno, ampak izključno prispodobno razglabljam o usodi naroda, ki tako zagrizeno vztraja v mentaliteti žrtve. Ne, ne gre samo za to, da nas vedno spregledajo na Evroviziji oziroma da nam v Bruslju ukazujejo, kako je skrb za komarje in poljske endeme koristnejša od govedoreje, ampak, da že desetletja vztrajamo v nekakšni bratomorni vojni, zgolj zato, da bi dokazali, kdo jo je v njej odnesel bolj nesrečno. S tako zastrupljenimi možgani o neki prosperiteti niti ne moremo razmišljati, kaj šele, da bi jo udejanjali. Pod vplivom orkestriranih negativnih občutkov vztrajno kvarimo obstoječo klimo ter seveda lastni okus. Nezavedno smo navijači na politični tribuni in, kako žalostno, se čutimo odgovorne za izide na igrišču, kjer preigravajo drug drugega z našim denarjem. Nekdo, ki se nenehno vrača v zgodovino, vojskuje nekdanje bitke ali išče pravico za domala stoletje stare grehe, ne more predstavljati sodobne politične stranke; ne more zastopati interesov sodobnega sveta, še manj ustvarjalnih generacij. Z iluzijami spomina se ukvarjajo društva, ljubitelji takšnih in drugačnih posebnosti, tradicionalni vrtičkarji, zbiratelji artefaktov, ne pa agenti aktualnega življenja, ki želijo uravnotežiti lasten družbeni položaj skozi parlamentarni demokratični sistem. 

    Torej, če Kučanov ata predlagajo, da bi morali slovensko duhomornost povzdigniti še z nekakšnim pomnikom neodvisnosti, je to vsekakor njegova pravica. Če pa se država, ki jo davkoplačevalci živimo, na mlatenje prazne slame odzove in hoče spraviti na gumno polne snope, je prav, da se vprašamo: "Ali bomo poveličevali ustvarjalno misel ter umetniške stvaritve, torej duhovno-duševni nadstandard, ali nesmiselne evfemizme, ki sicer lepo zvenijo, a nimajo nikakršne praktične socialne vrednosti. Leta 1991 so nam širokoustno zatrjevali, da je obdobje, ko je bilo umetniško izražanje običajna sistemska dekla, za vedno mimo. Toda očitno se nekaj desetletij kasneje z velikimi koraki vračamo v predsobo inferna(1) in peklenščki znova kurijo kotel, v katerem bomo poparjeni iskali zgodovinski smisel, namesto da bi si utirali pot k evropskemu vrhu. Umetnine zaradi umetnine vsekakor, nekih kvazi ideoloških pomnikov za vzbujanje iluzije pomiritve in enotnosti, pa res ne potrebujemo. 

Bolj od muzeja osamosvojitve potrebujemo
muzej nacionalne norosti!

Sl.vir: MojaObčina.si

    Kako globoko nas v Dantejevo pogubljenje še lahko potisnejo rivali za "staro pravdo" oziroma kako peklensko nevzdržno mora postati naše okolje, preden se osvobodimo osamosvojitvenih patronov; tistih iz leta 1945 in teh iz orožnih vaj leta 1991? Prav je, da čim prej uvidimo, kako nesmiselna in nekoristna je poenotena, politično spesnjena zgodovina in kako upravičen je vsak do oblikovanja lastnega zavedanja o preteklosti. Prihodnost namreč ne more biti stkana iz istih stališč in enoumja, ker bi preprosto to ne bila bodočnost, ampak zgolj preimenovanje preteklosti! Pa še na mnoga leta!

Navedek:

(1) Pekel