Programirano umiranje

"Saj nihče ne trdi, da zadeva ni koristna. Vsaj pri takšnem pogledu na samo življenje, kot ga imamo, ne," je sunila čez mizo proti moškemu. "Problem je drugje. Težava je v samem načinu razmišljanja." 

"Le kaj spet kompliciraš. S filozofijo res ne boš ničesar rešila. Še posebej ne s takšno, ki se vsemu postavlja po robu," ji je vidno vznemirjen odgovoril. 

Leta so ju spravila bližje, kot prenese narava. Po burnem barantanju in številnih nevihtah sta pristala drug ob drugem. Proces udomačevanja se je začel, čeprav nikakor ni stekel. Delovala sta osamljeno, naveličano in zajedljivo. Svet se je na enkrat skrčil na neka deset površinskih metrov, in zdaj se je na njih odvijalo življenjsko finale.

"Sama stvari vidim drugače," je nadaljevala prejšnjo misel in se zapičila v resignirano postavo na drugi strani. 

Včasih se ji je res zdel kot vreča, ki jo lahko prekladaš po mili volji. Če se ti slučajno zdi, da preveč štrli v zrak, pa jo nekoliko potlačiš. 

"Kaj ne čutiš, kaj dejansko pomeni ta dolgotrajna oskrba, kako se pravzaprav stiska zanka okrog najinih vratov, okrog najine samopodobe, vere, da lahko življenje sama nosiva, dokler ga pač nosiva. S tem papirjem v rokah nama le dodatno dopovedujejo, da se bližata najin propad in medicinsko razpadanje. Res ne vidiš, da je vse skupaj ubijanje volje po življenju, ubijanje hrepenenja po prihodnosti, spodnašanje najinih načrtov z dvomom, koliko nama je še preostalo brez pomoči. Po njihovem je starost neizogibno zaznamovana z oslabelostjo. V to, prav v to naju prepričujejo s tema odločbama o pravici do dolgotrajne oskrbe. To ni nič drugega kot še ena sugestija, še eno prepričanje, še en dokaz v zbirki negativnih sodb. To je programiranje umiranja, kruto rečeno!"

"Ja, "je rekel žakelj čez mizo in še nekoliko zlezel vase. 

Medicinska doktrina: Upanje, ki vodi v nepokretnost

Sl.vir: EducationMagazin

    Zadeve niti približno niso mišljene tako krute, kot jih slišimo. Pravzaprav ves čas svojega bivanja nosimo nekje v sebi opomin minljivosti. Z leti se tisti klicaj zgolj okrepi. Postaja večji in večji, dokler se pod njegovo težo ne zlomimo. Čeprav smo na Zemlji edina bitja z zavestjo, se nenehno primerjamo z živalmi. Svoje trajanje vzporejamo z živalskim propadanjem. Kot da je vse, kar živi, zaznamovano z biološko uro uničenja. Vendar je velika razlika, ali ta ura tiktaka 20, 30, 70, 100 let ali bistveno več. Recimo, galapaške želve z lahkoto presežejo sto let, grenlandski kiti dosežejo dvesto in več, medtem ko so našli primerek grenlandskega morskega psa, za katerega trdijo, da je preplaval štiri stoletja. Škrlatno rdeči morski ježek se plazi po morskem dnu prav tako dvesto in več let. Oceanske školjke quahog z lahkoto presežejo slednjo starost. Med vsemi pa je najbolj zanimiva meduza turritopsis dohrnii. Praktično je nesmrtna. V stanje polipa se povrne vedno, kadar je pod stresom ali poškodovana. Torej regeneracija organizmov oziroma pomlajevanje je možno tudi iz biološkega vidika. Le odkriti še moramo, kako. 

    Smo na prehodu nove dobe, ki jo bo zaznamoval nesmrtni človek? Če sledimo dogmatskemu razmišljanju profesorja Alojza Ihana, potem vsekakor ne. V svoji knjigi nam postreže s številnimi primeri, preko katerih dokazuje, da smo kot vrsta programirani za umiranje in da nas nič, prav nič ne odreši tega bolečega spoznanja(1). 

Človek je ozavestil Boga in sklenil z njim zavezo.
Nastopil je trenutek, ko bo sklenil sporazum s sabo!

Sl.vir: Buonarroti Michelangelo, Masterart.si

    Ja, mogoče nam res ni pomoči, če zaplankano vztrajamo na starih pogledih na evolucijo in ne dojamemo, da je človeška vrsta prva in edina, ki je razvila zavest. Da je na Zemlji človek edini, ki je sposoben proučevati sebe in druge, razvijati naravne in umetne strukture ter tudi preobraziti lastni organizem, da se bo obnavljal domala v neskončnost. Razumljivo, da medicinska znanost tega ne more videti, ker se še vedno pretežno ukvarja z diagnosticiranjem in iskanjem usodnih bolezni in razteleševanjem trupel. Zazrtost v umirajoče telo pa praktično ne dopušča nobene dileme. Tako pač je. Okvarjajo se organi, žilni sistem postaja tog, imunski sistem neodziven in migetalk, ki čistijo sluz iz pljučnih kril s hitrostjo 4 do 6 mm/s, je zmeraj manj, naša pljuča pa postajajo s tem odlično okolje za gojenje ubijalskih bakterij. Ljudje, profesorji, doktorji, kot je Ihan, nočejo, ali ne morejo priznati, da je smrt le začasni gost človeškega telesa. Izza razteleševalnih miz tega preprosto ne vidijo in se celo posmehujejo razmišljanju o večnosti oziroma poskusom, ki vodijo v to smer. Mračnjaki!

    Popolnoma drugačen je pogled drugega profesorja, rojenega na avstralski celini, raziskovalca in člana številnih odborov in laboratorijev, kjer se obsežno ukvarjajo z vprašanji podaljšanje življenja in nesmrtnostjo, Davida A. Sinclairja. David staranje pojmuje kot bolezen, ki jo je mogoče ozdraviti. Ne le zdraviti, kot so prepričani medicinski veljaki in njihovi učenci. Pravi, da obstaja razlika med podaljševanjem življenja in podaljševanjem same vitalnosti ter da so sposobni narediti eno in drugo. "Zgolj ohranjati ljudi pri življenju, ko jih desetletja pestijo bolečine, bolezni, krhkost in negibnost, ni nobena odlika,"(2) pravi.

    Ker pozna izsledke raziskav na področju podaljševanja življenja, in kot trdi sam, vsaj deset let prej, preden se z njimi seznani javnost, njegovim napovedim lahko verjamemo: "Na vidiku je podaljšanje zdrave življenjske dobe. Vem, celotna zgodovina človeštva dokazuje drugače. Ampak znanstveno proučevanje življenjske dobe prav v tem stoletju kaže, da nas zablode iz preteklosti ne morejo kaj dosti naučiti. Potrebno je radikalno razmišljanje, da bi sploh preučevali, kaj to pomeni za našo vrsto. Nič v milijardah let evolucije nas ni pripravilo na to, zato zlahka verjamemo, da je zadeva nemogoča - takšno razmišljanje je celo zapeljivo."(3) Toda, kot namigne: "Ampak tako so ljudje razmišljali tudi o letenju človeka, dokler ni prvi človek poletel." 

54.- letni znanstvenik, David Sinclair, utemeljuje novo 
življenjsko paradigmo: nesmrtnost.
Sl.vir: Linkedin

    Sinclair, med drugim tudi soustanovitelj Akademije za proučevanje zdravja in življenjske dobe, je torej prepričan, da je že nastopil čas, ko bomo ponovno opredelili, Kaj pomeni biti človek "Kajti ne gre samo za začetek revolucije, ampak tudi evolucije,"(4) prikima

    In če je Alojz Ihan prepričan, da evolucijsko programirana smrt bioloških organizmov izpolnjuje naravni smoter, ki po njegovem ni etično sporen, Sinclair močno dvomi o smrti kot sprejemljivi naravni rešitvi. Še posebej zato, ker ve, da človek že na trenutni razvojni stopnji lahko terja najmanj občutno podaljšanje življenja, če ne celo nesmrtnost. Za Sinclairja niso etično sporne dileme, ali lahko in kako bo podaljšanje življenja dela Zemljanov vplivalo na globalne razmere, ampak je etično vprašljivo, čemu bi se človek ne poslužil rešitev, ki so mu na voljo. Poenostavljeno lahko rečemo le, da se v tej luči medicina kaže kot izjemno nazadnjaška organizacija, saj odklanja rešitve, ki bi za mnoge pomenile dokončno ozdravljenje in bistven upad bolezni, predvsem pa bi se krepko zmanjšala potreba po zdravstvenih storitvah. Prav to je namreč tudi ključni namen genske biologije, na kateri strani je Sinclair. Obetavne raziskave na miših se z odobritvijo FDA (Food and Drug Administration) selijo na ljudi. Zdaj gre torej zares! 

    Kljub zavesti očitno še nismo dojeli, da je ozaveščanje pravzaprav naslednja stopnja v človekovem evolucijskem razvoju. O tem priča tudi obilica literature, zagovornikov in raznih gurujev, ko govorijo o razumskem ponovnem programiranju našega vedenja; nekateri med njimi, omenimo le Dispenzo in Liptona, pa tudi o reprogramiranju biokemičnih procesov. Seveda gre za enkrat še bolj za teorije ovite v meglo, ki pa presenetljivo kažejo obetavne rezultate; še posebej na področju terapevtske hipnoze. Z razvojem nevroznanosti, vedenja o delovanju možganov in živčnega sistema, pa se postopno razkrivajo tudi spoznanja (bioenergija, meditacija, telepatija, radiestezija, fotobiomodulacija, energijsko zdravljenje in homeopatija), ki so bile do sedaj v pristojnosti metafizike ali mejnih področij znanosti ter parapsihologije. 

Evolucija, pravo učlovečenje se je začelo šele z
ozaveščanjem.                       Sl.vir: SmithsonianMagazine

    Najpreprosteje! Nismo dojeli, da je evolucija razvojni in ne metafizični proces, kot nanj gleda alopatska medicina. In če je do zdaj šel naš razvoj vzporedno z razvojem drugih bioloških organizmov, se na stopnji ozaveščenosti razdvajamo od svojega živalskega genoma in postajamo pravi ljudje, vedno bolj podobni duhovnim kreaturam, za katere so različne vere prepričane o njihovem božjem izvoru. Smo nova vrsta na pohodu in v nas je prav toliko kozmičnega kot v vsem vesolju. 

    Zdaj že lahko rečemo, da nismo božje stvarstvo, ampak da se je pričujoča božanskost porodila v živalskem carstvu, da je zavest biološkega izvora, ozaveščeni biološki organizmi pa smo trenutno najbolj trpežna kozmična vrsta. Živali čutijo in se odzivajo, največkrat s pogojnim refleksom. Ljudje razmislimo, kako se bomo odzvali, čutenje samo pa je trenutno najbolj izpopolnjen živčno-biološki sistem, s katerim nadziramo in obvladujemo okoliščine in okolje, že kmalu pa bomo tudi sebe.  

Navedki:

(1) Alojz Ihan. Čas nesmrtnosti; Smrt v dobi bionike. Založba Beletrina, 2016

(2) David A. Sinclair. Življenjska doba; Zakaj se staramo in zakaj se nam ne bi bilo treba. Učila International, založba d.o.o., Tržič, 2020. Str.:20, 21.

(3) Prav tam

(4) Prav tam