Užitek, ne trpljenje

 Gledal jo je, kako odhaja. Prvič po več mesecih jo je prevzel spokoj. Skrivenčena ustna so se oblikovala v rahel nasmeh, izžeti obraz je obmiroval. Tudi dihanje se je umirilo in slišati je bilo le še brzenje kazalca električne ure na zidu. Tonil je v prostoru z njo. Držal jo je za roko. Spustil jo je le toliko, da ji je sem ter tja popravil svetel pramen na čelu. Kot da bi bilo to potrebno, saj se ga je samo rahlo dotaknil in ga pustil na istem mestu. Negotovost je pač potrebovala izgovor, da se je za trenutek odmasknil od nje. Čutil je, da bi moral nekaj reči, a so nespretni gibi nadomeščali besede, ujete v grlu. Jutri ga bodo verjetno odpeljali. Verjetno, ker je bil prav on tisti ki je zmešal praške in mililitre za zadnje nazdravljanje s svetom in ji pomagal, saj je bila sama prešibka, pri pitju grenkega napitka. Upal je, da mogoče še enkrat odpre oči, se mu nasmehne, mu prikima, namigne, da ji popravi tisti svetel pramen na čelu. Nič od tega se ni zgodilo in čez čas, je bilo slišati zgolj brzenje kazalca na električni uri. Telo pred njim je dokončno potonilo vase, se zaprlo pred svetom, postalo nemo, hladno truplo, ki je zapustilo za sabo obilo spominov, tudi prijetnih.

Na neki način smo vsi sirote, brez človeških vrlin, saj dovolimo, da nas z ustrahovanjem
odvrnejo od izvorne pravice po užitku.                                                               Sl. vir: Guardian

    Boleče propadanje je očitno del naravnega načrta, ki bi se mu praviloma ne smel izogniti nihče med nami. Vsaka samovoljna prekinitev agonije, trpljenja, še vedno ni nekaj samoumevnega, obče sprejemljivega. Podobno so številni prepričani, da bi morali preprečiti poslednji samomorilčev skok, odložiti, če ne drugače tudi nasilno, pogodbo s smrtjo. A sprašujem se, le kaj lahko ponudijo vsi ti borci za življenje drugega kot nadaljevanje mukotrpnega trpljenja, dokler se telo ne usmili sebe in dokončno pregori. Gre res za božjo pravičnost ali le za versko sebičnost, ki razglaša, da je Bog bojda na njihovi strani, ne pa tudi na strani tistih, ki se prizadeto soočajo z lastno okužbo minljivosti, z bolečim razkrajanjem; telesa in duše? 

    Seveda, je Boga lažje občutiti v tujem trpečem telesu kot v lastnem. In moralnih užitkov ne najeda slaba vest, ko gledaš drugega v mukah, ker je to tako ali tako volja Boga, stvarnika, očeta. Njegovi volji se namreč ne oporeka, ne nasprotuje, ampak se ji ponižno uklanja kot najvišji pravičnosti. Trpljenje samo je namreč najboljše zdravilo za dušo in vsemogočni že ve, koga bo z njim najbolje potešil. 

Empatija, usmiljenje ali zgolj zdravniška prevzetnost?

Sl. vir: Willed

    Trume romarjev in klečečih orantov dokazujejo oziroma bolje rečeno poskušajo dokazati njegovo vse občo prisotnost in zaupanje v vseprežemajočo ljubezen in velikodušno pravičnost. A ko obolijo kosti, ko se revma iz mrzlih tal zavleče v goleni, kolena, kolke, druge sklepe, tarnajo pred ambulantnimi čakalnicami. Takrat se vera v vsemogočnega skrči le še na raven molitve: "da bi le ne bilo hujše!" Ja, večina, ki vero dojema predvsem kot obredno izkušnjo, ne verjame kaj dosti v moč njene narativne zdravilnosti. Ko so sami deležni božjega blagra trpljenja, iščeš pomoč pri sočloveku, ne farju in znotraj veličastnih cerkvenih ladij. Staropisemski Job in novopisemski Jezus Kristus nedvomno vzbujata občudovanje zaradi neizmerne predanosti kljub težki preizkušnji, ki jo jima je naložil nebeški oče. Toda vprašanje je, kdo od prevzetih z njuno krepostjo bi se ne odrekel čaše, iz katere je pil Jezus na križu. Ne nazadnje mar ni prav Jobovo trpljenje dokaz božje nepravičnosti, izživljanja in zlorabe vsemogočnega, ko je spremenil življenje predanega človeka v gledališče obupa, zgolj zato, da bi dokazal Satanu, kako slepo podložne so mu človeške duše. Tudi križanje Jezusa Nazarjeca bi se lahko končalo drugače. Bolj prepričljivo za "šibko" človeško bitje, predvsem pa prizanesljivejše za sina človekovega. A ga je prepustil na milost in nemilost krvi željne skupnosti, namesto da bi udaril zoper nedopustna dejanja in z ognjem kaznoval objestno jeruzalemsko sodrgo, kot je pred tem Sodomo in Gomoro. Toda če bi dejansko uveljavljal pravičnost, kot se spodobi, potem bi zgoda izgubila tragičnost, sporočilno moč, čustvenost, ki jo prebujajo kruti prizori, da dejansko začnemo verjeti, da je nekakšna ljubezen edina, ki ozdravi trpljenje na vekomaj veke. Ozdravi ali le opere možgane? Psihologija, navdihnjena s politiko! 

    Ja, božji oče očitno potrebuje spektakel oziroma njegova samovšečnost, narcisoidna priroda ga potrebuje, da prekrije, kako vsemogoče nemočen je ta bič božji; šibkejši od sanj tistih, ki ga sanjajo. Nesporen dokaz, da gre za udejanjanje čisto običajnega božjega kaosa na Zemlji, je prepesnitev poezije ljubezni v epsko marširanje ob spremljavi bojnih bobnov. Njihovo turobno ubijalsko sporočilo poslušamo še danes! Ja, neverjetno povzdignjeno se sliši, da nas je Jezus s svojim žrtvovanjem na križu odrešil grehov in posvetil v ljubezni. Še posebej, ker vsi zelo dobro vemo, kaj je greh, medtem ko se nam o ljubezni niti približno ne sanja, kaj bi lahko bila. Je definicija brez vsebine, Pojem, ki dejansko ne pove in ne dokazuje ničesar. Ampak res prav nič! 

Križ in kičasti kipec matere božje, bosta zagotovo 
izvlekla revmo iz ozeblih kolen.

Sl. vir: Nova24TV

    Če nekoliko parafraziramo stanje, v katerem se že domala večnost nahaja človeštvo, potem je božja beseda en sam bojni pohod, žrtvovanje, povzdigovanje umrlih in smrti; neskončen spopad mračnjaštva za privilegije! In če lahko imamo kakršnokoli korist od zgodovine, potem je to poziv, da moramo obstoječe vrednote opustiti in začeti svet ter vlogo človeka v njem dojemati drugače. Ne trpljenje, ampak užitek mora postati počelo nove življenjske filozofije. To pa pomeni popoln razhod s krščanstvom, mohamedamstvom in ostalimi religijami, ki ljubezen do boga pojasnjujejo z nasiljem in ustrahovanjem. Namreč Bog, ki se ga moramo bati, ni tisti Bog, s katerim bi želeli sodelovati!

Tudi drugače je človek že naredil usodni korak v smeri sekularizacije. Ne toliko v političnem pogledu, kjer je hinavsko naklonjen posameznim veram, ker tudi verniki prinašajo glasove, ampak predvsem na tehnološki ravni. Tu gre razvoj v nasprotni smeri od boga. Tudi če bomo slednjega enkrat nesporno, ne samo ontološko, filozofsko, metafizično, uspeli dokazati, bo bolj podoben čarovniku iz Oza kot resnični avtoriteti. Bo zgolj nekakšen deus ex machina. 

Sprejemati užitek, pomeni, da bodo matere, če bodo še skrbele za razmnoževanje vrste na klasičen način, rojevale otroke pretežno za uživanje, ne pa za topovsko hrano na bojnih poljih ali za suženjsko služenje dobičkom in umišljenim lastnikom produkcijskih sredstev.  

Pravi smisel življenja je užitek ne zapovedano
svetopisemsko trpljenje mračnjakov!

Sl. vir: RollingStone

    Za začetek nove dobe to pomeni, da dokončno pospravimo vso to svetopisemsko nadlogo na zgodovinske police. To preprosto moramo narediti, če se hočemo otresti mračnjaštva, obskurnosti, kot ključne sile, s katero si nazadnjaki pokoravajo svet in nas vzgajajo v strahospoštovanju, nekakšni lažnivi, izkoriščevalski ljubezni. Slednja namreč ni nič drugega kot politično in čustveno zlorabljanje hormonalnega brstenja, ki pravzaprav krepko zniža meje naše razsodnosti, razumskosti in to v okviru zakoreninjene sebičnosti, pohlepa, nevoščljivosti, posestništva. Ko se enkrat predamo stanju, ki so ga poimenovali ljubezen, hitro ugotovimo, da gre bolj ali manj za nekaj začasnega. Ples hormonov se umiri, naši odnosi pa ostanejo začinjeni s slabostmi požrte človeške nature. Nekateri si večkrat dokažejo, da je celo osel pametnejši od njih, saj se le enkrat pusti speljati na led, drugi se resignirano umaknejo vase, dobesedno pobegnejo pred "plemenito" ljubeznijo, samo majhen del zna odložiti vso to čustveno navlako in izkušnje izkoristiti za odraščanje v neodvisnega, samozavestnega človekoljuba. In le slednjim užitek res nekaj pomeni. Ker ne hrepenijo v prazno, temveč ga udejanjajo na vsakem koraku, naj bo jutro megleno ali nabito s svetlobo. 

    Ljudje, ki znajo uživati oziroma užitek postane ključna vsebina njihovega življenjskega sloga, ne iščejo sreče. Zanje je pomembno, da niso nesrečni. Zadovoljno življenje in telesno ugodje sreče namreč ne potrebujeta, ker se nenehno udejanja skozi delo in predajanje strastem, skozi stvari, ki so prisotne, in zato ni treba hrepeneti po njih. Sreča je namreč hrepenenjska utvara, odsev izkrivljenega zrcala. Vodi nas proti cilju, kjer zadovoljstvo traja sila kratko, če ga že dosežemo. In že naslednji trenutek smo znova sredi blaznega hrepenenja, hlepenja ter iščemo nove tablete vzburjenja, da nas popeljejo na vrh hipne in kratke potešitve. Takšno tekanje za novimi in novimi poživilnimi dozami se prej ali slej sprevrže v razočaranje in lov za srečo se v bistvu spremeni v lastno nasprotje. Človek le še trpeče, brezvoljno zaznava srečo drugih; vsaj misli, da je tako.