Štipendisti ali penzionisti?

"Ste upokojeni?" ga je vprašal, ko sta se srečala pred trgovino po daljšem času. 

"Ne!" je odvrnil domala dobre volje in se mu zazrl naravnost v oči. 

"Kaj torej počnete?" Je zvedavo rinil vanj.

"Ooo, veliko stvari. Težko bi navedel tisto, ki mi je najdražja. Predvsem so sami dolgoročni projekti." 

"Zanimivo," je pohitel vsiljivec. "Človek bi rekel, da ste na izteku kariere, sami pa govorite o dolgoročnih projektih."

"Vse je odvisno, s katerega zornega kota gledate na stvari. Ali mislite, da bi se moral nekdo pri mojih letih kar uleči v grob in pustiti, da ga mirno zasujejo," mu je vrnil. 

"Ne, ne, nisem tega rekel, niti pomislil nisem na kaj takšnega," se je presenečeno odzval moški v balonarju. "Le zanima me, kaj počenjate. Že nekaj časa vas nikjer ne zasledim. Kot bi se v zemljo vdrli. Pa sem pomislil, da ste mogoče pristali med nami."

"Med vami?" Se je začudil. "Kdo pa ste vi, če smem vprašati?"

"Ja upokojenci vendar. Imamo svoje društvo, klub, kjer se redno srečujemo, izmenjavamo izkušnje in veliko hodimo na izlete. Tudi plesne vaje imamo in fotografski krožek. Saj veste, danes vsi slikamo, s telefoni. In dobro je vedeti, kako shraniti obilico spominov, da jih hitro najdemo, če si jih zaželimo. Ja, preostala leta, nikdar ne veš, kdaj pride Matilda, je treba preživeti kar najbolje. Saj se strinjate?"

"Mhm, se je namrgodil. Torej uživate ali bolje reči, tolažite drug drugega ob odhajanju na drugi svet. No ja, saj danes ljudje sploh več ne umiramo, ampak se poslavljamo, zapuščamo, odhajamo, se selimo, prehajamo in kaj vem, kakšne evfemizme še si izmišljamo, da bi utekli misli na minljivost."

"Kaj hočemo," je rekel balonar. Le kaj hočemo. Saj veste, težko se je sprijazniti in še težje se posloviti. Smo pač ljudje in minljivosti ne moremo kar preprosto sprejeti. V tem čakajočem obdobju se je treba čemu posvetiti, se s čim ukvarjati in komur je dano, zaključiti začeto." Pomel si je roke, kot da bi jih mraz oglodal. "No ja, ste med nami ali se nam boste v kratkem pridružili. Res, kaj pravzaprav počenjate?" Je ponovno vsiljivo dregnil.

"Sem štipendist, spizov. Saj razumete. Ukvarjam se z dolgotrajnimi raziskavami, kako starost preobraziti v vitalnost. Trenutno zbiram izkustveno gradivo in lahko povem, da ga je z vsakim mesecem več." Še enkrat je pogledal balonarja. "Lep pozdrav in obilo izletov vam privoščim!" Se sunkovito obrnil in izginil v trgovinskem vrvežu, za ritjo v tesnem krilu iz črnega, gladkega usnja, ki je veselo poplesavala za nakupovalnim vozičkom. Nasmeh se mu je vrnil na lice.

Štipendisti ali penzionisti? Življenje ali Matildina čakalnica?

Sl.vir: ArborCompany;HabitFrom Humanity

    Naš pogled na staranje je precej banalen, bi lahko rekli. Predvsem starost jemljemo kot končno epizodo v svojem življenju. Kot vstop v nekakšno čakalnico na smrt, pa kolikor pač bog da. Vsekakor dejansko ne vidimo preko vkoreninjinih predsodkov. Še vedno se primerjamo z živaljo in tipamo, kaj nam je skupnega, ne po čem se razlikujemo. No, nekatere religije poskušajo življenju vdihniti posmrtnost, vendar z ozaveščanjem, krepitvijo kognitivnih funkcij v nas, se nam teološka pojasnila vedno bolj zdijo umske zablode v labirintu brez pravih odgovorov. Še posebej, ker postrenesančna znanost počasi, a vztrajno tre orehe biti enega za drugim. Vedno več nas je, ki smo prepričani, da bomo s spoznavanjem lastnega telesa in principov njegovega delovanja postopno odkodirali skrivnosti, kako obrniti proces staranja. Nekaj podobnega, kot to že milijone let počenjajo meduze turritopsis nutricula in turritopsis dohrnii. Mogoče, da človeški odgovor na vprašanje pomlajevanja ne tiči ravno v omenjeni živalski vrsti, je pa slednja vsekakor živ dokaz, da prirodna biologija sama dopušča procese v nasprotni smeri. Z meduzo turritopsis nutricula smo dobili v roke pomembnejši dokaz o nesmrtnosti, kot nam ga ponujajo številni sveti spisi z nedokazljivimi, a vsekakor prijetnimi in spodbudnimi zgodbami glede naše končne usode. Ljudje smo praktična bitja, predvsem pa oportunistična, koristolovska. Tako kot smo se oklenili vere v nesmrtnost, ki bo na nas prišla po odrešeniku, se ji bomo tudi odrekli, če bomo le pridobili kakšno leto na račun nove paradigme. Ne nazadnje ne smemo spregledati svojih ambicij. Pričakovanj, dosežkov, ki so nas vodili iz vlažnih in temačnih votlin v suha, svetla domovanja, od krede in stene do digitalne resničnosti, od hoje in teka do vratolomne hitrosti, s katero smo sposobni ubežati zemeljskemu privlaku v vesolje. Naši dosežki, naša dejanja so najboljši dokaz, da česarkoli si zamislimo, po čemerkoli hrepenimo, to tudi udejanjimo. In v tem je posebnost naše vrste! Spoznati sebe in ustreči lastnim hrepenenjem. 

Prepričanje, ki človeku ni prineslo niti enega samega
leta več, kaj šele nesmrtnost!

Sl.vir: LifePoint

    Vem, da verskim zapečkarjem, ki hodijo po robu dvoma, takšno razmišljanje ni všeč. Predvsem se jim zdi naduto, nespoštljivo in prevratno. Svetopisemske zgodbe o gorečem grmu, zlatem teletu in o odrešeniku ter prerokih, ki so z vero premagali lastno smrt, so jim ljubše. Da, predvsem ljubše, čeprav manj pogumne, da bi si upali preskočiti plot v lastnih glavah in uteči na miselno svobodo.

    Nič nimam proti, če nekdo vztraja v umski ujetosti, v dogmah in aksiomih, če se vdaja lagodnemu prepričanju, da bo za njegovo umsko lenobo in propadajoče telo poskrbel nekdo drug. Nič nimam proti, če z javnimi molitvami prepričujejo predvsem sebe o obstoju nečesa višjega, večjega med nami in poskušajo verjeti, da se bo goreča vera prej, ko ne udejanjila; ne le v srcih, ampak tudi v našem dejanskem medsebojnem sožitju, spoštovanju drugačnosti, kot tudi hrepenenju po nesmrtnosti. Sem pa velik nasprotnik, ko me posiljujejo z etiko, moralo, ker je njen ključni namen zadržati sredobežno silo človeštva znotraj teološko-ontološkega krogca. Vsi imamo pravico do tolažbe, toda prav tako imamo tudi pravico, da se tolažbi odrečemo in udejanjimo hrepenenje po nesmrtnosti in užitku. Še posebej, ker so nas vere in njihove teološke pojasnitve razočarale z nenehnim odlaganjem, prestavljanjem odrešenikovega prihoda na Zemljo. Preprosto, ob današnji znanosti in dosežkih, je vera premalo prepričljiva, da bi sploh lahko konkurirala novodobni človeški ustvarjalnosti. Njeni argumenti so sklop nepojasnjenih trditev v stilu, da se v božje pač ne dvomi, ker samo dokazuje sebe. Nesporen ontološki dokaz, ki pa seveda ni argument, s kakršnimi človek snuje lastno kozmično bodočnost. 

Zemlja in njeni viri pripadajo sposobnim in željnim
za razmnoževanje.                            Sl.vir: DepositPhotos

    Torej, zakaj potemtakem gledamo na starost kot na končni obračun s sabo in uklonitev nekakšnim naravnim zakonom, ki smo jih očitno premalo proučili. Staranje je lahko zgolj razumsko potovanje do življenjskega mejnika, starosti, kjer se človekova pot sklene in začne vitalni proces teči v obratni smeri, proti pomlajevanju. No, mogoče tega ravno ne bomo dosegli v desetih letih ali v tem stoletju, je pa prav, da na osnovi spodbudnih raziskav in postavljanju nove življenjske paradigme začnemo spreminjati svoje prepričanje. In sicer od prepričanja o minljivosti v prepričanje o nesmrtnosti. 

    Epigenetika, veda se ukvarja s proučevanjem sprememb izražanja oziroma delovanja genov, ki so posledica predvsem zunanjih dejavnikov: okolja, prehrane, stres, vzgoja, izpostavljenost strupom, boleznim, nasilju, trpljenju …, je mogoče trenutno najbolj pomembna opora, na kateri snujemo našo biologijo prepričanj oziroma dolgoživost. Da je prek epigenetskih procesov možno posegati v naš genetski načrt ter reprogramirat izražanje genov tudi v nasprotni smeri od naravno zapovedanega propadanja in prepuščanja prostora, organizmom v razmnoževalni fazi, so prišli prav na osnovi metaanaliz, množice zapisov o travmah vojnih zapornikov 2. svetovne vojne. Ugotovili so, da se hude travmatične izkušnje epigenetsko vgrajujejo v genetske programe, ki jih nasledijo potomci. 

    Olala, dolgoživost oziroma nesmrtnost sta že zapisani tudi v naših genih, treba je zgolj spremeniti načrt za njihovo izražanje in to preprosto rečeno naredimo preko epigenetskih zapisov. No ja, ni ravno tako preprosto, kot se sliši, vsekakor pa smo veliko bližje odgovorom, kako življenju pridobiti desetletje in več, mogoče celo nesmrtnost.  

Naše odhajanje ne spominja ravno na nebeško rajanje.

Sl.vir: Bautintuc.vn

    Seveda, dokler ne pridemo do spoznanj in tehnologij, ki bodo omogočile široko uporabo starostnikom, da na določeni točki sprožijo pomlajevalni proces, si vrnejo vitalnost ter ozdravijo usodne bolezenske procese in stanja, bo treba marsikaj narediti tudi v lastni režiji. Še posebej zdaj, ko vemo, da je tako iskani vrelec mladosti v nas samih. Sprejemanje upokojitve kot konca kariernega obdobja vsekakor podpira tezo o razmnoževanju kot ključnem za ohranjanje vrste, ne pa tudi želja posameznikov po daljšem življenju. Razmišljanje o sproščanju življenjskega prostora za druga življenja, so skregana z logiko zavestnega dojemanja sveta in posameznika v njem. Kot zavedna bitja namreč hočemo preseči čas, ki nam ga je odmerila mati narava za posamično udejanjanje. Že samo posedovanje zavesti postavlja človeka v drugačno vlogo kot ostala bitja v prirodnem okolju. Prav gotovo nimamo zavesti, da se bomo še naprej samodejno vdajali naravnim ritmom, ampak, da bomo te ritme uskladili po svoji volji. Upokojitev mora biti tako kot ostala življenjska obdobja prežeta z izobraževanjem, ustvarjanjem, snovanjem dolgoročnih projektov ter njihovim udejanjenjem. Slediti napotkom, ki nas peljejo v naročje starostne betežnosti in dojemanje starosti kot procesa telesnega in umskega propadanja in razpadanja, je napačno. Predvsem zato, ker takšno nespodbudno razmišljanje ne prinaša let, ampak jih pospešeno odnaša.