Drugi tir, esej o tem, kdo ima daljšega in bolj trdega

Polemike okrog posodabljanja in dogradnje železniških povezav Kopra s celino se osredotočajo predvsem, če ne kar izključno, na finančno učinkovitost projekta. Nedvoumen dokaz, kako je neoliberalistični razum prevladal v naših glavah, čeprav se drugače njegovih posledic otepamo na vse pretege in iščemo načine, kako bi ga izgnali iz naših sredin in preprečili brezbrižno izkoriščanje ljudi in dela. In kar je pri vsem skupaj še najmanj razumljivo, je, da govorimo o nekakšnih končnih stroških projekta, ko praktično še niti s krampom nismo potipali kraškega drobovja pod navidezno traso in to v trenutku, ko konjunktura znova dviguje cene in pribitke v gradbeništvu. Ključno vprašanje torej ni, koliko bomo zapravili za dodatne železniške povezave s kontinentom, temveč koliko od tega denarja se bo obrnilo znotraj Slovenije! In zgolj o tem bi morali razmišljati številni dušebrižniki, ko nas prepričujejo o smotrnosti projekta. 

Normalno, več bomo plačali domačim izvajalcem, večji bo učinek za narodno gospodarstvo in višja bosta osebni in skupni standard. In da to razumeš, ni potrebno, da si kakšen makro ekonomist z akademskim nazivom. Prav tako drugega tira v nobenem primeru ne moremo primerjati s TEŠ 6. Odnosi in politična razmerja, v katerih je potekalo sodelovanje s francoskim Alstomom so bili popolnoma drugačni in tudi ljudje so drugi. Naložbo v TEŠ 6 so vodile menedžerske, tehnične skupine, ki so s takšnimi in drugačnimi pojasnili prihajale do vlade in državnega zbora po državna jamstva za dodatno zadolževanje. Drugi tir vodi državna administracija in ta je v vseh pogledih podrejena republiškim nadzorstvenih ustanovam, pa tudi nadzoru in odločitvam v državnem zboru. Seveda pri vsakem naj bo še tako dobro pojasnjen projekt, lahko pride do zlorab in oškodovanj. Toda, v takšnem primeru gre za kriminal in zato imamo vzpostavljen poseben sistemski mehanizem, policijo, tožilstva, sodišča, ki preventivno in post festum ugotavljajo signale in znake za kazenski pregon.

Danes sinonim za korupcijo, mogoče že jutri za vzorno naložbo?
Vir: TEŠ

Da naložbe stečejo, mora med ljudmi, organi in organizacijami, ki jih zastopajo, vladati vsaj neko minimalno zaupanje. Drugi tir je nesporno projekt te vlade in če že hočete, tudi trenutne politične koalicije. Ne glede na to, kako nerodno, mogoče celo negotovo, je na začetku pristopila k njegovemu udejanjanju, je po sprejemu zakona, ki so ga nasprotniki postavili na referendumski preizkus, začela bistveno bolje krmiliti projekt in se odzivati na vprašanja in delovanje javnosti. In kar je pri vsem skupaj še najbolj pomembno, odločno vztraja na izgradnji presneto nujne železniške povezave v državi. Takšno strumno, odrezavo držo smo pri marsikateri poosamosvojitveni vladi pogosto pogrešali, čeprav je po drugi strani edino jamstvo, da bo do zaključka strateške naložbe dejansko prišlo.  

Poglejmo primer iz drugega zornega kota. Drugi tir ima že dobrih 25 let staro brado. Celo pol milijarde evrov kapitala je bilo že rezerviranega v proračunu za njegov začetek, a je vse skupaj klavrno propadlo; ker ni bilo minimalnega političnega soglasja, ker takratna vladna koalicija ni znala približati stališč in presekati gordijski vozel interesov. In zanimivo tudi tokrat so številni, ki so v preteklosti že nekajkrat minirali projekt oziroma v prid večje politične všečnosti celo odstopili od njegovega izvajanja, pohiteli s pristavljanjem piskrčkov ali so celo zahtevali, da se v imenu razuma, finančne varčnosti, povrne na izhodišče, na projektne mize. 

Prepričani prepričujejo prepričane.
Vir: TV Slovenija

"Mi vsekakor smo za drugi tir, vendar ne za takšnega, ekonomsko nevzdržnega, predragega in po vrhu vsega omejenega na en sam tir," se muzajo in škodeželjno nasmihajo. Takšni in podobni "špilferderberji" kar tekmujejo, kdo bo pred javnost privlekel večjega, argument namreč, ki bo občinstvo prepričal v dobronamernost kritike. "Oprostite vendar, kadar ni lubenic in češenj, bi jedel prav te. Praviloma si želim, česar ni in nenehno spreminjam želje, in tako v nedogled; stara in preizkušena, velikokrat celo uspešna taktika.  Nihče izmed tako imenovanih dobrodušnikov za javno dobro pa ne pove, da njihove zamisli, vse, od prve do zadnje, vračajo sam projet na začetek, na risalne mize, v inženirske studie, za kar bo potrebnih naslednjih pet let nategovanja, najmanj, preden bo ideja zrela za ponovno javno obravnavo, in jo bo lahko spet kakšen samoljubni grebator politikus sesul; kot se je v preteklosti že nekajkrat zgodilo. Je kdo sploh potegnil logaritemsko računalo na plan in izračunal, na zaokroženo desetico, koliko dragocenih kilometrov proge med Koprom in Divačo smo v teh petindvajsetih letih dejansko izgubili, ker so se pobude nenehno vračale na začetek, izhodiščni projekti pa so se prašili po omarah oziroma, koliko tira bi že iplačali, če bi začel obratovati, recimo deset let prej? 

Drugi tir: Od načrta do načrta že celih 25 let
Vir: Ministrstvo za promet

Dobro staro orožje za netenje zavisti in privoščljivosti, s katerim so odpihnili nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta A. s predsedniške tekme, poskušajo, seveda v nekoliko prenovljeni različici, uporabiti tudi tokrat. "Kdo se bo okoristil z drugim tirom, da je tako hudičevo drag ali pa, to je drugi TEŠ 6 (naložba, zasnovana kot alibi za krajo, kot je izjavil na zaslišanju pred parlamentarnim odborom Golubič)," namigi, namigi z jasnim namenom, zakuriti obči dvom in prenesti virus suma na vse, ki so kakorkoli povezani z zakonom za izvedbo projekta. Vendar bo tokrat nevoščljivost težje pognala korenine. Namreč, projekt umeščanja "drugega tira" je zaenkrat strogo v birokratskih rokah. Državni uradniki pa ne slovijo po ne vem kako zajetnih prejemkih, in jih, niti na račun  polen, ki jih dnevno dobivajo pod noge, ne morejo pričakovati. Po drugi strani so ostali brez vsake tako opevane zasebnosti. Neprestano pod budnim očesom nadzorstvenih ustanov, organov pregona in medijev. 

Da v tako nadzorovanem in transparentnem okolju sploh lahhko kaj zmakneš, moraš imeti resnično visok IQ, in še to bi bilo bolj ali manj dejanje kratke sape. Vsekakor pa bomo na strani kritikov vladne pobude srečali mnoge, za katere dobro vemo, da želijo na račun "drugega tira" krepko obogatiti lastne, že danes izdatne, finančne portfelje, a so prav zaradi transparentnosti, na katero se tako radi sklicujejo, izpadli iz igre delitve denarnih presežkov. Preprečitev uveljavitve zakona na referendumu je tako še edina možnost, da se jim uspe pribiti do korita kasneje. 

Referendum - Vrnitev na začetek ali napredek?  

Torej, "drugi tir" nikakor ne more biti TEŠ 6. Niti pod razno ne! Tisti, ki krmilijo projekt, so namreč že na začetku odrezali številne zaslužkarje, borce za lasten žep, od ambicij. In tako je tudi prav. Čeprav je v tem trenutku nekoliko neprimerna kakršnakoli primerjava s TEŠ 6. Šoštanjska termoelektrarna namreč deluje s polno paro, če odštejemo, zanemarljive in običajne občasne zastoje zaradi prilagajanja sistema, in prinaša dobiček, ki bo z vsakim dnem samo še večji. Čez nekaj let verjetno tudi nova šoštanjska termoelektrarna verjetno ne bo več sinonim za krajo davkoplačevalskega denarja. Mogoče bo celo primer vzorne naložbe. Kakorkoli že, pustimo se presenetiti!"

Podobno bo verjetno tudi z enotirnim drugim tirom. Akumulacija se mora nekje začeti, in če trenutno ni denarja za dvotirno progo, saj nekoliko šepa celo finančna zgradba za enojni tir, bodo verjetno zaslužki prihodnjega pretovora in transporta toliko višji, da bodo omogočali solidno jamstvo za nadaljevanje gradnje na vzporedni progi. Tako namreč delajo dobri gospodarji. Ostali, ki "drugi tir" podpirajo bolj besedno, deklerativno, medtem ko na njega obešajo raznovrstno kramo cenene demagogije, pa očitno pripadajo čarovniškemu klanu Harryja Poterja.  Kot trdijo, so sposobni za isti denar zgraditi iz enega tira dva. Le tega ne vemo, kateri bo pravi in kateri čarovniška iluzija? Seveda, je omenjeno vprašanje navdušilo tudi številnih špekulacij vajene teoretične matematike. Že od poletja se trudijo, da bi pojasnili omenjeni problem in so na najboljši poti, da iznajdejo nov goljufivi paradoks; podoben tistemu, ko hitronogi Ahil ne more ujeti želve, ki se neprestano odmika za polovično razdaljo že prehojene poti. 

Matematični paradoks, čarovnija, Za isti denar dva tira?!
Vir: Dnevnik

Podoben paradoks je tudi vladna napoved, da bo "drugi tir" ustvaril dodatnih 9.000 delovnih mest, neposredno v okviru logistične dejavnosti in posredno. V dejanskem primeru gre nedvomno za popolno nepoznavanje napovednih modelov, simulacij ali pa za običajno površnost, ki se uradnikom tako rada primeri. Namreč, ko zadeve vzamemo v roke, tako kot se spodobi in vnesemo vse ključne spremenljivke, se izračuni sučejo med  40.000 in 60.000 tisoč novimi, bolje plačanimi delovnimi mesti. Strateški projekt v vsakem pogledu prej ali slej pripelje do temeljite družbene preobrazbe in "drugi tir" to nedvomno je. V vsakem primeru bo prišlo do pospeševanja sprememb, očitnega gospodarskega in družbeno političnega napredka. Morda pa se nasprotniki "drugega tira" bojijo, da tempu, ki se napoveduje, ne bodo mogli slediti in bodo obviseli v družbenem vakumu ali kot temu pravimo, jih bo povozil čas?

Da bomo razumeli obsežnost družbene preobrazbe, ki se bo začela z gradnjo enojnega drugega tira, moramo zadevo pogledati celovito. Pretehtati moramo tako potencialne možnosti in koristi kot tudi slabosti. Prvič, če konkurenca, tekmovanje, krepi entropijo organizmov in sistemov, sodelovanje predstavlja njihovo sintropijo oziroma organiziranje na višjih ravneh. Dosedanje primerjave so namreč pokazale, da vsako povečanje tovora v Trstu in na Reki, prispeva tudi k povečanju tovora v Kopru in drugače. Krepitev pristaniških storitev na območju celotnega severnega Jadrana, ne samo posameznega pristanišča, neposredno privablja in povečuje pomorski pretovor, še posebej, ker je tudi evropska strateška prometna usmeritev, da se zaradi izogibanja prenatrpanosti notranjih komunikacij, vozijo tovori po morju do pristanišč, ki so najbližje logističnim in distribucijskim središčem v notranjosti. Boljše in hitrejše povezave s kopnim in njegovimi urbanimi središči ne bodo vplivale le na povečevanje pristaniškega pretovora, temveč tudi na odločitve za povečan prevoz po železnici. Posodabljanje prometnih komunikacij z notranjostjo torej ne pomeni toliko izboljšanje konkurenčnih prednosti v primerjavi s Trstom, Reko, Tržičem in Benetkami, kot pa izboljšanje možnosti za tesnejše sodelovanje z omenjenimi pristanišči pri krepitvi celotnega gospodarskega območja in razvijanju dejavnosti na njem.

Boter, drugi tir mu je usojen!
Vir: Prim. novice

Cene pretovornih, skladiščnih in transportnih storitev so nižje tudi do četrtine na področjih, kjer potekajo oziroma se stikajo poti globalnega transporta. Takšna območja so še posebej zanimiva za naložbe v predelovalno industrijo. Slednje pa pritegnejo celo vrsto spremljajočih storitev polega logističnih in transportnih, od bančništva, zavarovalništva, izobraževanja, do trgovine na debelo in distribucije na širšem območju. Železnica samo v Sloveniji povezuje 5.000 krajev in z okrepitvijo donosnosti na strateških smereh iz koprskega pristanišča proti notranjosti, bi se povečale naložbe tudi v lokalne proge in industrijske tire. Poglejmo si samo prometne zahteve Magne, in podobnih primerov, ki govorijo v korist premika tovora iz cest na železnico. Ne le, da se bodo povečale domače in tuje investicije v predelovalno industrijo, ampak bo boljša železniška povezanost po državi, prispevala tudi k ohranjanju, revitaliziranju in povečevanju obstoječih proizvodnih in storitvenih zmogljivosti. 

Bogdan Zgonc: "Zadnji vlak za prihodnost odpelje z drugega tira!"
Vir: Dnevnik

Slovenija se bo krepila lokalno, regionalno in globalno. Zdaj pa le svinčnik v roke in hitro vam bo jasno, kako močno so udarili mimo tisti, ki so skromno napovedali borih 9.000 novih delovnih mest, ki naj bi jih prinesel "drugi tir". Namreč, Slovenija pred odločitvijo za enojni drugi tir še ni imela tako močnega strateškega projekta v rokah. Projekta, ki bo dejansko začel preobražati državo v gospodarsko napredno in družbeno razvito demokratično skupnost, v kateri bodo ljudje radi živeli. Oziroma kot se je slikovito izrazil profesor Bogdan Zgonc v intervjuju sobotne Dnevnikove priloge: "Zadnji vlak za prihodnost odpelje z drugega tira!”  No očitno nam je zdaj nekoliko bolj jasno, v katero smer nas želijo popeljati tisti, ki bi na vse pretege gradnjo znova radi odložili, zaradi takšnih in drugačnih osebnih, morda celo političnih frustracij.