Predsedniška avtoriteta

Michael Faraday, znanstveni sodelavec londonskega Kraljevega inštituta, je ogromno prispeval k odkritju nevidnih polj električne sile. Spoštoval je Newtona, a ker se je že od 12. leta preživljal sam, se je naučil razmišljati s svojo glavo. Če bi sledil predpostavkam drugih, bi verjetno še vedno delal v knjigoveški delavnici.(1) Podobno bi tudi Borut Pahor, predsednik in predsedniški kandidat Slovenije delil usodo drugorazrednega politika, če bi upošteval številne komentarje, ki jih pišejo o njem in predsedniški funkciji poznani vseslovenski znalčki in poznavalčki. Ljudje, ki si niti v najbolj plodni domišljiji ne morejo predstavljati, da bi se lahko pomerili s sedanjim predsednikom za mesto šefa države v neposrednem soočanju in bi ga tudi premagali.

Michael Faraday, Slab matematik a izjemen izumitelj.
Vir: Famous Inventors

Toda, mar ni vedno tako? Slabi slikarji, pesniki, pisatelji in drugi umetniki upodabljajočih zvrsti, postanejo najbolj zagreti in ostri kritiki; lenuhi, povzpetniki in površneži politiki; neustvarjalni naravoslovci direktorji, družboslovci pa profesorji na pravovernih fakultetah in inštitutih, kjer vzajemno citirajo in ocenjujejo drug drugega; ljudje s psihičnimi motnjami študirajo psihiatrijo in psihologijo, ker upajo, da bodo našli ključ do lastne neuravnovešenosti; različni zafrustriranci pa se izobražujejo v matematičnem jeziku, ki so ga sposobni dojeti le redki in tako pridejo do nekakšne ekskluzivne družbene veljave, po kateri na tiho hlepijo.

Magnet ustvarja polje sil, ki se širijo v neskončnost.
Ko potuje ob kovinskem prevodniku, po njem steče tok.
Lahko potegnemo primerjavo z energijo,
ki steče med posameznikom in družbo? Lahko, vendar
se še vedno pri napovedovanju gibljemo v okviru
verjetnost. Vir: engeneering-timelines.com

Takšno preobrazbo izvorne osebnostne identitete v umetno in prilagodljivejšo povezujemo s preživetvenim sindromom. Za vse ljudi, ki bi jim lahko pripisali to diagnozo, velja, da so izpostavljeni kroničnim frustracijam, njihovo odzivanje in dejanja pa so bolj ali manj maščevalna in izvirajo iz okrepljene zavistno privoščljivostne duševne strukture. Se potemtakem še lahko čudimo, kako lahko pri tolikih briljantnih mislecih in tkalcih tuje usode vsakih petdeset let napredujemo le za en mišji kakec? 

Večina protipahorjevih komentarjev je izdatno frustracijsko obremenjena, njihove neokusne žaljivke in norčevanje oziroma oponašanje predsedniške sposobnosti, pa kaže na svojevrstno duševno terapijo, ki jo kritiki opravljajo pred javnostjo, upajoč, da bodo našli notranje ravnotežje in vzpostavili mentalni mir. Pri tem pa domala nevede sledijo principom vzgojne matrice, po kateri lahko v družbi preživi samo nekdo, ki ne izstopa preveč iz ploskovne ravnine povprečja.

Kritika, objektivna ali subjektivna, spodbujajo jo frustracije.
Vir: momarius.wordpress.com

Kdo lahko, ki ni Pahor in ni bil v njegovi koži ali v podobni funkcionarski vlogi, pove, kaj je obče merilo predsednikovanja po Pahorjevo? In kdo lahko trdi, da je človek, ki je razpet med številne dogodke in je sposoben na trenutke preseči formalnost ter zakričati: "To mi delaj miška mala!", navdušeno poskakuje na ljubljanskem maratonu in lovi ravnotežje s supom po blejskem jezeru, avtentična podoba klovna? Človeka je treba najprej ujeti, ga prehiteti in potem lahko kaj rečeš o njem, da te ne bodo po krivem sodili in obtožili nevoščljivosti. 

Ali moralno avtoriteto res določajo: praviloma temna obleka-oklep, zazrto merjenje sogovornikov izpod čela, branje dolgočasnih in poglobljenih govorov, trepljanje naših ter vzbujanja občutka utrujenosti zaradi napornega dela pred volivci, ne pa izjemna sposobnost prilagajanja različnim poklicnim in življenjskim slogom? Je preseganje vzvišenosti, s katero zdajšnji predsednik dostopa do preprostih ljudi, brez visokoletečih ambicij in znanja, le norčavi ples nezrelega predsednika? Dajte no, lepo vas prosim! Gre za najbolj nazoren dokaz, da je človek sposoben podreti vzgojne planke v glavi in se zbližati z različnimi volivci, jim prisluhniti, jih razumeti in spodbuditi v stilu "Le to mi delaj miška mala!" 

Predsednik (brez komentarja) Vir:Slovenske novice 

Ne nazadnje, pa saj predsednik republike Slovenije ni izbranec nekakšne državnozborske (parlamentarne) klike, kot na primer so to češki, poljski, nemški in italijanski. Je nekdo izmed neposredno izvoljenih po staro rimskem načelu: E pluribus unum (Od mnogih, eden). Zato tudi očitki, da se nagiba preveč na desno, niti najmanj niso smiselni. Predsednik se namreč mora nagibati in na desno in na levo, navzgor in navzdol, naprej in nazaj. Biti mora prvorazredni ekvilibrist, človek, ki obvlada ravnotežje, saj je že po definiciji sami predsednik vseh državljank in državljanov in šef države hkrati (vrhovni poveljnik, tisti, ki predstavlja in zastopa državo navzven, imenuje in odpoklicuje veleposlanike in sprejema tuje diplomatske predstavnike in jim izkazuje gostoljubje in zaupanje). 

Ker je tekač, še ni gumpec! Vir: Siol

Predsednik države je že s tem, ko se ga neposredno voli, najvišja moralna avtoriteta. Po izvolitvi mu tega ni treba dokazovati, dovolj je, da v tem duhu deluje. In Pahor je dokazal, da je bil izjemno slab predsednik vlade, vendar odličen predsednik države. Namreč že značajsko gre za zelo raznoliki funkciji. Voditi ni isto kot vladati državi. Vodenje je čista operativno taktična funkcija, medtem ko je vladanje tipično strateška. In ko šef države spregovori, daje obče usmeritve, ki jih mora sistem parlamentarne demokracije proučiti in pretvoriti v izvajanje, če noče izneveriti ljudstva, ki ga neposredno predstavlja prav predsednik republike. 

Vrhovni poveljnik in prvi diplomat v državi
Vir: Slovenskavojska.si

Res je, da Pahor, odkar je na funkciji, ni pokazal neke posebne naklonjenosti nobeni politični strani. Njegov spust med volivce pa je najbolj jasen dokaz, da mu je pomemben človek in to ne glede, komu pripada ali ne pripada. Dosledno so človekove pravice, katerih predsednik republike niti slučajno ne sme potisniti v nemar, lahko spoštovane zgolj, če presojamo človeka kot človeka, ne pa kateri idejni, interesni ali religiozni strani oziroma skupini je bližje. In ko Pahor govori v Dražgošah, sodeluje pri katoliški posvetitvi šole v Grosupljem, se pridruži 90 letnici gasilskega društva v Moravcih ali se rokuje s Putinom, po drugi strani pa snubi Trumpa, da pride v Slovenijo, dokazuje prav to, da dela v dobro vseh in odnosov, ki nas vpletajo v regionalno ali širše mednarodno okolje.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo in predsednik je njegov glasnik.  Vir; sds.si

"Brez zaupanja ni miru. Zaupanje pa pride z izkušnjami … Ne trati energije in časa za obžalovanje! Uči se iz svojih napak in ne ponavljaj jih."(2) Le, kdo bi si mislil, da s predsednikom bereva isto knjigo? Ne moremo natančno napovedati, kakšna je bila preteklost oziroma bo prihodnost, ampak zgolj verjetnost, da so bile in bodo stvari verjetno takšne ali drugačne. In vse se mi zdi, da bo Borut Pahor ponovil mandat, številni, ki mu oporekajo pravico do šefa države, pa se bodo znova ugriznili v jezik. Verjetnost, da se bo zgodilo prav to, je precejšnja.  

Opombi:

(1) Bodanis, David. 2006. Električno vesolje (61-69). Učila International, založba, Tržič 

(2) Nisargadatta, Maharaj. 2015. Jaz sem to (I am that). prevedel Erik Majaron. Prijatelj&prijatelj d.o.o. Ljubljana