Učilnica kaznilnica

Nesporno um in gibanje sta dejavno povezana. Starogrški učenjaki so znanje predajali mlajšim, zvedavim rodovom med sprehodi. S palicami so risali v pesek in neprestano so bili v gibanju. Gibanje je namreč nujno za spodbujanje asociacij, predstav in njihovo povezovanje s slišano snovjo. Srednji vek je človeka posadil v klop pred oltar, v imenu enega boga. Gibanje ni bilo zaželeno, ker je poganjalo po človeku energijo, burilo domišljijo in strasti. Od takrat pa vse do danes mlade množice prisiljujejo v mirno sedenje in posiljujejo, da se dvomljivih dejstev učijo na pamet. Pedofilija torej vsekakor obstoji. Vsem na očeh in z blagoslovom večine. Zlorabljeni z nepomembnimi in začasnimi dejstvi, bodo posledice čutili celo življenje. Nekateri se jih bodo zavedali, mnogi ne, ker se bodo sprijaznili, da je tako prav in preprosto pozabili, kako težko so igrali vlogo negibnih kreatur v klopeh; kjer naj bi pravzaprav prejemali znanje. 

Antični misleci so dobro vedeli, da gibanje spodbuja radovednost
 in razmišljanje.  Vir: Accademia di Belle Arti Firenze

Današnje učilnice niso nič drugega kot kaznilnice. Milejša oblika zatiranja mladostniške nemirnosti in skrb, da bi se v njej ne prebudil svobodni duh. Človek, ki se ne giblje, je dejansko ujet, omejen. Z gibanjem namreč nenehno preverja trdnost koraka, kroženje zraka in razvozlava številne informacije, ki spreletavajo možgane ter jih povezuje v smiselne slike, misli. Okrepljena možganska aktivnost, sproži številna vprašanja, dvome, kritičen pogled na stvari, domišljijo, medtem ko sedenje človeka poleni, ga pahne v nekakšno goljufivo udobje in upočasni možganske ritme, nihanja, prečenja kvantnih polj, ki se oblikujejo v dotiku z elektromagnetnimi mrežami. 

Nemir, ki se v sedečem človeku kljub lenobnosti pojavi, ga zgolj opominja na neobičajno stanje, na izgubo ravnovesja in na neusklajenost notranjih in zunanjih vibracij. Sodobna šola in njen uk jih seveda ne priznavata in zato je vse v najlepšem redu. Nemirne otroke, ki jih kaznilniški sistem poučevanja spravlja ob razum, umirjajo dokaj učinkovito s kapsulami, psihologi in psihiatri, že nekaj desetletij. Nikomur ni prav mar, če se zaradi tega povečujejo bebavost, uporništvo, celo kriminal. Tiste, ki niso sposobni prenašati discipline in pristajati na vedenjske matrične vzorce šolske torture, kaznujejo v opomin ostalim, jih drogirajo ali pa izženejo takoj, ko je mogoče, na cesto med samouke. Enakoumje je pogoj, da današnja družba obstane za silo. Ločitev od Boga še ne pomeni, da se sodobna šola ločuje tudi od metod, ki so ga tisočletji ohranjale pri življenju. 

Pridni, a umsko frigidni!  
Vir: Behaviorisem Theory of Learning

Poznam primer zvedavega, izjemno nemirnega, a hudimano inteligentnega otroka. Vsaj nekoč je to bil. Danes je življenjska razvalina v pravem pomenu besede. Vzeli so mu namreč sanje, intelektualni nemir in korajžo ter ga za vse večne čase obremenili s strahovi pred odgovornostjo in hkrati z negotovostjo. Inteligentni otrok je ostal na razvojni stopnji otroka, inteligentnost pa je čudežno povozila farmacija, ki mu je zvesto dobavljala droge, celih osem let. Mamica takrat ni ukrepala. Mamica tudi danes ne ukrepa. Po svojih močeh skrbi za nebogljenega odraslega otroka, razpetega v šizofrenem svetu alternativ. 40 letni otrok je postal enkratna, močno obremenjujoča psihiatrična in farmacevtska kreatura. Droge, pri katerih je pomembna barva, sam učinek očitno ne, so si ga v celoti podredile. Pomembno je le, da nam človek ni v napoto in v sramoto. 

Učinkovita spalna terapija sodobnega šolstva.
Vir: The Evollution

Pričakovali bi, da se bo šola uklonila učencem, se približala njihovim potrebam, jih razumela. Ampak ne! Vzgoja matričnih ne sme trpeti. Kako le bo obvezni izobraževalni sistem zagotovil dovolj poslušnega človeškega materiala za izkoriščanje, če bomo nemirnost v šolskih klopeh imeli za običajno in jo spodbudili k hiperproduktivni ustvarjalnosti? Precej lažje, predvsem pa manj naporno, za starše, učitelje, psihiatre, pediatre, hrematiste(1), oblastnike, pa tudi spodbujevalce potrošnje, tržnike, je, da nemir razglasimo za psihično motnjo, ADHD (attention-deficit/hyperactivity disorder - Pomanjkanje pozornosti/hiperaktivnostna motnja), in hiperaktivnost začnemo ubijati s kemičnimi pripravki, s "fitofarmacevtskimi" sredstvi za zatiranje mladega plevela. Statistiki, napačno bi bilo, da jih poimenujemo za izvedence, pediatre, trdijo, da tovrstne težave pestijo od 3 do 5 odstotkov otrok. 

Če je zatiranje osebnostne strukture v porajanju pomoč, potem je uporaba jedrskega orožja v prenaseljenih mestih tretjega sveta najboljši način za preprečevanje in zmanjševanje lakote. Nesmisel, porečete, čeprav delamo prav to. Mrtvi in primerno drogirani največkrat niso nikomur več v napoto, razen družbenim skladom in ustanovam za trajnostno vzdrževanje norosti. 

Kaznilnica ali učilnica?   Vir: ScrewLife.com

Je res tako težko naučiti mladega človeka, še posebej otroka, da se osredotoči? Ja zaboga, kaj pa potem počenjajo v naših presvetlih šolah, če ne učijo mladine, kako naj upravlja z znanjem in seveda s sabo; če jih ne znajo naučiti, kako naj okrepijo kognitivne sposobnosti in izboljšajo mišljenjsko ter procesno učinkovitost. Da najlažje je učiti dejstva: žaba ima štiri krake, človek pa nogi; človek je sesalec, žaba pa vretenčar-dvoživka; človek je žabje krake, po človeku pa se domala sline cedijo vsem zverem in še nekaterim primerkom vrste homo sapiens na Novi Gvineji. Pa je res tako preprosto, kot se nam sprva zdi? Trditve v celoti držijo, če le poslušalec ni preveč zvedav. Toda radovednost išče odgovore v podrobnostih in prej ali slej lahko srečamo koga, ki bo trdil, da sta človek in žaba pač eno in isto; pa še prav bo imel. Oba sta namreč sestavljena iz atomov in pri življenju ju vzdržujejo elektromagnetne silnice in kvantna polja. Nekdo, ki se ukvarja s človeškimi značaji pa bo trdil, da je tudi človek dvoživka, in še kako prav bo imel. 

Antidepresivi in pomirjevala za ubijanje hiperaktivnih.
Vir: aciligunluk

Torej, dejstva ne plemenitijo našega znanja, ampak nas v nasprotju z vlogo človeka in njegovimi kognicijskimi sposobnostmi spreminjajo v butnglavce, matrične. Šele s seciranjem in analiziranjem dejstev se začne pravo učenje in pravi izzivi za logične sodbe. Praktično za vsem stojijo zgodbe, ki so največkrat logične skovanke, in kdor jih ne pozna, res ne more poučevati drugih, še posebej ne najmlajših in pričakovati, da bodo ure in ure čisto pri miru bolščali v neatraktivne osebke pred tablo in se potili v pravovernih učilnicah - kaznilnicah. 

Mislim, da bi se morali stvari lotiti drugače. Namesto da hiperaktivne potenciale umirjamo s farmakološkimi pripravki, bi morali nedomiselnim dolgočasnežem, ki poučujejo oziroma skrbijo za mladež, vsake toliko pritisniti kakšno pravo šponto(2) v rit, da bi jih nekoliko privzdignili. Prihodnost namreč potrebuje plodovite ljudi, torej poživila namesto pomirjeval, in pa seveda nekoliko več osebnega pristopa do vključenih v izobraževanje. In če so medicinski izvedenci že ugotovili, da gre v primerih zmanjšane pozornosti za premajhno dejavnost frontalnega korteksa (sprednjega dela možganske skorje), naj delo zaključijo, kot se spodobi, in ugotovijo še, kako bi njegovo delovanje okrepili. Tako pa medicina še vedno zgolj dokazuje, da ogromno ve o boleznih, a neverjetno malo o zdravju. Konec koncev, saj ne vzgajamo vojakov, mar ne!?

Frontalni korteks: zeleno bi moralo žareti od možganskega vijuganja!    

Opombi:

(1) Hrematistika - nauk o gospodarstvu, katerega edini smoter je kopičenje materialnega bogastva.

(2) Šponta - injekcija (narečno)