Boj za ritno luknjo

Dogodki, povezani z izgradnjo dodatnega tira proti Kopru, me še najbolj spominjajo na "krvavi" boj za ritno luknjo. Vsi bi jo naskočili, vendar ko se ji približajo, ugotovijo, da tam okoli nekaj zaudarja, in glej ga zlomka, vrnejo se na izhodiščne desantne položaje in tako celih 25 let; kot v kakšnem dolgočasnem znanstveno fantastičnem filmu. Kronično ponavljanje zgodovine dokazuje zgolj, da za prihodnost pomembnemu gospodarskemu vprašanju pristopamo napačno oziroma nestrateško. Dolgoročnih gospodarskih ambicij namreč ne morejo zadovoljiti raznorodni, laični politični interesi, še posebej ne, če trajajo samo eno mandatno sezono. Dodatni tir na smeri Koper bo zgrajen le, če zainteresirane poslovne družbe (petih oziroma šestih držav) ustanovijo finančni konzorcij za strateška vlaganja na območju severno jadranskega transportnega sistema, za njegovo upravljanje pa se usposobijo v Luki Koper! Kako preprosto, mar ne. Čemu se torej država želi preizkusiti s sila zapleteno, anahronistično, da ne rečem naravnost smešno in po mojem osebnem prepričanju neizvedljivo zamislijo.  

Na juriš, partije, sindikati, država, lobisti,
firme, policisti, ...  

In da ne bo pomote! Ne govorimo o nekem političnem, solističnem projektu, ampak o mednarodnem gospodarskem naložbenem ciklusu, vrednem blizu 15 milijard dolarjev, s katerim bi vzpostavili severno jadranski transportni sistem ter spodbudili silovit vsestranski družbeno gospodarski razvoj. S tem bi lahko že v parih desetletjih brez nekih večjih naporov stopili ob bok najbolj razvitim na svetu. Vzpostavili zavidljiv skupni standard, od pokojnin, zdravstvene oskrbe do vrhunskih kulturnih in znanstvenih dogodkov. In naložba v novo železniško povezavo do Kopra, bi bila samo vzmet, ki bi sprožila zagon že daljši čas zatrtih ambicij. Namreč, drugi tir sam po sebi ne pomeni in ne prinaša nič. In to vpleteni sproti tudi nenehno potrjujejo.

Bodimo razumni, država v vsej tej zgodbi nima česa iskati. Razen, da sprejme prostorsko in davčno politiko, ki bo privabljala investitorje ter pospeševala naložbene procese. Gospodarska logika je namreč drugačna od uradniške, tudi zato, ker gospodarstvo služi predvsem zadovoljevanju potreb po zaslužku, uradništvo, hlapec politike, pa všečnosti; še posebej, kadar se bližajo volitve. 

Gremo na morje, kjer vlada med valovi orje!

Vir: Osnovno stanje

Nepojasnjena odprta vprašanja v državnem zboru, "gluma" bi rekli naši brati Hrvati, so znova pokazala, da nekaj okrog ritne luknje močno zaudarja. Politiki, eni in drugi, strankarski, sindikalni, lokalni, na oblasti ali v opoziciji, se bodo znova potegnili nazaj. Tako ali tako tolčejo s tujo virtualno batino po koprivah, če smo nekoliko slikoviti. Ponovno bodo grmeli v en glas, kako zelo potrebujemo "drugi tir". Tu pa se enotnost tudi neha. In če bi slučajno kogarkoli izmed njih vprašali, čemu nam ta dodatni tir proti Kopru bo, bi znova poslušali floskule o naraščajočem pomorskem prometu in kako ne smemo dovoliti, da nas prometni tokovi zaobidejo. Tralala, haha! Vidi se, da hočejo vzeti niti v roke nekakšni vojaki Švejki. Namesto da bi pokorno javljali, poročali, nam razlagajo možnosti za naskok na ritno luknjo. Toda ta še zdaleč ni problem! Je samo ventil v sistemu, ki deluje, kot pač deluje. 

Slovenija rabi drugi tir proti Kopru. Melanija
bi se z vlakom rada peljala do domače lužce.

Vir: NDTV.com

Težava je sistem sam. Je veliko prešibek in pretesen, da bi lahko dejansko prepustil še kaj dosti več tovora, medtem ko je slednji še vedno preveč odvisen od nihanj med konjunkturo in recesijo. Kaj le nam pomaga dodatni tir, ko pa zdaj že celo, bojda Madžarom ponujajo nekakšna območja za skladiščenje takoj za pristaniško ograjo. Kako brilijantno! Nad gnečo se bodo spravili s še večjo gnečo. Če opravimo samo preprosto računsko nalogo ali izračunamo zamude križajočih poti, nam bo hitro jasno, da boljšo pretočnost in tekoče delovanje pretovornih procesov lahko povečamo le, če skladišča premaknemo iz pristanišča; pa ne tja nekam proti Serminu, Rižani ali Bertokom, ampak krepko čez kraški rob, okoli Kozine, Divače in Sežane. Če bi država oziroma tisti na infrastrukturnem ministrstvu in v fantomskem podjetju dveh direktorjev ter tudi višje, na vladi, imeli vsaj malo 'dunsta' o prostorski ekonomiji in ekonomski geografiji, bi hitro videli, v čem je težava. In da morda, tista Duhovnikova žičnica v tunelih niti ni tako neumna zadeva? 

Vsekakor rabimo drugi tir. Gremo na pir?

Vir: Spiegel Online

Kdo torej usmerja dodatno tirno povezavo proti Kopru? Tisti, ki bi radi okrepili obalno gospodarstvo in dejavnosti na širšem območju ali politikantski "esteti", ki želijo, da v Koper pripeljeta dva super moderna potniška vlaka na dan. Želje slednjih so vsekakor prej uresničljive, ker so bili pri načrtovanju bodoče tirne povezave, vedno v ospredju predvsem šminkerski interesi, gospodarske pa se je reševalo, tako, vzporedno. Ni hudič, da bi proge, po kateri drvi potniški vlak navkreber s 180 kilometri na uro, ne zmogel tudi kakšen sedemstometrski tovorni, čeprav z občutno nižjo hitrostjo. Zato tudi državnih pogajalcev ne moti, če se pretovorna učinkovitost pristanišča zmanjša na račun povečanega števila prometnih križanj zaradi nekih del v bližnjih skladiščih; koncesijskih, madžarskih, slovaških, avstrijskih … Kakor tudi jim ni kaj dosti mar, koliko tovornih vlakov in kakšni bodo sopihali po novi progi. V dejanskem primeru so modni prometni trendi namreč zapoved, ne pa nekakšna gospodarnost in procesna učinkovitost sistema, na kateri se praktično le redko kdo spozna.  

Tudi mi rabimo drugi tir Angela. Pir bi se
vsekakor prilegel.              Vir: The New York Times

Za skladišča na obstoječem koncesijskem območju in tudi širše v koprsko - ankaranskem zaledju ni prostora. V pristanišču pa, namesto da se ukvarjajo s projekti za njihovo izgradnjo, bi bilo bolje, če bi se posvečali robotizaciji delovnih procesov ter dvižnim blazinam za ladje s prevelikim ugrezom. 

Kot je videti, se bo zgodba glede dodatne tirne povezave še bolj zapletla. Ne le zaradi vztrajnosti državljana Vilija in tistih okrog njega. Projekt sam je bil pocarsko pripravljen, nedorečen, predvsem pa ni vključeval prihodnjih odgovorov. In ko hišo začneš enkrat graditi na spolzkem terenu, vedno bolj drsi, večja in težja postaja. Seveda se je uradništvo potrudilo, da vrže od sebe na mizo najboljše, kar premore. In to je tudi naredilo ter ponovno dokazalo, da se uradniška miselnost ne more kosati s tistimi, ki so za posli nenehno na preži. Glede na nizka preživetvena tveganja, ki jih vključuje uradniška eksistenca, to ni nič čudnega. Vsem nam je pa jasen poduk, da naj se poleta v vesolje ne lotevajo tisti, ki predhodno niso prebrali vsaj Potočnika, Noordunga. Namreč, če bi ga in to prenesli v gospodarstvo, bi vedeli, da pogajanja ne smejo vsebovati vezanih klavzul, kajti možnosti, da dogovorjeno samo po sebi postane neizvršljivo ali se pogodbena tveganja najmanj podvojijo, rastejo s številom danih obljub, zavez, in to s kvadratom.

Madžari rabijo drugi tir.

Vir: Finance

 Če sem prav informiran investicijski vlak že vleče za seboj nekaj preobteženih vagonov (od obljub glede skladiščnega prostora v koprskem zaledju, pristanka, da bodo madžarska podjetja sodelovala pri gradnji, do izjemno darežljivega deleža pri dividendnem zaslužku). In če vse skupaj postavimo v prozorni papir in v modro pentljo omotamo še, da so evropska sredstva za projekt pogojena z madžarskim vstopom vanj, potem zapletom očitno še ni videti konca. Šele začeli so se, če mene vprašate. Počakajmo samo, da bodo javno znane 'prikrivane' informacije obelodanjene in se nad projekt spravijo še protikorupcijski borci. 

Violeta je rekla, da Madžari rabijo drugi tir in pika.
Damo denar, a hočemo mir.                 Vir: Svet 24

To, da ti nekomu pod nekimi posebnimi, privilegiranimi pogoji, omogočiš sodelovanje pri državnem projektu, že sodi v definicijo korupcije. Kaj šele, da podpišeš takšno pogodbo prepletenih zavez, ki drugim onemogoča, da bi pri njenem izvajanju nemoteno sodelovali na enakopravni osnovi. Obljubiti nekomu privilegirano korist, ni le stvar, ob kateri zastrižejo z ušesi mnogi ob prebiranju konkurenčne klavzule, ampak lahko v vsem skupaj zaznamo tudi čiste diskriminacijske znake. Samo predsodek moramo še utemeljiti in pregon, etični, moralni, kazenski, odškodninski, politični, se lahko začne. Očitno bo vlak z vsemi navezanimi vagoni zletel v prepad po projektni klančini, še preden se bodo stroji resno spustili v kraška brezna. Kasneje bo do tega prišlo, toliko hujše in dražje bodo posledice. Drugi tir še zdaleč ni funkcionarski projekt, še manj projekt neke politične elite, ki meni, da ključne informacije za njegovo udejanjenje lahko preprosto prikrije in javnost vodi okrog vroče kaše kot igrive mačke. V Sloveniji ima za zdaj ljudstvo še vedno oblast, in bilo bi prav, da se temu primerno obnašajo tudi vsi "začasni" funkcionarji.