Zaukazano sobivanje

Razmišljanje, da je usoda koprskega pristanišča odvisna od zaposlenih v njem, države ali nekih uprav, ki usmerjajo delovanje največjega koncesionarja, Luke Koper, je že v izhodišču napačno. Omenjeni zgolj gostujejo, da ne rečem, pustošijo po obalnem prostoru. Prostor pa mora v prvi vrsti zadovoljiti bivanjskim potrebam človeka in šele potem vsem drugim. Samo na Kitajskem še vlada obratno prepričanje, Toda tam je na oblasti režim, ki komunistično ideologijo spretno spreobrača v človeku odvratno okolje. Zato res ne vidim nobenega smisla, da bi se zgledovali po njih, ali jih celo vabili, da orjejo po omejenem koščku domače zemlje. 

Kot prvo bi se morali vprašati, ali si okoliško prebivalstvo sploh še želi pristanišče ali pa gre samo za nadaljevanje nekdanje socialistične politične prakse, ki jim ga je vsilila. Da, pristanišče je ob bok Kopra potisnila partija in še ne tako dolgo nazaj so ga upravljali izključno njeni kadri. Podobno kot Novo Gorico ga je porodil nacionalno ideološki odpor, takrat močno zasidran v tekmovalnem vzdušju socialistične Jugoslavije. "Kar zmore kapitalizem, zmoremo tudi mi, in to še bolje!" je bila osnovna parola iz obdobja delovnih brigad in udarnikov. 

Zaukazano sobivanje po ukazu komunistične partije                 Vir: ESPO

Toda, so danes ljudje na njegovem obrobju še tako žarko prepričani, kot so bili prišleki, ki so ga gradili ali pa bi želeli državne načrte popraviti, če ne kar zavreči? No slednje bi bilo vsekakor težko in za Koper ter okolico donekle celo pogubno. Še posebej, če nimaš na voljo nekih boljših, bolj donosnih razvojnih alternative. Vendar na Obali niso ravno kaj dosti razmišljali v prid tehnologij. Če bi, bi ne odlagali izkopanega pristaniškega mulja v okolico, temveč bi ga koristno uporabili. Vendar pa takšna praksa vsekakor kaže, kakšen je odnos do prostora in okoljskih tehnologij na Obali. Če najmogočnejše podjetje v regiji ravna kot gradbeniki rečnih prekopov v srednjem veku, potem v širšem okolju očitno ni drugačnega vzdušja; vsaj takšnega ne, da bi kdo poskušal zaustaviti to nesmiselno početje. Tudi drugače se na takšni podlagi pristanišče ne bo nikoli umirilo, stroški za vzdrževanje delovnih površin ter komunalnega sistema pa bodo iz leta v leto naraščali. 

2 Tdk, bo uradništvo gradilo tire?
Se vrača obdobje državnega kapitalizma?

Vir: Delo

Koprsko pristanišče že danes izdatno plačuje ekstenzivno širjenje na neutrjenih podlagah in običajna praksa se brez vsakršnih ugovorov nadaljuje. Blato se tako ali drugače vrača v morje in večja so obremenitve na njem, do silovitejšega iztiskanja prihaja, slovensko morje pa postaja vedno bolj plitvo, pa tudi toplejše. Samo vprašanje časa je še, kdaj bodo pas pristaniškega morja čistili zaradi neustreznega poglabljanja samega? Kdaj bo v akvatorijo začelo uhajati več blata, kot ga bodo sposobni iz nje izsesati? Seveda danes to ni nikakršen tehnološki problem. Tudi izgradnja fuzijskega reaktorja ITER ni, vendar je še kako pomembno, koliko bomo za to zapravili. No, zadnja uprava, kot tudi prejšnje, se ob nizanju rekordov niso spraševale, kaj bodo počeli, ko bo do večjega zdrsa oziroma ugreza enkrat prišlo. Koprsko pristanišče je v najboljšem pomenu mostišče na blatu, zato bi bilo treba že iz omenjenega zornega kota preveriti, kako uspešna bo njegova zgodba v bodoče. Vsaka zgradba potrebuje trdne temelje, če ni ravno čoln, ladja ali bitcoin. 

Iz blata vstalo. Se bo v blato ugreznilo?                    Vir: Vezave.si

Končati v blatu, v pravem in prispodobnem smislu, ali se izgubiti v množici raznorodnih interesov? V obeh primerih gre za pogubo tistega, čemur danes pravimo motor gospodarskega razvoja. Omenjena sintagma tako silovito vpliva na samozaverovanost vseh, ki se spopadajo okoli pristanišča in njegove vodilne družbe, da se niti ne zavedajo pogubnih klešč, ki jih vse močneje stiskajo za vrat. Recimo, kdo je do danes pojasnil ljudem, okrog pristanišča in ob železnici, kakšne bodo dejanske okoljske in osebne obremenitve ob naraščajočem pretovoru in tovoru in kako se bodo stopnjevale z njegovim povečevanjem? Nihče! A kljub grožnji, da bodo nekoč ljudje zakričali: "Dost mamo vaših dobičkov, sinergičnih učinkov in lastne bivanjske bede," so državni uradniki stkali nekakšno fantomsko družbo dveh direktorjev in se pogovarjajo o poldrugi milijardi evrov vrednem novem železniškem tiru med Koprom in Divačo. Slovenska politika očitno sama ne razume tveganj, zaradi katerih se je spravila nad skladiščno strategijo prejšnjega vodstva. In to je tisto, kar nas lahko resnično skrbi. 

Bodoči največji severno jadranski kontejnerski terminal.
Seveda, če bo pristanišče obstalo v navzkrižju interesov!

Vir: booking.com

Vemo, kako v svetu potekajo uspešne naložbe! Če ne, si moramo zglede poiskati pri Elonu Masku, Jeffu Bezosu, Richardu Bransonu. Pri snovalcih domala fantastičnih scenarijev, ki privabljajo težke milijone na račun obetavnih projektov in njihovih vizij. Kje imate tukaj državo? Kje so tukaj ostanki fevdalizma in anarhičnih interesov? V svetu vsak dan sodobne korporacije dokazujejo, da je obdobja državnega kapitalizma konec. Pri nas pa ga še vedno vlečemo za rokav v dnevno sobo, in potem se sprašujemo, zakaj se nam računi ne izidejo, ljudje pa zmeraj bolj bentijo in vedno več jih je proti. Podoben anahronizem, ki mu je podleglo sodstvo, da je ponovno navleklo nase rimske toge, se dogaja v državni administraciji. Uradniki s tem, ko znova postajajo odgovorni za gospodarski razvoj, na široko odpirajo vrata državnemu kapitalizmu in intervencionizmu. In ko je enkrat glavna v igri država, potem je vseeno, gre za socialistično, fevdalno, kapitalistično ali katero drugo sužnjelastniško vladavino. In potem seveda ni nič čudnega, da se drugi tir gradi kot se, brez nekega širšega konsenza. Saj ko bo račun enkrat izstavljen v celoti, sedanjih dušebrižnikov že dolgo več ne bo na visokih administrativnih položajih; država pa bo vedno, kadar se loteva napačnih projektov, znova v krizi, ljudje pa bistveno bolj revni kot danes. 

Bodoča domačijska in bivanjska kakovost samo še pod kupolo.

Vir: TvTropes

In ko se tisti, ki sebe uvrščajo med levico, prepirajo, kako bi zajezili neoliberalizem, se po drugi strani pajdašijo, da bi osebno čim več iztržili na njegov račun. Komu mar ljudje, ki spremljajo to nečedno početje, čeprav se neposredno dogaja pred njihovimi vrati. Bodimo odkriti in si po tihem priznajmo, da smo na neki način vsi nekako podvrženi neoliberalnemu duhu. Da želimo čim več iztržiti zase, če tudi na račun drugega. V koprskem pristanišču imamo učni primer takšne prakse, v njem in ob njem! Zna kdo povedati, koliko so do zdaj dobili prebivalci, ker pristaniški moloh tako neusmiljeno melje in požira morje in zemljo; hrup, moteča svetloba, prah in plinske emisije zgorelih ogljikovodikov, nepojasnjeni tresljaji, razpoke na objektih? Verjetno ne, ker so številke tako majhne, da so nanje pozabili že tisti trenutek, ko so bile izplačane. 

Da, marsikdo poreče: "samo poglejte, koliko letno Luka Koper plačuje za nadomestilo za stavbno pravico in kakšne davke odvaja državi. Drži, toda tu gre za skupno porabo. Zaradi tega prebivalcev ob pristnišču in železnici nič manj ne boli glava, ne dihajo prav nič lažjega zraka in se ne pogovarjajo tišje. Njihova bivanjska kakovost je iz leta v leto slabša in življenje vedno bolj naporno. Primerne denarne kompenzacije, s katero bi lahko delno omilili škodljive vplive ter nevtralizirali kvarne poškodbe človeških organizmov, še posebej živčevja pa od nikjer. Želimo zajeziti neoliberalistično bogatenje? Nič lažjega. Namesto visokih dobičkov, ki jih podjetja, korporacije pretakajo na račune lastnikov, še posebej, če so ti imaginarni, pošteno plačajmo tiste, ki delajo in one druge, ki smo jih prisilili, da sobivajo s taknimi gospodarskimi motorji. Le tako bomo pristanišču omogočili, da se še naprej razvija in to nemoteno, hkrati pa pospešili tudi razvoj bivanjskih tehnologij in sodobnih omrežij za boljšo procesno učinkovitost. Ali bodo nekoč na območju današnjega Debelega rtiča razkladali zabojnike ali pa še naprej obirali grozdje, sploh ne bo več pomembno. Življenje se bo prej ali slej nadaljevalo pod kupolami. To bo seveda bistveno dražje, in nekdo bo moral ljudem ceno degradirane narave tudi plačati. Prav je, da to naučimo podjetja, korporacije že danes. Zmanjšana bivalna kakovost vsekakor ima neko vrednost in čas je da izstavimo prve račune!