Prodajajo mojo prihodnost, mar ne!

Nič ni napačnega, če pridejo Madžari. Avstrijci so že tu, prav bi bilo, da se jim pridružijo tudi Čehi, Bavarci, Slovaki, Hrvati, Italijani in še kdo v Srednji Evropi. Je pa hudičevo narobe, če neka začasna oblast v Ljubljani sklepa nekakšne kravje kupčije na račun in škodo ljudi, ki delajo ob morju in poseljujejo obalo. S tem ko jim prinaša dodaten hrup, slabši zrak in polarno noč, ter jim v zameno za nižjo življenjsko kakovost, osebni standard in višjo izpostavljenost stresu in zdravstvenim tveganjem ponuja nekakšno drugorazredno, da ne rečem brezpravno vlogo, le dokazuje, da človek praktično zanjo nima nobene vrednosti. In to je tisto, kar je zgrešeno in napačno pri projektu drugi tir, in seveda pri politiki, ki stoji za njim. 

Ostala Srednja Evropa vabljena, poleg Madžarske!  

Vir: wikiword.com

Majhna Slovenija si razprodaje enkratnih monopolnih prednosti res ne more privoščiti, kot si to zamišlja neko uradništvo v glavnem mestu. Lahko pa strateško točko na zemeljski krogli upravlja v skupnem interesu narodov in vseh, ki domujejo v njeni bližini. Projektni spaček, ki naj bi ga usposobila za življenje nekakšna v biti koruptna 2 TDK, ker resen posel snuje na vezani podporno posojilni ekonomiji in privilegijih, nima kaj dosti možnosti, da preživi. Pa ne zato, ker se je proti njemu zarotil državljan Vili K. Temveč, ker se državni investitor, kako boleče, v dobi korporacijskih interesnih spopadov, še do danes ni pozanimal, koliko obremenitev in za kakšno ceno so pripravljeni sprejeti državljani ob pristanišču in v okolici prometnih smeri in vozlov. 

Gre za očitno in namerno sprenevedanje in prezrtje tam živečih ljudi. Lahko bi jih preprosto poimenovali za postransko (kolateralno) škodo po vzoru bivšega kvazi državnega socializma. Ta isti, recimo vsako leto izplačuje dogovorjene in bogate odškodnine skupnosti in živečim okoli naše edine jedrske elektrarne. In to na račun neke morebitne ogroženosti, čeprav sadje v okolici bogato rodi zdrave sadeže. V našem primeru pa gre za neposredno in dokazano obremenjevanje zdravja, zniževanje življenjske kakovosti in upadanje osebnega

Kdo bo obudil projektnega spačka v življenje?

Vir: nova24tv.si

standarda. Namreč slednji je še kako odvisen od vitalne sposobnosti posameznikov, in če se povečujejo njihove zdravstvene obremenitve, se z leti, in to bistveno hitreje od normalnega staranja, znižujeta sposobnost delovanja in višina zaslužka. In seveda, ker v Sloveniji še vedno živimo v nekih drugih časih, ko se večina ljudi še vedno spopada za nesolidnega minimalca, preživetje, namesto za boljše življenje, se le redki spotikajo ob omenjeni dejstvi, čeprav bi se moral vsak med nami.

Vztrajni državljan K. Zmanjkuje mu časa!

Vir: nova24tv.si

Recimo, v Luki Koper, našem največjem pristaniškem koncesionarju, so, verjetno namenoma, sprožili akcijo proti Kopilevićevi medicini dela. Slednja je namreč sistematično evidentirala in zbirala kvarne vplive delovnega in življenjskega okolja zaposlenih, in očitno so bila vedno pogostejša opozorila in poročila zdravnikov iz omenjene ambulante o hitrem in obsežnem slabšanju jetrnih testov večine zaposlenih, preveč nadležna. Zato je bilo treba čim prej razbiti mrežo, v katero so se ujeli nehvaležni rezultati in osebe s povečanim zdravstvenim tveganjem ter obolele porazdeliti med več zdravnikov in medicin dela, da bi se zabrisale sledi, predvsem poklicnih kvarnih vplivov. In zanimivo, omenjeni logiki so sledili in jo celo spodbujali nekateri sindikalni funkcionarji in v pristaniški službi za varovanje zdravja zaposlenih. Naj poudarim, da zamaščena jetra še zdaleč niso le simptom, ki zaznamuje samo pivce alkohola, ampak opozarja na številne kvarne, tudi škodljive okoljske vplive. Torej je bil namen akcije bolj ali manj en: zamegliti in razbiti sistematično zbiranje diagnostičnih podatkov, da bi jih slučajno kdo kdaj kasneje ne proučil in sprožil na njihovi osnovi obsežne odškodninske postopke proti Luki Koper in drugim pristaniškim družbam.

Vladni vztrajniki, tudi njim zmanjkuje časa!

Vir: Reporter

Recimo, da so sindikati tokrat nasedli zviti taktiki ogovarjanja, čeprav bi morala biti skrb za zdravo in varno delo in življenje njihova prednostna naloga. Prav od vitalnosti in zdravja sta namreč še najbolj odvisna osebni standard, pa tudi njihova pogajalska moč. In če je vitalnost načeta, prizadeta, vendar ne po krivdi človeka samega, je prav, da krivec to plača in vsaj delno nadomesti izpad dohodka. Tako namreč delujejo v najbolj razvitih državah na stari celini. 

Kakorkoli že, ne moramo nasesti zgodbam o naključjih, saj je nesreč in škodnih dokazov na območju pristanišča preveč. Očitno in to posredno potrjujejo tudi poročila inšektorja za pomorske nesreče, je šlo za namerno opuščanje varnostnih ukrepov, zavračanje sodobnih pristopov pri izračunavanju procesno varnostnih algoritmov, na račun grizenja za rekordi in sebičnega, narcističnega dokazovanja. O tem, kako sta se zbratila sindikalno funkcionarski lobi, vodstvo družbe in nadzorni svet ter namerno ignorirala večkrat izrečene in tudi dokumentirane pozive h krepitvi varnosti v pristanišču, bom posebej spregovoril kdaj kasneje, in to z zornega kota lastnih opažanj in občutkov.

Dobički pomembnejši od ljudi.

Vir: Arnes

Ni pa prav, če se zgodovina ponavlja in poskušamo v prihodnost priti z ohranjanjem starega. To preprosto ne gre. Prav tako v sodobni čas korporativnih in korporacijskih odnosov ne sodijo sindikati, ki niso sposobni odvojiti lastnih ciljev od ciljev podjetij, v katerih delujejo in prisegajo na največjo neumnost in kontroverznost sodobnega časa, to je, na pripadnost in lojalnost podjetju. Če že trdimo, da je človek naše največje bogastvo, potem tako tudi delujmo in ukrepajmo, ne pa da poskušamo posameznike z nekakšnimi jubilejnimi nagradami, cenenimi urami in podobnimi neumnostmi pripraviti, da deluje v nasprotju z lastno koristjo in v prid ogromnega povečevanja korporacijskih dobičkov.

Bodoča produktivna armada. Ljudje pomembnejši od dobičkov?

Vir: Dolenjski list

Ti so tudi zato lahko tako izjemni, ker podjetja in družba ljudem ne priznavajo primernih odškodnin za odvzeto ali uničeno zdravje za zamreženimi industrijskimi pogoni ter na bližnjih bivalnih območjih. Človek je namreč celovito bitje. Njegovega poslanstva ni mogoče razdeliti na poslovno in bivalno. Tudi zdravje ima namreč samo eno in škodljivi vplivi, ki jih zaznava v neposredni ali daljni okolici obrata, v katerem dela, so bistveno višji na samem izvoru. Iz tega sledi, da človekovih vitalnih interesov ne moremo ločevati na bivalne in delovne, zato se tudi sindikati, v katerih ima človek osrednjo vlogo, ne morejo ukvarjati zgolj z delovnimi pravicami, temveč z vsem, kar zadeva človekovo vitalnost, oziroma njegovo osebno sposobnost in procesno učinkovitost. Ta pa naj bi bila glede na vedno bolj zaostrene zahteve upokojevanja prisotna še v visoki starosti. 

Na zdravje prihodnost, Madžari in drugi. Samo pir nam pustite!

Vir: pivnica.net

Drug, prav nič manj pomemben preobrat, ki ga morajo sindikati narediti pri razmišljanju, je povezan z njihovo participativno vlogo. Prekarnost je nesporen dokaz, kako nas poskušajo odtrgati od podjetij, ki smo jim emocionalno pripadali in poskušajo našo skupinsko moč atomizirati. Torej v bodoče se prav od sindikatov pričakuje, da bodo postali odločen zagovornik človekovih izvornih pravic in močan povezovalni elementi, ki se bo lahko postavil nasproti korporacijski delitvi sveta in postavljanju ločnice med življenjem in delom, za katero smo že prej ugotovili, da praktično ne obstoji. To pa pomeni, da ne bodo več delovali samo na območju obratov, tovarn, podjetij, temveč povsod, kjer ljudje živijo in delajo, ter pretežno zastopali njihove interese, ki so povezani z vitalnostjo in osebnim standardom. Tu ni prav nič političnega. Ničesar, kar bi lahko zanimalo ideološko sprevržene stranke. Je pa jasna napoved, da se izkoriščanju vseh oblik postavi odločna meja, da se človeku vrneta dostojanstvo in ugled, ponos!

Pripomoček za iskanje življenjskega smisla v državi,
v kateri ima  ljudstvo oblast.                 Vir: Zmaga.com

In če poskušamo udejanjiti povedano na področju umeščanja drugega tira, potem nam bo zdaj precej hitro nekoliko bolj jasno, da smo prav mi, ljudje, človek, ključni za njegovo izgradnjo; ne pa nekakšni birokrati z omejenimi političnimi mandati. Od nas in naše volje je odvisno, kje bo potekal, če sploh bo, in pod kakšnimi pogoji bo naložba sprejemljiva v prostoru. Od nas je odvisno, koga in zakaj bomo povabili zraven in s kom bomo sodelovali. To našo pravico utemeljujemo na spoznanju, da bo projekt neposredno vplival na naše življenje, na bivanjsko kakovost in delovne obremenitve, posredno pa tudi na naše zdravje in osebni standard. Zato na osnovi izvornih pravic, ki jih kot ljudje imamo, nesporno lahko zahtevamo primerno odškodnino. Kot jo dobivajo skupnost in ljudje v okolici jedrske elektrarne Krško. Zahtevamo možnost, da to našo pravico pretvorimo v dividendne deleže (delnice) družbe in stopimo v njeno soupravljanje. Namreč ne zanima nas le neki projektič, vreden poldrugo milijardo, temveč obsežen tehnološki in prostorski razvoj na celotnem območju morebitnega severno jadranskega transportnega sistema, vreden preko deset milijard evrov. Zanima nas razvoj, na katerega si interesno omejena birokracija v Ljubljani niti pomisliti ne drzne, razvoj, ki bo celovito potekal v prid človeka in njegovih potreb na različnih področjih bivanja in dela. Hočemo spodbuditi in sodelovati pri nastajanju in oblikovanju korporativne zavesti, katere nesporni solastniki bomo. Sodobnost je namreč sintropični proces!