IPS, tragedija nespodobnosti ali farsa nesposobnosti

Mnogi verjamejo, da je ključni problem zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev (IPS) teptanje človekovih pravic oziroma ekonomsko izkoriščanje. Seveda gre tudi za to, vendar tisto, kar bi lastnike Luke Koper in državo resnično moralo skrbeti, sta slaba organizacija dela in kadrovska preobremenjenost vodilne pristaniške družbe. Izvajalci pristaniških storitev so le posledica slabo načrtovanega dela, slabi zaslužki, ki jih prejemajo delavci pri izvajalcih, pa rezultat nizke, skupne povprečne produktivnosti (zaposleni + IPS delavci). Procesne spremembe ter ponovno vrednotenje del, kot tudi vzpostavitev novih kompetentnih razmerij so tako nujne, če želimo pripraviti pristanišče in Luko Koper na naslednje desetletje.  

Vse kaže, da se bodo vezi zapletle

Slikovni vir: Regional obala

Na svetu najbolj napredna podjetja organizacijo procesov in kadrovanje že prenašajo na umetno inteligenco. Slednja te zaposli in tudi odpusti, ne da bi človek kakorkoli posegel v odločanje. Hladna resničnost, ki nenehno spremlja procese ter posameznikovo delovanje znotraj njih, meri vse. Nadpovprečni so nagrajeni, podpovprečni prej ali slej končajo na cesti. Pri nas pa imamo še vedno različna merila za isto delo. In kakšna žalost, tudi različno plačilo. Diskriminacija je očitna, a organi pregona, ki bi jo morali zagrabiti za roge že po službeni dolžnosti, tako nekako je vsaj razumeti 14. in 15. člen republiške ustave, drugega v tem pogledu ne delajo, kot usmerjajo promet, kadar obstane zaradi protestov zatiranih. 

Čeprav je videti, da so prikrita delovna razmerja glavni vzrok negodovanja delavcev IPS, temu še zdaleč ni tako. Ljudje so se pripravljeni odpovedati sorazmernemu delu lastnega času za primerno nadomestilo, lahko tudi plačo. Toda, če nekdo zahteva od njih, da se odzovejo na klic, delajo prekomerno in to z bistveno višjo normo od zaposlenih v sistemu, v denarju pa je ta njihov čas vreden polovico manj od plačila, ki ga prejemajo slednji, je beseda "izkoriščanje" vsekakor premehka, preveč evfemistična.  Opravka imamo namreč s tipično diskriminacijo in zagovarjanje sedanjega sistema najemanja pristaniških storitev v bistvu ni nič drugega, kot vzdrževanje in podpiranje drugorazrednosti. Se je prekletstvo črne celine naselilo v Evropi?

Ne prodajamo dela, ampak čas, svobodo, sanje in upanje.

Slikovni vir: Mexperience

Luka Koper ni edina, ki uporablja obvode najemanja cenene delovne sile, je pa najbolj razvpit primer v državi. Šest let začasni in občasni vodilni že iščejo primerne rešitve, da bi onemogočili sivo cono izigravanja predpisov, vendar niti eno vodstvo ni naredilo ničesar spodobnega v tej smeri, kaj šele, da bi večplastni problem rešilo!

Kdo pravi, bolje rečeno, kdo lahko upraviči domala 1.700 delavcev na delovišču, na katerem letno ustvarijo nekaj več kot dvesto milijonov evrov. To je dobrega pol milijona na dan oziroma 354 evrov po delavcu. Podatek je nekje primerljiv s skupino Gorenje, ki zaposluje povprečno 11.000 delavcev (325 evrov/dan), a krepko pod ravnijo Petrola. Vsak od 4.508 zaposlenih, všteti so tudi zaposleni na bencinskih črpalkah v upravljanju, ustvari celih 2.733 evrov po dnevu. Seveda danes takšna primerjava ne pove kaj dosti, ko smo vsi zapriseženi denarnemu toku in dobičku. Že jutri bo popolnoma drugače. Razmerje med številom zaposlenih in tehnologijo bo postalo ključno za presojanje ustvarjene vrednosti. In tu ne bo nekih Potemkinovih duš, ki bi se izgubile pri izračunavanju povprečij, kot se to dogaja v Luki Koper danes.

Bodoči kadrovski menedžment, odločitve utemeljene na meritvah učinkovitosti.

Slikovni vir: Gorenjski glas

Izvajalci pristaniških storitev predstavljajo za Luko Koper, gospodarsko družbo in ne pristanišče, kompleksen, celovit, problem. To pomeni, da posledic ne občutijo zgolj pri vodilnemu koncesionarju v pristanišču, temveč tudi zaposleni pri IPS, v štiriintridesetih podjetjih, ki Luki ponujajo storitve in delavce ter v širši skupnosti, ker delo ni vrednoteno, kot bi moralo biti, izpad davkov je precejšen, delavci, ki postajajo vedno starejši, pa bodo jutri predvsem na bremenu socialnih fondov, v katere pa bore malo prispevajo. In ker večplastnih težav ne moremo reševati posamično ali le delno, temveč izključno sistemsko, bodo spremembe, ko bo do njih prišlo, zajele prav vse omenjene.   

Umetna inteligenca je delavce poslala v šolo in zaposlila tehnologijo.

Slikovni vir: Port Technology

Razumljivo, da glede na povedano, nihče ne očita Luki Koper, da bi kogarkoli neposredno prizadela, ga scuzala in odvrgla na družbeno smetišče. Je pa nedvomno osmislila sistem krute zunanje konkurence, danes pa njegove posledice občutijo predvsem delavci IPS. Čemu? Preprosto zato, ker si začasni in občasni vodilni niti v sanjah ne upajo pomisliti, da bi preoblikovali delovne procese; jih naredili bolj tekoče in bistveno učinkovitejše; robotizirali pretovarjanje, skladiščenje in transport, kjer je to mogoče, delovno okolje pa zasnovali bistveno bolj gospodarno in ustvarjalno. Najkasneje v petih letih bi bile teževa z IPS rešene, za vedno. Potrebe po njihovem delu na klic zaradi dinamičnih pretovornih gibanj, bi prevzela tehnologija. 

Toda, v primežu dveh sindikatov, od katerih eden trmasto vztraja na priborjenih privilegijih, drugi pa se udinja naivni populistični trgovini z Luko Koper, je kaj takšnega nemogoče. Čeprav, nobeno sodišče, še manj državna inšpekcija, ne more prisiliti gospodarske družbe, da bi zaposlovala preko možnih finančnih okvirov, ji pa lahko naloži odškodnine, ki jo bodo pahnile kakšno desetletje nazaj.

Hajli, hajlo, na delo zdaj gremo: za sebe, za gazde, višji tuji standard,
dobičke, dividende, prostočasne konjičke ... Kam le se je skrila Sneguljčica?

Slikovni vir: Disney Movies

Terjanje pravice ne more povzročiti novih krivic in izguba privilegijev na eni strani ne sme postati izgovor za uvajanje diskriminacije na drugi. Delavci bi praviloma ne smeli postati žrtve preobrazbe, da se prav to vedno zgodi. Ne nazadnje tudi tako imenovane "gazde", lastniki podjetij IPS, imajo neke pravice. Ali morda ne in jih kar tako, meni nič, tebi nič, lahko pustimo, da njihova dejavnost propade in obubožajo? In to po vsem tem, ko so zvesto, za polovični denar, damping, zvesto služili interesom vzpostavljanja privilegijev v podjetju naročniku? Koruptne mreže delajo dolg, in nihče ne ve, koliko je dejansko ujetih v njih in kdo vse bi bil prikrajšan z njihovo ukinitvijo. Ni naključje, da pristaniške storitve ponuja kar 34 podjetij ter so vsa tako ali drugače generično povezana z Luko Koper. 

Lotite se korupcije in boste zjebali demokracijo! Čez noč ukinite sistem naročanja pristaniških storitev, pa bo pristanišče prav tako stalo, kot, kadar to zapovedo žerjavisti. Kratkoročne rešitve ni. Spreminjanje in posodabljanje delovnih procesov je edina! Že dolgo je namreč znano, da ko spremenite proces, se začnejo menjati tudi ljudje. Potreba po pisarjih se je pojavila šele, ko je človek spravil prostoživečo žival v ograde, jo gojil, menjal za obleko, drugo hrano ali jo za doto podaril družini moškega, ki je odpeljal njegovo jezikavo hčer. Vse to je bilo namreč treba prešteti, zapisati, in danes ni popolnoma nič drugače.

Detroit. Sindikati se pogajajo z duhovi.

Slikovni vir: CreepyBasement.com

Dokler bomo strogo skrbeli, da kvantum skupnega znanja ne preseže zdajšnjega povprečja, in se bolje spoznali na vihtenje zastav, dvigovanje stisnjenih pesti in vzklikanje demagoških parol, kot pa na vzdrževanje robotov in njihovih procesnih krmilnikov, toliko časa bomo živeli v utopičnem prepričanju, da so naši odnosi bolj ali manj trajni in absolutno odvisni od nas. Nekdo je rekel, da se napredek prenaša preko trupel generacij. Postopno in sila počasi glede na povprečno človeško življenje. Toda, kot nam izkušnje kažejo, še zdaleč ni tako. Detroit, mesto, v katerem je Henry Ford II. prvi na svetu vpeljal revolucionarni tekoči trak za množično proizvodnjo in je kasneje postalo središče severno ameriške avtomobilske industrije, je v novem tisočletju dobesedno zgrmelo v propad. Mesto duhov, so ga poimenovali. Industrija in z njo napredek sta se preselila, predvsem na Daljnji vzhod. Ljudje, ki so živeli po zapovedanem delavniku od šestih do dveh, so čez noč ostali brez življenjskega smotra, in to samo zato, ker so globoko v sebi verjeli, da sindikati lahko zadržijo kolesja prihodnosti; kot to verjamejo na Obali!