Iztirjeni kampanjoni

Kakšna zabloda! Ne, bolje rečeno norišnica, je zavladala na domačem političnem prizorišču. Glede na številne možnosti, ki smo jih dobili z razvojem spleta, socialnih omrežij ter dostopom do elektronskega objavljanja in posredovanja sporočil, nas veleumneži (lahko bereš tudi neumneži) poskušajo uokviriti pri izpovedovanju ustavno priznanega mnenja. Uradno objavljena referendumska kampanja o 2. tiru je prav to, hkrati pa nesporen dokaz, da še vedno živimo v plemenski družbi, v senci takšnih in drugačnih poglavarjev.

Prepričani preprečujejo prepričane. Nasprotniki vse ostale.

Slikovni vir: mmc

Kar trideset uradno potrjenih zagovornikov in nasprotnikov projekta 2. tir se bo na različne načine soočalo in modrovalo o zakonu, ki naj bi pognal stroje pod kraški rob. Kar trinajst političnih strank je med njimi. Večina bo zgolj izkoristila medijski prostor za utrjevanje lastne prepoznavnosti in všečnosti, le redki tudi dejansko vedo, za kaj pri vsem skupaj sploh gre. Slovenceljni smo se namreč po stari navadi zarotili proti razvoju, proti sebi in tako je že od vrlih Butalcev dalje. Vsi smo namreč ZA, vendar s pridržkom. Seveda razumem tiste, ki svoj piskrček pristavljajo, da vanj kapne kakšen cekin. Ta egoizem je namreč človeško razumljiv in nič napačnega ni v njem. Toda, da se z logiko in dejstvi spopade nekdo, ki želi le Cefizeljna spraviti v mestno ječo, da dokaže lasten politični vpliv in moč, je na ravnost rečeno, sprideno, da ne rečem perverzno vulgarno. Prav slednje se namreč tudi dogaja.

Tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo,
pa so zmagali Butalci!

Besedni vir: Fran Miličinski; Slikovni vir: Uroš Hrovat

Abstrahirajmo po Marxu. Čemu že potrebujemo dodatni tir? Ali zato, da se ideološko sprti politični veljaki nategujejo za lasten prav ali, ker tovor potrebuje dodatne poti, koprsko pristanišče pa boljše povezave s celino, da se bo razvijalo in rezalo zajetnejše kose logistične pogače daleč na okrog? Za zdaj torej potrebujemo dodatni tir, ne dveh ali treh za isti denar, še manj kakšnega zastarelega žičniškega koncepta, če hočemo še ujeti vlak na petem koridorju. 

Vedno obstojijo različice. Boljše in slabše, redkeje enakovredne, cenejše in dražje. Ko kmet na Krasu razlaga kmetu na prekmurski ravnici, po čem so pri njem stroški pridelave pšenice, se ta drži za glavo. In ko ta s prekmurske ravnice razlaga ameriškemu farmerju in kitajskemu poljedelcu, koliko terja za tono izbranega zlato rumenega zrnja, se za glavo držita onadva. Resnica ne obstoji. Obstojijo zgolj različne razlage, je pred desetletji trdil tesnobni filozof Nitzsche. Dokler, dokler, se projekta ne lotimo tudi z rokami, nogami in denarjem, dodajam sam. Pa tudi v primeru absolutno znanih številk bi izjemno težko dokazali njihovo upravičenost. Nezaupanje in pomisleki sprožajo dvome in za le te je značilno, da ko se njihov črv pregloda skozi ulkusno steno, se vrtanje in krčenje pravzaprav šele začneta.

Ne potrebujejo ne prvega ne drugega tira. Zadostuje, da se kregajo s pametjo.

Slikovni vir: Slo-foto

Dvom je največkrat patološki znak, simptom prizadete samozavesti ter preganjavice. Torej je le redko upravičen. In prav med referendumsko kampanjo za zakon o drugem tiru bo na voljo ogromno logično pravilnih trditev, vendar bo večina njih utemeljena zgolj na eni sami predpostavki. Recimo, o gradnji predorov bodo razpravljali, kot da bo njihova trasa potekala skozi stabilno, enovito hribino. Za osnovno ceno dela pa bodo vzeli najnižjo, ki jo v gradbeništvu plačujejo brezpravnim prekarcem. Pri tem si bodo nasprotniki naložbe pomagali z izračuni podobnih, vendar nikakor ne enakih projektov v drugih deželah. Nič, kar bo mogoče postaviti na enaka izhodišča in kolikor toliko objektivno primerjati! 

Ne razumem, kako mi lahko na Inštitutu za ekonomska raziskovanja za vsak raziskovalni projekt postavijo drugačno ceno in zakaj so na nekem podobnem inštitutu v Srbiji za polovico cenejši, pri McKinsey Global Institutu pa polovico dražji? Kaj ne vrtajo v raziskovalne naloge z istimi orodji, podobno izobraženimi ljudmi in precej enakimi terenskim stroški? Nimajo podobnih metodologij?  

Potrebujejo dodatni tir. Končno so se zmenili s pametjo.

Slikovni vir: Primorske novice

Prav zato, ne verjamem državljanu K, da lahko za isti denar, čeprav sploh še ne vemo, koliko ga imamo, naredimo dva tira. Državljan K. namreč ni predstavil nobenih izračunov, ki bi jih bilo mogoče preveritii, pa tudi trdnih predpostavk, na katerih njegova logika sedi, ne! Nekaj pa mu je vendarle uspelo. Dokazati pravno logične zablode, bolje rečeno blodnje, v katerih razsoja domače pravosodje.

Bravo državljan K., toda 2. tir je finančni in gradbeni projekt ob enem in dela lahko, kaj hitro obstanejo, če niso primerno in pravočasno denarno podprta, recimo tam na polovici dveh vzporednih predorov, ki jih gradimo za ceno enega. Toda, to so že bolj tehnična vprašanja, za katera dvomim, da jih nekdanji novinar Vili Kovačič obvlada. Nedvomno zaupa neki predstavljeni logiki, vendar ima premalo znanja, da bi le to tudi računsko in organizacijsko preveril, da bi bil prepričljiv, brez kančka dvoma. Takim, nekritičnim, kvazi poznavalcem pa običajno pravimo trobila, vaška, mestna, ministrska, vladna, gospodarska, interesna, lahko tudi referemdumska, če vam tako bolj ustreza.

Leto 2017. Državljan K. reši finančno matematični paradoks, ko je mogoče
za ceno enega tira zgraditi dva.

Slikovni vir: vlaki.info

Toda, koga pri umeščanju projekta 2. tir stroka sploh zanima? Pisana druščina zagovornikov in nasprotnikov se je zbrala iz popolnoma drugačnih pobud. Iskrenost mogoče lahko opazimo le pri Cerarjevi SMC, Luki Koper, ki je končno spoznala, da brez nje igre ne bo, mogoče pri družbi dveh direktorjev, občini Koper ter pri Gašpar Gašpar Mišiču, za katerega osebno vem, kako je o povezovanju s celino razmišljal nekoč in kaj je izjavljal med prvo podobno kampanjo. Ostali bodo bolj ali manj "špilfrderberji", kot kvartopirci imenujejo tiste, ki kvarijo igro. Nihče od njih ne bo upal javno priznati, da projekta ne podpira, končno so pred vrati volitve. Vendar mu bodo nasprotovali iz plemenitih vzgibov, da zaščitijo davkoplačevalce ter preprečijo tveganja, ki jih tako zamišljen projekt pomeni za osebni in skupni standard. A cilj je isti. Ne, kako pripeljati delavce in stroje na traso, temveč, kako prestaviti naložbo za nedoločen čas, v prihodnost ali v pozabo. Naposlušali se bomo evfemizmov, blagorečij, in dodobra spoznali, kaj beseda pomeni. 

Živimo v državi, kjer politična emancipacija ne sledi tehnološki.

Slikovni vir: Big Bang

Seveda bi o nesmislih, ki spridijo takšne in podobne kampanje lahko rekli še marsikatero. Zadeva je namreč prava butalska bistroumnost in Butalci so gadje, to vemo vsi. Tla, ki sta jih pognojili vrhovno in ustavno sodišče bodo rodila bolj pičlo. Krompir bo zakrknil, sol pa bo sila pekoča. Živimo v državi, v kateri vlada ne sme zagovarjati lastnih projektov, njeni ministri se morajo delati nore, da bi jih kdo ne obtožil privilegijev, referendumske razprave pa so postale ritualni obredi, v katerih lahko sodelujejo le prijavljeni in tisti, ki odprejo transakcijski račun. Kje je že zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da ima človek pravico do neposrednega mnenja in to brez plemenskih poglavarjev? Neverjetno koliko moči imajo v rokah tisti, ki so četrt stoletja zgolj obljubljali sodobnejši tir do Kopra, in kako malo drugi, ki so se izrekli, da bodo nekaj le spremenili! V dobi kibernetike, ko bi v referendumskih kampanjah lahko praktično sodelovali vsi, ki dnevno komuniciramo preko računalnikov, nas zganjajo nazaj v lovsko-nabiralniške jazbine.