Vlak norcev

Po Jurčičevi kozlovski sodbi smo Slovenci dobili drug znameniti primer sodniške bistroumnosti. Tokrat jih ubogi rogatec ni dobil po lastni senci, ampak so ritastega kozliča nagnali vanjo. Ob tem pa mu naložili še, da mora sam sebe z nogami suvati v glavo. Tako dolgo, da dojame penološki smoter kaznovanja. In medtem, ko se številni dušebrižniki (psihiatri, klinični psihologi, terapevti …) na vse pretege trudijo, da bi šizofrenijo uspeli spraviti pod pokrov enovite identitete, je vrhovno sodišče na podlagi razsodbe ustavnega sodišča zaukazalo, da je osebnostna razklanost vrlina, ki se ji mora podrediti domača vlada. Slovenci smo tako dokončno postali Slovenceljni, drugi tir pa sarkastična butnskala. 

Za kazen jih je kozlič dobil po senci. Več kot očitna evolucijska podobnost z razsodbami na najvišjih sodnih stopnjah.

Vir: YouTube

Odločitev, s katero je vrhovno sodišče razveljavilo referendum o drugem tiru in naložilo izvršilni oblasti, da ga ponovi, ker informativne propagandne dejavnosti bojda niso potekale uravnoteženo, celovito in transparentno, je preprosto povedano nora in seveda za nekoga, ki ima vsaj zrno pameti, četudi v preveliki glavi, neizvedljiva. Je pravni in logični absurd. Sam presvetli Cerar je to nazorno pokazal na tiskovni konferenci, ko se je prestavil iz zagovorniškega pulta za nasprotni, kjer bi moral izpodbijati malo prej izrečena lastna prepričanja. Z omenjeno sodbo je vrhovno sodišče preseglo pomen samokritike, ki so jo tako skrbno negovali v nekdanjih enopartijskih državah. Značilno zanjo je bilo, da so ljudje pričali sami proti sebi, in to z najbolj nizkotnimi, nečastnimi opisi. 

In Slovenci smo postali Slovenceljni, drugi tir pa sarkastična butnskala.

Slikovni vir: Slovenske novice

Ustavno sodišče je predhodno popolnoma pravilno ugotovilo, da vlada zaradi lastnega ustavnega položaja ne more biti enaka drugim organizatorjem kampanje. In tudi ni! Ima namreč zaupanje ter mandat volivcev. Kljub temu se ji nasprotniki različnih barv in mnenj vedno lahko postavijo po robu ter volivcem predstavijo lastno videnje ali pomisleke. In državne ustanove, javni mediji in še kdo, jim morajo omogočiti, da lahko neovirano izrazijo te različne poglede. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da so mnenjski nasprotniki upravičeni do proračunskega denarja ali da bi zaradi njih nekdo moral spreminjati celo lastna stališča in prepričanja. Oziroma ravnati kot prvovrstni "bebo" in rušiti lastno zgodbo. Popolnosti namreč ni! So zgolj približki in to vsi dobro vemo. Vsaka trditev ima številne ugovore. In nekomu, ki zaseda mesto razsojevalca, bi moralo biti še kako jasno, da družba ni nič drugega kot tekmovanje različnih konceptov. Zmagajo prepričljivejši, ne pa manj odločni. Torej vsako potiskanje vlade v podrejeno tekmovalno razmerje, ker naj bi zastopala najširši družbeni interes, je ne le neumnost, ampak nesporen dokaz o nepoznavanju demokratičnega bistva in pomena volilnih izborov. Nobena, razen demagoških vlad enoumja, ne zagovarja najširših interesov. Preprosto, ker takšnih interesov ni! Zato pa besedo pluralizem tako pogosto povezujemo z demokracijo. Glede na nepoznavanje omenjenih dejstev, bi bilo bolje, če bi se ustavno sodišče preimenovalo v utopično demagoško ustanovo, v ustavo pa bi jasno zapisali, da nam služi zgolj za presojanje vesti, ne pa kot vrhovni zakon, kateremu je podrejen družbeni pravni red.

Je anahronistično neskladje v oblačenju povezano z nostalgijo sojenja
v starem Rimu?

Slikovni vir: Nova24TV

Kaj torej pomeni, da mora vlada volivce o predmetu referenduma informirati stvarno, celovito in transparentno in kako naj se izreče za nek zakon ali proti njemu, če mora po mnenju ustavnega sodišča ugrizniti sama sebe v rit? Kdor bo razrešil omenjeni šizofreni paradoks, ki s pobudami in stališči Sveta Evrope nima prav nobene zveze, kot poskušajo naglasiti posamezni komentatorji, bo osvojil še neznano vesolje pravne znanosti, v katero človek in razprave o belem in črnem, dobrem ali zlu, pro et contra, ne sodijo oziroma, kako nenavadno, imajo isti predznak.  

Vedela sta, kaj je najširši interes in mnoge o tem podučevala v taboriščih
na moriščih - bojiščih.

Slikovni vir: Colombo Telegraph

Vsaka sodba lahko poraja dvom v svojo pravičnost, nekatere tudi v ničnost. Toda, če prekorači meje zdravega razuma, je treba ukrepati, preden se norost razpase med ljudstvo, še posebej takrat, kadar se nanj sklicujemo. Norost sama namreč nima nič skupnega s pravno državo, za katero tako ali tako vemo, da je le nekakšna utopija. In če je Cerar s prstom pokazal na vlak norcev, ki drvi po njenem robu, zato še ni načel avtoritete sodstva. Še posebej ne, če je omenjeno, spodneslo samo sebe že prej, ko je razglasilo sodbo

Predstavljajte si, kaj bi bilo z najbolj fantastičnimi projekti današnjega časa, če bi Elon Musk, Jeff Bezos, Richard Branson in Applov Tim Cook pred delničarji nekaj časa navijali za tehnološke domislice, nekoliko kasneje pa bi jih pobijali. Po mojem bi gospodje kaj hitro končali v kakšni psihiatrični ustanovi, ki jim evfemistično pravimo sanatoriji. Pri nas pa prav takšno, nerazumno, če ne kar zmedeno dvoličnost najvišja sodna "avtoriteta" razglaša za smoter družbenega delovanja. A pri tem, verjetno namenoma, pozablja, da so izborni mehanizem, na kateri strani boš in kaj boš zagovarjal, volitve in ne sodstvo. In da če si si enkrat že prigrabil oblast v neki nizkotni politični tekmi, moraš nekako opravičiti zaupanje volivcev. Vlada, podobno kot ostali na javnih jaslih, za opravljanje dela koristi proračunska sredstva.

V približevanju popolnosti: Pistvo se vedno skriva v podrobnostih in
teh je na tisoče. Tudi državljan K. jih nekaj površno pozna!

Slikovni vir: Rolab d.o.o.

Logično je in tudi povsem legitimno, upravičeno, da bo lastne projekte vsestransko podprla, finančno, propagandno, politično. Ne nazadnje vlade se primerjajo med seboj po tem, v kolikšni meri so uresničile lastne programe, ne pa, pri katerih so bile neuspešne. A vrhovno sodišče terja prav slednje. Razveljavlja mandat vlade, ki so jih ga podelili volivci in uzakonja neko neprepričljivo logiko, po kateri bi de iure oblast pripadala izvoljenim, de facto moč pa na volitvah poraženim, nasprotnikom. In če v tem mandatu lahko za karkoli pohvalimo Cerarja in njegovo stranko, je, da so še pravočasno izskočil s tega vlaka norcev; še preden ga je uspel sodno politični pervertizem spraviti še na višje obrate.

Ob tem, je ogorčenje prvega sodnika med enakimi, predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, bolj podobno stand up komediji, kot resni kritiki. Sodnik Florjančič bi vzroke za upadli ugled moral iskati predvsem pri sodniškem delu in v "bistroumnih" sodbah.

Vrhovno sodišče ali stand up politično prizorišče?

Slikovni vir: Siol

Če meni, da Cerar kot predsednik vlade ne sme dvomiti o neodvisnem in nepristranskem odločanju sodišč, dokazuje, da ni zgolj človek oblastnega enoumja in zastarelih klasifikacij temveč tudi, da ne pozna ravno najbolj ustave, ki ima v 39 členu zapisano naslednje: "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja …; in že zaradi slednjega bi moral omenjeni vrhovni sodnik sleči anahronistično togo. Čeprav spominu, da je bila prav v času njegovega predsedovanja, sprejeta ena izmed najbolj nenavadnih, nesmiselnih, nedoumljivih in neprepričljivih "kozlovskih" sodnih odločitev, ne bo ušel. S kakšnimi črkami bo vpisan v anale domačijskega sodstva, ne vem. Vsekakor si je v njih zaslužil mesto, skupaj s sodniki, ki so znova udarili po senci. Mislim, da se Višnjegorci upravičeno bojijo, da po pol drugem stoletju izgubijo primat pri izrekanju duhovitih sodb. 

Razkol v glavi? Ne, ni šlo in je raje odstopil. Pred tem pa nazorno pokazal,
kako zgleda pravni paradoks ustavnega in vrhovnega sodišča.

Slikovni vir: Slovenske novice

Tir, po katerem trenutno vozi vlak norcev, ne norčavi vlak, je očitno resna prioriteta samo še stranke modernega centra. Nekako pomagajo podpirati stoično držo tudi Židanovi aktivisti, čeprav se pri njih nikdar ne ve, kdaj zdrknejo v entropično povprečje. Vsi ostali, vključno z zagnanim državljanom K., so na tirnice nastavili že toliko eksplozivnih nabojev, da je sam projekt postavljen pod velik vprašaj. Znova se je potrdila neprijetna resnica. Ko so praktično vsi za, vendar pod posebnimi pogoji, je podpora vedno vprašljiva. Nihče namreč noče odkrito priznati, da deluje v nasprotju s človeško etiko in logiko, ki zasleduje človekovo blaginj, zato se nepridepravi praviloma sklicujejo na metodo. Ta naj bi bila napačna! Kako hinavsko, kako nesramno, kako nizkotno, a vendar dokaz, da človek ne more pobegniti izpod bremen evolucijskega nasledstva. Vedno se najde kdo, ki spelje tujo ženo k svojemu ognjišču; in to že na vekomaj veke. 

Če bomo znova nasedli obljubam, bomo morali živeti od njih!

Slikovni vir: MMC

Stranka, o kateri doslednosti se je še včeraj dvomilo. Se ji očitalo kolebljivost in paternalistično podreditev, strice iz ozadja, je naenkrat med najbolj pokončnimi v državi, drugi tir pa njen ključni projekt, s katerim bo ponovno poskušala prepričati volivce. Na področju zdravstva in pri dogovarjanju s sindikati res ni bila uspešna. Toda povejte, kje, v kateri državi in na kateri celini, podobnih težav nimajo? Ko državljan K. javno zatrjuje, da je smisel življenja v pritoževanju do onemoglosti, pri modernem centru trdijo, da še niso toliko oslabeli, da bi uspešno ne prestrojili vrst in ponovno prepričali volivcev. Časa za demagoški spopad je več kot dovolj. Če bomo znova nasedli obljubam, bomo od njih živeli. Kako? Verjetno bolj lačni kot siti! Kaj le nam pomagata dva tira za isti denar, če ne bosta nikoli zgrajena? Medtem ko bomo od bistveno dražje različice zagotovo prevzeli pobudo na območju severno jadranskega transportnega sistema. Avstrijske ambicije z logističnim središčem v Beljaku na progi Trst - Dunaj pa bodo naenkrat postale stroškovno nevzdržne, da bi resneje lahko tekmovale z našo železnico. Dela bo torej na pretek. Tudi v kriznih dneh, ki se že napovedujejo. A očitno državljan K. ter njegovi podporniki ne razmišljajo o malenkostih, ki tarejo ubogi plebejski svet.