Krvavi marketing

Resnica ne obstoji! Obstojijo zgolj razlage.

Friedrich Wilhelm Nietzsche 

Tisti, ki s tesnobo v srcu spremljajo sirske dogodke, bodo odrešeni in drugi, ki nestrpno čakajo na spopad velesil in začetek 3. svetovne vojne, bodo razočarani. Sirija in severozahodni Irak trenutno prevzemata vlogo najpomembnejšega vojaškega poligona za dejansko preizkušanje učinkovitosti oborožitvenih sistemov in doktrinarno proučevanje vojaških strategij. Vse natezanje Rusije in ZDA pred mednarodno javnostjo nima nobenega drugega smotra, kot prikriti zločinsko raboto. Njen edini namen je, spodbuditi orožarske posle in vrniti trgovino z ubijalskimi igračami na raven, ki jo je imela v času hladne vojne. Seveda, na račun pekla, ki si ga je že pred časom omislil orožarski krvavi marketing. 

Sirija in iraški severozahod, poligon za preizkušanje sodobnih vojaških sistemov.

Slikovni vir: e-news.su

Nikomur ni mar za ljudi, po katerih neusmiljeno nažigajo, jih zastrupljajo, polivajo s kislino, namenoma stradajo in trpinčijo, da bi ugotovili dejansko preživetveno odpornost skupnosti in prožnost, kalvariji izpostavljenega človeka. Vse, kar se tam doli dogaja je ena sama igra in to izjemno kruta. Le dogodki in igralci, ki v njih nastopajo, so še kako resnični. Enkrat so to šiiti, drugič Husein in njegovi suniti, tretjič Islamska država, četrtič Kurdi, Sirci, Jemenjci, raja, na katero nenehno pada iz zraka ali izza zased. Vsaka raketa, ki se prebije skozi varovalni ščit, pomeni povečanje naročil, vsako letalo, ki mu uspe ubežati, prav tako. Plinski masakri pa so zgolj motila, da bi možgani, ugreznjeni v udobje na "pravičniškem" Zahodju ne zaspali. Kdo le bo potem, dragi moji, pritiskal na finančno izčrpane vlade, da vložijo več v obrambo lastnih ljudi, recimo v zaščito lepot dežele Kranjske. Le spomnimo se, kako so moledovali za čvrstejši NATO-v blagodejni objem predsedniki baltskih držav, Estonije, Latvije in Litve, pri ameriškem čivkaškem Lisjaku Trumpu še nekaj dni nazaj. In obratno, kako omenjeni Lisjak nikdar ne pozabi okarati članic vojaškega zavezništva, da bo treba vojne izdatke povečati, razbremeniti ZDA, ki že danes prispevajo za lastno in obrambo zaveznic domala 611 milijard letno; dobrih 36 odstotkov od skupne vrednosti vseh vojaških izdatkov na svetu. Gorje državi, ki bi se morala soočiti z usihanjem tako zajetnega obrambnega proračuna in bi ostala brez poligonov smrti, preko katerih tako odlično nagovarja svoje kupce in spodbuja ubijalsko trgovino.

Mesta spreminjajo v peščene vrtove, te v nenaseljene puščave.

Slikovni vir: Dnevne.rs

Je še kdo med lahkovernimi, ki verjame, da Američani resno nameravajo zamenjati človeški pogrom za človekoljubno pomoč, da se reši zažgane in izginjajoče v vojnem peklu? Je še kdo, ki na brezplodno besedičenje pred varnostnim svetom OZN gleda drugače kot na ceneno predstavo? Če bi res, katera od vojaških sil želela vrniti življenju dostojanstvo, bi to tudi naredila, že zdavnaj. Toda tisto, kar dejansko skrbi tako Trumpove kot Putinove generale, je učinkovitost orožja; tistega, s katerim ena velesila grozi, in tistega, ki naj bi ga druga velesila uporabila za ščit. V obeh pogledih so ljudje zgolj testne figure na poligonu, v najboljšem primeru postranska škoda, manipulacijsko sredstvo, vzrok za zgražanje, maščevanje, še bolj surovo delovanje. Samo pomislite, koliko potencialnih naročil bi propadlo, če bi se izkazalo, da so ruski protiraketni sistemi kos tako opevani ameriški tehnologiji. Turki so že začeli nakazovati milijarde za nakup bojnih sistemov v Rusijo. Blizu dve milijardi dolarjev je odštel tudi režim osovraženega Asada. Kaj, če se premislijo Savdijci, ki so napovedali, da bodo v ZDA kupili za preko 110 milijard orožarske krame v naslednjih nekaj letih? 

Po čem je centimeter kože, na Zahodju, na Levantu?

Slikovni vir: Grupko

Za prvo tehnološko velesilo, kot Lisjak Trump imenuje ZDA, vojna ni več samoumevna zmaga. Kaj hitro se lahko sprevrže v poraz, ko se bo na mrtvaškem poligonu soočil z enakovrednimi nasprotniki. Doba perostreojke, v katero so se tako naivno pustili zapeljati Rusi, je končana, in s tem severovzhodna naivnost nasploh. In če so nekateri dobronamerno prepričani, da predsedniški "čivko" po tvitih besediči zgolj tjavdan, ko pravi: "Ja, lahko bomo udarili hitro ali pa tudi ne," gre po eni strani za namerno proženje marketinškega vzdušja nasploh, pričakovanja, napetosti, upanje v bliskovito zmago, čeprav na drugi hkrati zeva ogromen dvom. Številni vprašaji, na katere vojaški obveščevalci in preostali vohuni ne znajo odgovoriti. Tehnološki poraz v Siriji, in Rusi so brez obotavljanja povedali, da so na Američane pripravljeni, bi nedvomno strmoglavil delnice oborožitvenih podjetij, ki imajo sedež v ZDA. Kitajci, Nemci, Britanci in Francozi, ne le Rusi, samo čakajo, da planejo po deležih do včerajšnjega super junaka. Očitno je tudi objestnim Američanom postalo jasno, da so z izgonom diplomatov prehiteli sami sebe, da so si naredili medvedjo uslugo, in da morda drvijo pirovi zmagi naproti. Zapravili bodo milijarde, da bodo zaslužili milijone!

Travm ni mogoče integrirati!

Slikovni vir: Delo

Poglejmo stvari drugače. Od Korejske vojne naprej so vojaško superiorni Američani zmagali samo enkrat. In to takrat, ko so napadli majhno otoško državo v Karibih, Grenado (344 km² in 90.000 prebivalcev). V vseh ostalih primerih so porazili režime ne pa tudi ljudstev. Kljub vsej tehniki, ki jo imajo na voljo in izjemno usposobljenim vojakom, vojaška pokopališča v ZDA postajajo vedno večja. Demokracija se jim vrača v krstah, navidezna zmagoslavja pa krepko nažirajo državno blagajno. Krvavi marketing je postal hudičevo drag. Vsako tveganje, kar bi nova sirska epizoda nedvomno bila, ga lahko zgolj dodatno podraži. Izjemno donosna gospodarska panoga pa obvisi na rdečih številkah. 

Na varni strani Zahodja načrtujejo vojne
po naročilu potencialnih kupcev orožja.

Slikovni vir: Ny Daily News

Britanci so se skupaj z Američani že nekajkrat hudo opekli in zdaj rjovejo bolj na diplomatskem parketu kot na bojiščih. So pa zato toliko bolj nestrpni postali Francozi. Sirijo namreč vidijo kot odlično priložnost, da se po več kot pol stoletja zavihtijo nazaj na Levant. Seveda kot kakšen dodatni ešalon ameriške predhodnice. Medtem pa trilaterala, Turčija, Iran in Rusija prevzemajo pobudo v prostoru, kot temu radi rečejo vojaški strategi, in za zdaj precej uspešno. Celo za večino še tamkaj živečega otopelega občestva pomenijo neko vnovično upanje. Na tej točki običajni krvavi marketing dobiva spačen, prestižni obraz, spopad za vpliv pa postaja vedno bolj verjeten. V takšnih primerih se razum največkrat ukloni ideološki navlaki, odrskemu ponosu, zastavam, trobentam, simbolom. Iz zaprešenih podstrešnih skrinj vlečejo na plano demokracijo, dostojanstvo, žrtvovanje, poleg rjastih mečev in blaznega pohlepa. Znova se povzdigujejo nasilno izničene vrednote, čeprav čas takšnih ran dokazano ne celi. Pozdravi jih šele smrt generacij. Omili kakšen vojaški spopad prodajalcev orožja. Vse z namenom bogatenja. Vse z namenom čim višjega dobička. In tako bo tudi tokrat!