Bedna Slovinija

Še nekaj dni in sveti Martin bo krstil letošnje vino. Slovenija je namreč dežela vina, pivcev in veseljakov, ki pijani prevračajo kozolce in počenjajo vse mogoče oslarije. Zato bi bilo korektneje, če bi pod alpsko domačijo preimenovali v Slovinijo. Ne smemo namreč spregledati preprostega dejstva, da deželo tako ali drugače postavlja na glavo domala 400.000 pijancev in drugih pohlepnih zasvojencev, ki jih obsedajo takšni in drugačni hudiči. Kako bi drugače zabredli v bedo, ki ji politiki še vedno pravijo življenje. Ukrep Banke Slovenije in končno, odhod 'levih' med parlamentarne modrece, opozicijo, sta v nekaj dneh pogasila luči Čudolandije in naplavila nažrto telo nekoč najbolj obetavne republike na robu kapitalističnega sveta. 

Prišel bo svet' Martin, z mošta bo delal vin', on ga bo krstil, jaz ga bom pil. (Ansambel Lojzeta Slaka)

Sl.vir: stari.seniorji.info

Temeljni aksiom domačega političnega prostora je, da se nekaj mora zgoditi samo zato, da se v bistvu nič ne zgodi. Prav takšen je tudi vladni predlog, s katerim trenutno poskakujejo po Državnem zboru, o ukinitvi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Ja, čez dobri dve leti bi država s trga izrinila zdravstvene zavarovalnice, če te pravočasno ne bodo znale oblikovati nadstandardnih zavarovanj. Kako? S tem, da bi pavšalno povišala premije in jih spremenila v obvezno mesečno doplačilo za vse. Kam le se je izgubila pobuda o selektivnem plačevanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, po katerem bi premožnejši plačali več, bistveno več, obubožani pa bistveno manj ali celo nič? In kar prikimava temeljnemu aksiomu na začetku odstavka, bi se to zgodilo šele čez dobri dve leti. Kdaj? Ja verjetno takrat, ko bi bila obstoječa vladna koalicija že med pokojnimi. In ker 'levi' ne verjamejo ravno v posthumno delovanje, so končno neplodne zagovedneže pustili, da se nategujejo med seboj in nam še naprej sadijo rožice in pojejo milozvočne pesmice o rekordih. 

Če vprašate mene, pomeni umik 'levih' na svojo skrajno stran v državnozborski okrogli dvorani, konec obetavne koalicije. Ključno vprašanje znotraj vladne družine je tako, ali bo Šarec še lahko obudil Serpetinškovega ata, ki ga je prav zaradi politike tako brezbrižno odložil v prašnem kotu. Saj če uspe nekemu povprečnemu igralcu oživiti lik, ki mu je služil ljubi kruhek nekoč, potem obstoji nekaj možnosti tudi za ostale vagabunde v njegovi druščini, da si osmislijo življenje brez državnih plač. Osebno bi jim sicer privoščil, da bi bili v izjemni meri deležni tistega životarjenja na trgu dela, na katerega pošiljajo številne mizerno plačane. Ja privoščil bi jim, da okusijo, kako spodbudno se je udinjati delodajalcem, ko nimaš za lastno stanovanje, kurjavo in spodoben dnevni obrok. Dobesedno vrgel bi jih med tiste, ki jih v trenutni meteorni vladi in po kuloarih v državnem zboru naduto zmerjajo z lenuhi in nesposobneži. 

Slovinja ima talent: dirigent na začasnem delu v vladi in njegov
mešani pevski zbor                                                   Sl.vir: Žurnal 24

Mogoče niste razmišljali, vendar trenutne vladne koalicije ni držala pokonci Šarčeva stranka, SD, Bratuškova, Karlov Desus ali Stranka modernih coprnij. Da so se pretolkli v drugo leto vladanja, imajo največ zaslug prav 'levi'. Oni so bili namreč odločilna utež na tehtnici političnega zavezništva. Veje, na kateri sediš, običajno ne žagaš. In to je le dokaz več, kakšni misleci nam krojili trenutno in bodočo usodo. Trinajsta slovenska vlada bo strmoglavila, vendar ne zaradi vraževerja, ker naj bi bila trinajstica že sama po sebi nesrečna numera, temveč, ker jo sestavljajo nesrečniki, ki so se očitno zakleli, da bodo domača vrata skrbno držali zaprta, da jih slučajno kakšen inovativen prepih ne odnese preko evropskih mej. 

Ne razumem, v čem se štiri desetletja ideološkega totalitarizma razlikujejo od poltretjega desetletja demokratične groze, po kateri tava dobra petina državljanov v iskanju ljubega kruhka. Kako globoko je zabredla domovina pod mentorstvom levih in desnih vlad, med njimi so vsekakor najbolj zaslužni prav umi iz SDS in SD, dokazuje prav nedavni ukrep Banke Slovenije. Znižanje posojilnih tveganj s krajšimi ročnostmi vračanja posojil in omejevanje slednjih na raven zajamčenih sredstev, ki jih posameznik potrebuje za preživetje, sta nedvoumno dokazala, v kako bedni deželi živimo oziroma kakšni reveži pravzaprav smo. Povprečna družina nima niti toliko letnih prejemkov, da bi lahko shajala brez kredita in seveda tudi brez tveganj, ki jih zadolževanje nosi s seboj. Po zaslugi "dobrohotnih" bank so živeli na robu finančne vzdržnosti. Sedaj bodo trepetali v primežu oderuhov. Državi se tako ni treba bati, da bo debelost kazila vitalno podobo naroda.

V laseh nosila je bodečo žico, za pasom pa dve ročni bombi ... Simboli
so jim v krvi!                                                                          Sl.vir: Reporter

Oprostite, že nekaj let poslušam zgodbe o presenetljivi rasti domačega družbenega proizvoda, toda kje dejansko na osebnem standardu se to pozna, ne vidim. Kdo koga torej vleče za nos oziroma, kdo je komu Ostržek, je ključno vprašanje, na katero bomo morali v kratkem odgovoriti. Tudi zato, ker bi oblastna politika tako rada prikrila škandal, ki je prav po zaslugi Banke Slovenije naplavil domačo bedo pred njena vrata. Če že moram verjeti, potem vsekakor veliko bolj zaupam Boštjanu Vasletu, nekdanjemu direktorju Urada za makroekonomske analize in razvoj in sedanjemu guvernerju Banke Slovenije kot Serpentinškovim. Igralske izkušnje same po sebi še ne prinašajo potrebnih odgovorov. Tudi ministrske titule ne. Še posebej, če v uradniških hlevih, podobno kot že desetletja, vlečejo nazaj najbolj poskočne žrebce in kobile in skrbijo predvsem zato, da bi prikrili napake ali dokončali zavožene projekte prejšnjih kabinetov. Ob nastopu mandata nove vladne garniture vizija torej ni pomembna. Neuresničena desetletja so pokopale upe in tako živimo le še iz rok v usta. Niti dodatnega tira ne znamo spraviti do našega edinega pristanišča, druga cev karavanškega predora se poglablja v razpisnih postopkih, namesto siliranih bal skladiščimo gore odpadkov, tretje prometne osi pa ne znamo potegniti drugače, kot da preorjemo na stotine hektarov najboljše zemlje, da ne omenjam katastrofalnih razprodaj skupnega premoženja. 

Se Serpentinškov ata vračajo z novo žensko resnico?

Sl.vir: YouTube

Domača politika je zasnovana na kontinuitetnem poslanstvu slabih odločitev. Prav te poganjajo naš politični sistem, saj omogočajo hitre menjave izvršilne oblasti. V začarani krog odločitev, v katerem so prav tiste najbolj zgrešene jamstvo, da se boš v kratkem znova zavihtel na vrh. Se razume, kot sanator lastnih napak. Javnost namreč nima slonjega spomina. V tem pogledu je bolj podobna kokošim. Izležejo jajce in še isti trenutek pozabijo nanj. Podobno kot pri kurah gre tudi pri ljudeh predvsem za zadovoljevanje trenutnih potreb po zobanju, brskanju, kopanju spodkopavanju. Zato se mnogi, zaslužni za mizerno gospodarsko in družbeno stanje, vračajo na položaje kot trenerji plavanja po lastni godlji. Juha, ki jo kuhajo, je domala neužitna, a zamisli, ki naj bi izboljšale njen okus praktično nikoli ne zmanjka.

Blagostanja, ugodja in udobja ne moremo graditi na ideološko verskih razhajanjih, vrednotah in predsodkih. Tvorno življenje pozna zgolj eno samo pripadnost, to je, pripadnost lastni osebnosti. Različni ljudje, ženske in moški, homoseksualni in bi, lahko počenjajo skupaj velike stvari, če le razlikovanje med njimi ne postane ključno oziroma smoter početja. Pri nas tako še zmeraj ni pomembno, kdo si, ampak kaj in čigav si! In seveda, na celem zemeljskem vrtiljaku ni popolnoma nič drugače. 

Predvolilna demenca je posledica zaupanja v politično homeopatijo,
ko okuženo zdravimo z njegovim izvorom.             Sl.vir: Sintmartergov.org

"Kdo le bo verjel v demokracijo, če davčni sistem koristi privilegirani manjšini," so izjavo Gabriela Zucmana povzeli v letošnji 44. Mladine. 33 letni izredni profesor na kalifornijskem Barkeleyu nesporno veliko ve o ameriškem davčnem sistemu in okoriščanju gospodarskih in političnih elit z njim, da povečujejo lastno bogastvo. Toda, o demokraciji pravzaprav ne ve nič. Mar ni prav demokracija tista, ki omogoča vse to ribarjenje v kalnem, plenjenje ljudi, razprodaje njihovega skupnega premoženja, nebrzdano izkoriščanje ubogih in razvratno bogatenje posameznikov? Prej bomo izgubili vero vnjo, prej se bomo znebili številnih lopovov, ki so si prisvojili naša življenja. Samo pomislite, kakšna blagodejna umirjenost bi se polastila naših življenj, če bi se po uradniških dvorih več ne sprehajali samooklicani politični virtuozi. Neke Lenčice, Karliji, Mirkoti, Janezi, Mateji, Marjani, Dejani in Zmagoti, nekaj najbolj zaslužnih imen za to, da dobra petina prebivalstva ne ve, kaj bo jutri vrgla v lonec in kje bo spala naslednje leto.