Vzgoja pacientov

Čeprav nam nenehno govorijo, da bodo skrajšali vrste, naredili medicinske storitve dostopnejše, bivanje v bolnišnicah pa udobnejše, se vsako leto bolj oddaljujemo od obljub. Razumljivo, zdravstveni sistem je zaklal samega sebe oziroma podlegel je uradniškemu primitivizmu, namesto da bi zdravil bolne ljudi. Brez stotih obrazcev si mrtev, in preden jih izpolnijo, prav tako. Seveda si mrtev tudi drugače, ampak nekoliko kasneje. Dokler bo sistem lastno učinkovitost preizkušal na zdravih s številnimi preventivnimi in nepotrebnimi, obremenjujočimi pregledi, ne pa na terapevtskih dosežkih obolelih, se bo stanje poslabševalo. Denar namreč ne more rešiti gordijskih vozlov, če se dohtaraj organizacijsko in vsebinsko ne spravi v red. Lahko pa spodbudi nastajanje gneče povsod tam, kjer je še ni. Vrste so namreč izsiljevalski standard za negospodarno poslovanje in slabo organizacijo dela. 

Ne, ni letatališko poslopje! Vrste, pred katerimi te odreši le Matilda.

Sl.vir: metrojornal.com.br

Seveda pa je to le en del resnice zavoženega zdravstvenega koncepta. Slednji je namreč utemeljen na preventivi in ta niti ni tako nedolžna in finančno vzdržna, kot se zdi. V bistvu gre za hudičevo drag in nepregleden sistem, ko ena preiskava vodi v številne druge; brez konca in kraja. Prediagnosticiranje, tako se temu namreč po domače reče, je pravi vzrok stanja oziroma sranja v katerem zdravstveni sistem je, in mi z njim. Ali je uporaba številne diagnostike, predvsem podvajanje pregledov z različnimi diagnostičnimi napravami, res nujno ali pa gre zgolj za to, da imajo posamezni specialisti v sistemu delo? Zdravstvo namreč potrebuje bolnike. Njegov obstoj in zaposleni v njem so življenjsko odvisni od njih. Toda, ker je po naravni poti očitno obolelih premalo; mnogi se namreč zližejo brez zdravnika in sploh ne vedo, da so mogoče preboleli tudi katero hujših bolezni, je treba bolezen pravočasno prestreči, ko še klije. Jo ujeti, zdraviti in pošteno zaračunati. Temu so namenjeni preventivni pregledi. "Kdor išče, ta običajno najde!" je star, a še kako resničen pregovor. In zdravstvo je prav po zaslugi preventive najbolj zagaman totalitarni sistem. Nekakšna Atwoodova distopija, v kateri  prepričujejo ljudi, da v kolikor bodo bežali izpod njegovega okrilja, bodo prej ali slej izpostavljeni smrtnemu tveganju. Kako naivno! Kot da življenje že samo po sebi ni eno veliko tveganje in je le vprašanje, kje in kdaj srečaš Matildo.  

Večina ljudi ne potrebuje prav nikakršnih zdravstvenih uslug, a jih je kljub temu deležna oziroma te dobesedno prisilijo, da jih uporabiš. Cepljenja, otroški dispanzerji, preventivni pregledi šolske mladine, ugotavljanje delovne zmožnosti,  sposobnosti za opravljanje vozila, posedovanje orožja, redno preverjanje glukoze, pritiska, holesterola, otečenih mod, iskanje podpazdušnih vozlišč, zatrdlin v joških, črevesnih izrastkov, šizofrenih odklonov in še mnogo drugih načinov, da te sprevržejo v objekt, medicinski predmet, na račun katerega potem brezskrbno živijo. 

Sodobni diagnostični prijemi še vedno spominjajo na srednjeveško
inkvizicijo.                                                                          Sl.vir: NCBI

Vzgoja pacientov se praktično začne že v predporodnih fazah. Nadaljuje s samim porodom in rednimi pediatričnimi pregledi. Kasneje te k obiskovanju zdravstvenih ustanov prisilijo delodajalci, zakon ali številna dovoljenja, za katera je družba predpisala, da potrebuješ za njihovo izdajo zdravniško mnenje. No ja, ta silna in sistematična skrb sistema, se na neki točki zrcalno preobrne. Naenkrat ti postaneš tisti, ki povprašuješ po njegovih storitvah. In takrat te praviloma razvrstijo v vrste. Iz objekta, ki so mu zapovedovali, postaneš birokratska kreatura. Kdaj boš prišel na vrsto, ni več odvisno toliko od bolezni in njenih posledic, temveč v prvi vrsti od uradnika, ki po računalniku češe sezname in izpisuje napotnice z različno stopnjo nujnosti. To se običajno zgodi, ko spodbujani strah preseže razum. Takrat postaneš tipičen odvisnik od zdravstvenih storitev, zasvojenec, ki navkljub trudu vedno prejema premajne doze. Življenje postopno postane agonija, zdravstvo pa tista sila, ki te ohranja pri životarjenju med strahom in upanjem. 

Na avdiciji za film groze.

Sl.vir: SoulShepherding

Torej zdravstvena preventiva niti ni tako nedolžen dejavnik za osebnostni razvoj. Prvenstveno vzgaja ljudi v neodločne, soodvisne in presrane državljane. Globoko v človeško zavest in podzavest vsaja zgolj eno resnico: "Si človek, si šibek izdelek narave in vsekakor podvržen boleznim. Bodi prepričan, da bomo v tebi prej ali slej odkrili vsaj eno pogubno." Čemu se zavedati lastnih telesnih in duševnih slabosti že dosti prej, kot je to neizogibno? Na to medicina seveda ne odgovori. Čemu bi, ko pa mora poskrbeti v prvi vrsti za lastno preživetje. In zaradi tega Podalpska domačija postaja ena sama ogromna klinika, kjer sta življenjski slog in vitalnost pristala v zdravstveni domeni.

No ja, naj se sliši še tako bizarno, neverjetno, nenavadno, vendar je za stanje-sranje, politično, gospodarsko in družbeno v precejšnji meri kriv prav naš zdravstveni sistem. V njem namreč načrtno vzgajajo bolnike, in to od prvih mesecev naprej do zadnjega telesnega diha. In kdo pacient je? "Pacient je oseba (bolnik) v zdravniški oskrbi," trdi Verbinčev slovar tujk. "Pacient je bolnik v odnosu do zdravnika, zdravstvene ustanove," piše v Franovih slovarjih. Torej pacient je vsekakor bolnik in če je nekdo bolan, se samodejno podrazumeva, da mora nekdo tretji skrbeti zanj. Pacient je potemtakem oseba, ki ima omejeno voljo, je bolj ali manj razosebljen, saj se mora podrediti tuji oskrbi in zahtevam. Bolni ljudje so že po definiciji in naravi manj sposobni, učinkoviti; potrebni so nege in pozornosti drugih. Več ima neka družba bolnih, resno in hipohondrov, manj vitalna je, manj konkurenčna glede na ostale, s katerimi tekmuje za naravne vire in trge. Zdravstveni sistem je potemtakem pomemben dejavnik gospodarskega razvoja. In tukaj znova naletimo na paradoks. Kadar je v funkciji dosledne zaščite, ne ovira ter ne znižuje zgolj družbene učinkovitosti, temveč si hkrati odžira tudi sredstva za opravljanje lastne dejavnosti. Povečevanje čakalnih vrst je tako na neki način posledica začaranega kroga prav te nižje učinkovitosti, slabše produktivnosti. To na neki način tudi pojasnjuje, čemu se v ZDA tako otepajo obveznega zavarovanja za prebivalstvo. Namreč, bolan človek, ki se lastne bolezni ne zaveda, je bistveno marljivejši, od nekoga, ki delo povezuje z možnimi zdravstvenimi tveganji. Družbeno bogastvo in socialna beda sta torej odvisna od popolnoma istega ključnega dejavnika. Njegovo vrednost pa določa preventiva oziroma raven zaščitnega ukrepanja in zdravstvenega varovanja prebivalstva.

Zdravstvena preventiva smeraj bolj spominja na Atwoodovo distopijo.

Sl.vir: Hungrypost.com

Zdravstveni sistem človeka v bistvu vzgaja v strahu, pa tudi v odporu, v nekakšni eksistenčni bojazni s preganjavico. Le poglejte si vse tiste časopisne rubrike, televizijske oddaje, zdravstvene izvedence na Youtubu, prodajalce odrešilnih tablet v oglasih, brezplačnih revij, ki se vam ponujajo v vsaki ordinaciji in lekarni, in v katerih ti praktično zgolj in predvsem ponudijo številne dvome, a le malo odgovorov. In prav to je le dokaz več v prid razmišljanju, da pravi ključ do zdravja še vedno tiči v samem človeku, posamezniku. In potem, potem so tu še ekipe posebej, dolgoletno šolanih zdravstvenih ekspertov, ki o boleznih sicer vedo neizmerno veliko, a bore malo o samem zdravju, o vsebini področja, po katerem nosijo ime. Zdravljenje je utemeljeno na sklopu teorij, doktrinarnih izhodišč, študijskih pristopov, za katere se vsi prej ali slej izkažejo za napačne. Če kje, znanost učinkoviteje ruši sama sebe, je to vsekakor medicina. No, to seveda ni slabo, saj pomeni, da človeštvo ogromne napore vlaga, da bi iznašlo ključna spoznanja o sebi in lastnem delovanju. Opozoriti sem želel le, da nikar preveč ne računate na ljudi, ki so se oblekli v belo, v kateri med drugim pogosto nastopa tudi gospa Matilda. Ali gre le za simbolno naključje ali pa za usodno in povezano odvisnost, je vsekakor zanimivo vprašanje, a na tem mestu, ne bom odgovarjal nanj. 

Diagnostični prisilni jopič, ko se drugi poigravajo
s tabo in ti nažrejo osebnost.

Sl.vir: Ceneje.si

Ali res potrebujemo sistem, ki si nas telesno in duševno podreja? Če da, koliko smo potemtakem pripravljeni prispevati za to razvrednotenje osebnosti? Res neumno vprašanje! Namreč, ko smo enkrat v začaranem krogu življenjskih tveganj, strah in dvom opravita večino dela. Pritiskati je treba le na prave tipke občutkov. V tem pogledu je vzgoja pacientov najbolj dovršen družbeni manipulativni sistem. Ko si enkrat notri, se zlepa ne izviješ iz njegovega oprijema. Ne glede na to, kako te režejo, secirajo, nategujejo, raztegujejo, te vrtajo in prebadajo. Toda ali človek dejansko potrebuje vse to, ali dejansko potrebuje občutek in vero, da ga diagnostični prisilni jopič ohranja pri življenju oziroma le tega podaljšuje? Ali sodobna medicina ni nekoliko preveč nasilna, če vzamemo v obzir, da človek predvsem povprašuje po udobju in ugodju?