Demokratično nategovanje spodobnosti

Če bomo zakaj lahko hvaležni Donaldu Trumpu, je to njegov prispevek k razkritju demokracije. Dobesedno jo je razprostrl pred našimi nogami in pokazal, kako nizkoten, zavraten in nasilen sistem to v bistvu je. Vladavina ljudstva je pravzaprav skrčena na moralno presojanje, ki mu ga drugi, "višji demokrati", vtiskujejo v glavo. Dejansko gre za obsežno manipulacijo s človeškimi čustvi in predsodki in spodbujanje pritlehnih lastnosti v nas, predvsem maščevanja, tako da smo resnično prepričani, da ljudi odstavljajo in se odstavljajo po naši volji. Celotna igra časti v bistvu ni nič drugega kot čisto navaden spopad za oblast, na katerega pa večina nima niti najmanjšega vpliva. 

Demokrati so spregledail, da je Donald predvsem trgovec in šele potem predsednik. Zelenskemu drugega torej
ne ostane, kot da prisluhne ...!                                                                                                               Sl.vir: Dnevnik

Ne, ne gre za vladavino ljudstva, ampak za vladanje ljudstvu, in sicer s pomočjo politične prevare, nekakšne navidezne resničnosti, če že hočete. Demokracija je torej sistem, v katerega učinkovitost in pravičnost verjamejo zgolj zavedeni, in teh je vsekakor večina. Demagogija je njeno glavno orodje, sprevrženost njena sistemska bit, sprenavedenje način delovanja. Dvomite? Pomislite malo, kako se demokrati v ZDA znašajo nad lastnim predsednikom. Ne zato, ker je republikanec, ampak ker je edini predsednik po ubitem Lincolnu in Kennedyju, ki si zamišlja Ameriko in svet po lastnem prepričanju. Trump deluje neposredno, odkrito, pove to, kar misli in mu leži na duši. Kljub letom je predvsem poslovnež. Ve, da denar dela denar in čemu jo imajo lepotice med nogami. S politiko in politiki trguje kot na borzi. Ti meni, jaz tebi. Bolj ali manj sovraži protokol in vljudnostna dejanja, s katerimi se preigravajo človeška čustva. 

D.Trump, čovek, ki ga podnebni demagogi niso uspeli prepričati.

Sl.vir: Variety

Trump resnično ne vidi nič poslovno in politično nekorektnega, če stisne ukrajinskega kolega Zelenskega za vrat in mu pove, da bo njegova država dobila denarno pomoč, če bo preiskala sina njegovega političnega nasprotnika Joe Bidna. Dela popolnoma isto, kar drugi počenjajo na skrivaj za našimi hrbti. Prav zaradi svojega neposrednega izražanja Trump ne more biti in ni demokrat, saj se mu vladavina pritlehnih prevar upira. Vsekakor niti približno ni podoben Billu Clintonu, ki so ga ujeli s spuščenimi hlačami. K sreči je imel premajhnega in je Monika preživela preizkus globokega grla brez posledic. Smo pa lahko kasneje prepoznali osebnost pravega demokrata. Po dolgem in počez se je upravičeval vsem, ženi, hčerki, ameriškim volivcem, tibetanskim kozlom, čeprav je dokazano, da se večina raje igra na tujem kot domačem dvorišču. Tam, kjer je Clinton klonil, bi Trump ponosno rastel. On je namreč utelešenje sodobne Amerike, simbol razvezanega jezika, in poklican, da pofuka vse druge. V to je globoko prepričan.

Jeffrey Epstein, preveč je vedel, da bi lahko preživel samomor.

Sl.sir: Business Insider

Nekdo, ki se boji lastne žene in prej ne preveri, koliko zdravih zob ima Monika v ustih, ne more odločno in varno voditi države; še posebej ne največje svetovne gospodarske velesile. In Trump to dobro ve. Namerno se spotika ob spotakljive. Jih izziva, se norčuje iz njih; odloča in zapušča mednarodne konference, ki so bolj sebi namen kot človeštvu. In ko politiki namerno požgejo desetino Kalifornije, ker ne skrbijo za čiščenje podrasti in uvelega rastlinja, le zato, da bi dobili zvezni denar, jim ga Trump odreče in jasno pove, da ne bo podpiral dejanj, ki so posledica njihove malomarnosti in brezobzirnega zažiranja v zvezne sklade. 

Ja, Trump je grožnja demokraciji, njenemu izigravanju pravičnosti in brezobzirnemu ropanju ljudi. Trump je grožnja politiki, ki se hoče odkupiti z nekakšnim cenenim javnim zdravstvom vsem tistim, ki jih že leta svinjsko molze, izkorišča. Trump je resnična grožnja demokraciji in hvala bogu, da se je našel kdo, ki jo lahko strese v temeljih. 

Princ Andrew, zatajil je Epsteina in verjetno še kakšno najstnico.

Sl.vir: SkyNews

Vojvoda Yorški, princ Andrew, tretji otrok britanske monarhinje Elizabete II., je vezni kamen demokracije, čeprav gre za aristokrata, ki že zaradi samega stanu ne priznava ljudstva drugače kot tlačanov in služabnikov gosposki. Ja, to je tisti princ, ki bi naj bojda z Jeffreyjem Epsteinom družno podirala mlade bejbe, dokler je slednji še služil demokraciji. Ko se ga je le ta naveličala in je padel v njeno nemilost, se mu je odrekel tudi princ Andrew. Princ Andrew je ostal zvest demokraciji. Obžaluje druženje s playbojem in s tem hkrati posredno potrjuje javne domneve, da je njegova fukaška moč očitno začela pešati zaradi let. Mnogih mož v takšni stiski se polasti moralno samoizpraševanje in postanejo dobri demokrati. Impotentnost in demokracija namreč čvrsto hodita z roko v roki. Andrew je zatajil Epsteina, Trump ga ni! Titularni princ je ljubljenec ljudstva, predsednik ZDA številnih, zdaj že starejših dam, ki jim je obljubljal Belo hišo kot kakšno najstniško trofejo. 

Monica Lewinsky, demokracija po oralno v ovalni pisarni.

Sl.vir: abc News

Trump in Epstein sta si družno delila poželjiva mlada telesa na zabavah. V družbi z Andrewom je Epstein očitno garal za oba, in danes se princ sramuje prijatelja, ki je vse mesene grehe tega sveta, tudi prinčeve, prevzel na lastna ramena. No, pa zaupaj demokratu! Od njihove pohotne in pohlepne duše ima koristi le rumeni tisk. Slednji še največ pove o demokratskem značaju in je tudi največja iznajdba demokracije. Prav zanimivo je gledati, kako nekdo služi na račun dvojne morale. Kako razne Monike, ženskega in moškega spola, speljujejo demokrate v skušnjavo, kako potem žvižga njihovo globoko grlo po portalih in kako se iz trte zviti izgovori porajajo v glavah prešuštnikov. Demokrati so očitno sebe razglasili za grešnike tega sveta, za naslednike starodobnih kristjanov, čeprav so običajni prevaranti. Nenehno se opravičujejo, drugim, bližnjim, sebi. Kot da besede lahko prečistijo dejanja in vsa druga demokratska patološka sranja. 

Osebnost pravega demokrata naj bi bila prežeta s spodobnostjo. Toda človeškosti je za to vrlino malo mar. Spodobnost namreč še zdaleč ni vitalna lastnost, brez katere bi se homo sapiens ne mogel učlovečiti. Je zgolj krinka, mimikrija, za vedenjske odklone, mentalne deviacije. Spodobnost je nekaj prisiljenega; nekakšen alter ego.  Nekaj, kar vpleta človekovo duševnost v norčevsko srajco s spetimi rokavi. Je potem kaj čudnega, da spodobniki presenečajo, ko se jim enkrat uspe sneti z edukativne verige in pozabljajo na svoj demokratski pedigre.

Moč demokratičnega prepričevanja

Sl.vir: Medium

Demokracija je proces poln absurdov, paradoksalno urgentno stanje, v katerem demokrati nenehno vohljajo za demokrati in drug proti drugemu vodijo neskončne procese, da bi le javnost prepričali o lastni poštenosti, nesebičnosti in v samožrtvovanje. Le poglejte si razne Žane, Hane in druge fatamorgane, kako vneto kopljejo po tujih življenjih in s tem praktično dokazujejo, kako krvavi smo pod kožo. Da se bolj lepimo na denar in položaje kot pa na pokončnost in neodvisnost. Z demokracijo korupcija šele postane vredna svojega imena. Je "vrlina" sistema, ki vsakemu postavi ceno na preprost način. Je sistemska nadgradnja primitivnega podkupovanja in hkrati preprost odgovor, čemu sploh lahko preživijo družbene inovacije in tehnologije, ki so čisti strošek in večino ljudi spravljajo v revščino in vedno večjo odvisnost od državnih transferjev. Demokracija namreč potrebuje socialno državo, da se izkoriščevalci na eleganten način rešijo človeških presežkov. 

To, kar ni uspelo monarhistom, liberalcem in konservativcem, se je posrečilo demokratskim partijam brez težav. Pod zastavo ljudskega odločanja in delavske emancipacije so omogočile stvarjenje globalnega in uničenje lokalnih trgov. Zemeljsko prebivalstvo je prvič v vsej človeški zgodovini postalo kolikor toliko enotno, čeprav v bedi. Davki, ki so še v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja bremenili premoženje najbogatejših Zemljanov po stopnji osemdeset in več odstotkov, so se naenkrat razblinili, za denarjem najpremožnejšega odstotka Zemljanov pa se izgubljajo sledi po davčnih oazah. Državno birokracijo in nepregledne, zato pa vedno dražje družbene sisteme, vzdržujeta revni in srednji razred; z vedno nižjimi plačami in prekarnimi, začasnimi zaposlitvami. In medtem, ko se plače vztrajno znižujejo, rastejo dobički in dohodki uprav, direktorjev, ki skrbijo za vedno višjo učinkovitost izkoriščevalskih pogonov. Pravi demokrat je tisti, ki diha zgolj toliko časa, kot ga potrebujejo drugi. Potem praviloma postane podnebno tveganje, rumeni jopič, nasilni protestnik, prevratniški kričač. Ja, kaj za boga drugega pa bi lahko še bil v državi navideznih pravic in birokratskih tekov čez ovire. 

Zadnja stopnja brezpogojnega zaupanja v demokracijo.

Flickr.com

Ne, nismo žrtve neoliberalcev. Slednjih pravzaprav sploh ni. Neoliberalizem je v bistvu odnos, do stvari in ljudi. Odnos, ki ga tu na Zahodju določajo predvsem demokratske partije različnih imen. Že po njih lahko sklepamo o ravni omejene inovativnosti, ki se poigrava z našim preživetjem.

Nasproti demokratski demagogiji stoji le skromna, neodvisna manjšina. Ne verjame v učinkovit, nepodkupljiv in nesebičen politični sistem. Ne zanimajo je razni demokrati, ki se vsi po vrsti gnetejo okrog nekakšne sredine. Preprosto zato ne, ker je vesolje gravitacijsko krožišče brez središča, skrajnih robov in presečišča. Ni ji mar, kdo bo jutri obračal potopljeno državno krmilo. Prav tako ne, kdo se bo pehal za davčnimi denarci in dokazoval razvojno proračunsko naravnanost. Ne ganejo je vrste pred zdravstvenimi ustanovami, domovi za ostarele in še posebej ne tiste na voliščih. Zanjo je življenje že samo po sebi čista norost in tako ga tudi dojema. Ne ukvarja se z zafrustriranimi, večno hrepenečimi in pohlepnimi demokrati; z njihovimi depresijami, stresi in pretresi ter izgorelostjo. Ne vstopa v s trpljenjem prežete sisteme. Je samozadostna v vseh pogledih. Zmajuje z glavo, ko gleda, tako od daleč, druge, ko se mučijo vdihniti vrednost nečemu, kar človeška narava sama po sebi nenehno spodkopava. Spremlja, kako se ljudje, kot horda zasvojencev vdaja lastni nesreči. In vsi ti protesti, ki se kot požar širijo iz države v državo, namreč niso prav nič drugega. V tem, da propadli demokrati želijo zamenjati druge propadle demokrate, namreč ni nič pretresljivega, še manj dialektičnega. Prihajajo novi trgovci s starimi obljubami in norost postaja obča sreča nas vseh.