Trara, trara, pošto pelja

Trara, trara, trara, trara!

Pošto pelja!

Repa, korenje, slabo življenje;

repa še, še, korenje pa ne!

Trara, trara, trara, trara,

korenja pa ne!

Emil Adamič

Za družbo, ki kupuje enega največjih logistov v državi, bi pričakovali, da ima bistveno boljše finančno stanje, kot pa ga te dni prikazuje pred mediji. Bodo za nakup prezadolženega podjetja, kar Intereuropa pravzaprav je, znova rezali jermene iz človeške kože, rane pa posipali s soljo? Globoko smo lahko prepričani v to, saj če lastnemu delavcu, ki je na minimalcu, ne morejo mesečno priložiti osemdesetih evrov več v kuverto, so praktično pred bankrotom. Družbo očitno pokonci držijo le še ljudje, ki životarijo z njo. Skrajni čas bi že bil, da uprava presedla z avstro-ogrskega poštnega voza med sodobna distribucijska podjetja.

Trara, trara, pošto pelja!

Sl.vir: Helocal.de

No, sindikatov ne moremo popolnoma spregledati pri nastalem gospodarskem stanju-sranju. Še posebej ne Sindikata prometa in zvez. Kje le so bili tovariši vsa ta leta, da se je eden naših največjih poslovnih sistemov tako nemoteno  sesuval vase? Kje le so bili funkcionarji omenjenega sindikata, da niso že prej postavili ogledala družbi? Če namreč sam sebe razglašaš za nekoga, ki se bori za standard ljudi, preprosto ne moreš dopustiti, da ti sistem s šest tisočimi zaposlenimi dobesedno hira pred očmi. Razen, če tudi sam nisi le del toge uradniške igre. In ostanki nekdanjih ozimniških sindikatov to očitno so. Kaj le drugega so pogajanja in skrb za izpolnjevanje kolektivnih pogodb po dejavnostih, kot uradovanje z merili in papirji, daleč od resničnega življenja, mesnic, prodajaln z oblekami, kruhom, avtomobili? Toda ker ljudje še vedno verjamejo, da gre pri rezanju kolektivnega kolača predvsem za njihovo dobro, so s plačami tam, kjer so. Morda niste opazili, vendar v tem času, ko se nam je zgodil kapitalizem, so plače še naprej podvržene postsocialistični uravnilovki. In k ohranjanju le te, pozivata tako poštno poslovodstvo z Borisom Novakom na čelu, kot eden izmed sindikatov, ki jim v družbi dovolijo, da zastopata zaposlene. Čemu potemtakem ljudje sploh stavkajo, ko pa je Sindikat prometa in zvez tako briljantno poskrbel za njih skupaj s poštnimi očeti? 

Koliko spodobnih plač bo požrl nedavni prevzem?

Sl.vir: InStore-novice

Prepričan sem, da v bistvu sploh ne gre za dogovore, ampak predvsem za izgovore, Res, ni prijetno, če te mediji razpnejo na oglasno desko in se potem zapletaš v kup nelogičnih trditev, v katere verjetno verjameš zgolj sam, ne pa tudi nekaj tisoč ljudi, ki te javno pozivajo, da jim odstopiš vsaj en majhen del človeškega dostojanstva. No ja, saj če ti stavka le kakšnih štirideset odstotkov, je to še vedno manj od polovice, poskušajo relativizirati stavko pri poštnem vodstvu. Na neki način imajo celo prav. Vendar, če je med stavkajočimi večina raznašalcev, dostavljavcev, na katerih poštna distribucija praktično temelji, stojijo tudi stroji, vozila, za poštnimi okenci pa nimajo nekega pravega dela. Trenutna stavka poštarjev dokazuje, da tudi lačni lahko ustavijo sistem in da ga direktor in njegovo celotno poslovodstvo ne moreta zagnati drugače kot z jeziki. In ko ti enkrat stavkajo lačni, kako sploh lahko še nastopaš pred javnostjo in govoriš o tem, kako se trudiš, da bi podjetje prepoznali za privlačnega delodajalca? Mislim, da ne bom preveč zloben, če rečem, da me takšno šveflanje še najbolj spominja na film, v katerem je židovski orkester s poskočnicami spremljal ljudi v plinske celice. V obeh primerih gre za morbidno, skrajno neokusno zajebancijo. 

Ne, poštarji ne stavkajo le, ker imajo prenizke plače, ampak tudi, ker želijo, da se jih končno začne obravnavati kot ljudi, dostojanstveno, in to kljub številnim pomanjkljivostim in omejitvam, s katerimi se spopadata človeško telo in njegova duševnost. Seveda je danes, ko živimo pod grožnjo "zakona o nestavki", terjati kaj takšnega izjemno težko. Sam predpis ima izvor še v obdobju, ko je bila ozimnica glavno sindikalno opravilo. Omenjeni zakon namreč vsako stavko, če tudi gre za klic po obstoju, preživetju, postavi pod vprašaj zakonitosti. 

Najbolj zaslužni za dobiček so tisti na minimalcu.

Sl.vir: MMC

Socialistična oblast je dobro vedela, kako vzeti vetra iz ljudskih jader, kapitalističnim podrepnikom pa je način ščitenja gospodarstva nekdanje delavske države očitno še kako pogodu. Ko ti enkrat oblast vsako dejanje, četudi je etično popolnoma legitimno, upravičeno, postavi pod vprašaj, je zelo malo verjetnosti, da boš k njemu tudi pristopil. Dolgoročna tveganja so namreč previsoka in lahko ti uničijo življenje za vse večne čase. Samo spomnimo se pravne telovadbe po končani stavki v Luki Koper. Dobra tri leta je negotovost parala živce stavkajočim, dokler Vrhovno sodišče končno ni presodilo v njihovo korist. "Zakon o nestavki" tako ostaja ključni neoliberalistični predpis, s katerim delodajalci tiščijo glave zaposlenih k tlom. Čemu Levica, ki se ima za predstavnike izkoriščanih, potlačenih, še ni vložila v postopek novega zakona, sodobnejšega, takšnega, v katerem bi dejansko izenačili delavce z delodajalci in pravnimi osebami, gospodarskimi družbami? Poslovna škoda nikakor ne more biti močnejši argument od izkoriščanja delavcev. Ne nazadnje se tudi z uničevanjem vitalnih sposobnosti slednjih, povzroča podjetjem, predvsem pa celotni družbi in številnim posameznikom nepopravljiva škoda; le izračunati je nihče noče. Da bi zakon o nestavki postal zakon o stavki, bi morali v njem na prvo mesto postaviti varstvo človekovih pravic, še posebej, ko gre za neenakopravno, diskriminatorno obravnavanje ljudi in njihovo izkoriščanje. Stavka je namreč skrajni ukrep. Človek se običajno zateče k njej, tik preden ga do kraja razčlovečijo. 

Ne višje plače, odrekanje lahko edino zagotovi vzdržno poslovanje,
dobiček in nagrade poslovodstvu, je prepričan Boris Novak.

Sl.vir: Delo

Resnici na ljubo, tisti trenutek, ko je bila tretjina ljudi priključenih na svetovni splet, in Pošta Slovenije, je vse te podatke imela, bi se morale prižgati inovativne žarnice v glavah odgovornih, ne pa da danes po poštnih središčih gledamo neke ne tič ne miš trgovine. Podjetje bi lahko čez noč postalo najpomembnejši distributer v državi ter daleč preko njenih meja. Znanilec potrošnikovega udobja, njegova desna roka in zaupnik hkrati. Nekaj podobnega na področju paketne distribucije, v kar se ta trenutek razvijajo ponudniki telekomunikacijskih omrežij in storitev. Vendar, ne. Še leta 2012, ko je je voda že krepko drla v grlo, se je vodstvo zanašalo na poštni monopol. Ko je postalo več kot očitno, da z globalno trgovino narašča tudi promet po morju in da so pristanišča lahko odlična izhodišča za spletno trgovino, so na Pošti Slovenije zmajevali z glavami in se odrekli vsakršnemu poslovnemu tveganju. In danes, ko je družba domala zapravila večino priložnosti, vodstvo delavcem stroji kožo in zapira poslovalnice po državi. Z globalnega vidika in v dobi digitalnega poslovanja je obvladovanje razvejane mreže mogoče res predrago, z lokalnega pa, če vanjo vtkeš fizične storitve, nekaj najbolj obetavnega.

Za čigav standard, razen lastnega, se bori omenjeni sindikat?

Sl.vir: Sindikat delavcev prometa in zvez

Kako si lahko uprava pri tako mizernih poslovnih rezultatih, ko dobiček stroji iz delavskih kož, lahko izplačuje takšne plače in celo nagrade, je seveda uganka? Dobre firme so namreč tiste, v katerih delavci nosijo domov zajetne kuverte, a imajo kljub temu dobiček. Ostale pa so bolj ali manj na trgu izumirajočih družb. Med katere sodi Pošta Slovenija, presodite sami. Očitno socializem po kitajskem vzoru deluje tudi pri nas. 

Stopničasta iluzija, v kateri deluje Pošta Slovenije.

Sl.vir: Wikipedia

Sedanji generalni direktor Pošte Slovenije, Boris Novak, je trenutno za togim krmilom družbe že drugi mandat, a delavci so še vedno na minimalcu. Upanja, da lahko dejansko naredi kaj koristnega za zaposlene in za družbo, praktično ni. Gospod torej šveflajo in pred mediji poskušajo narediti vtis z leporečenjem. Po njegovo bi se moral vsak, za dobro družbe, čemu malemu tudi odreči. Če je to njegova čudodelna formula bodočega uspeha, je prav, da pojasni, čemu naj se odrečejo tisti, ki že danes nimajo nič. Namreč, kar je za človeka s 5000 evri plače malenkost, je za tistega na minimalcu lahko pravo bogastvo. Odrekanje je torej relativno in bi ga ne smeli jemati kar tako počez.

Spodobna in uspešna podjetja so že zdavnaj dokazala, tudi pri nas, da je zamisel uravnilovke, če ne že nespodobna pa vsekakor neučinkovita. V tržnem gospodarstvu so kolektivne pogodbe prej ovira kot pa spodbuda za delo v konkurenčnem okolju. Je pa res, da se po njihovi zaslugi lahko še precej dolgo držijo privilegiranih položajev tako sindikalni funkcionarji kot neuspešna poslovodstva. Jamstvo njihovega dolgotrajnega udobja pa so prav ljudje na minimalcu; zmeraj več njih! To je lahko tudi edini razumni odgovor, zakaj so pri Sindikatu prometa in zvez tako zelo prepričani o nepotrebnosti trenutne stavke. Ja, ja, tako je, kadar boj za pravice drugih zasenči boj za lastno ugodje!