Bledi vtisi Bleda

Mogoče je bil nekdaj Bled z okolico eno najlepših alpskih letovišč. Danes je postal bolj podoben romarskim središčem, ki jih naskakujejo obiskovalske procesije. Ob takšnem obleganju pa se prostor vidno in doživljajsko skrči. Postane pretesen za nakopičeno emotivnost oziroma podoben prenatrpanemu stanovanju, iz katerega ljudje bežijo že navsezgodaj, da se jim ni treba srečevati in izmenjavati vsakdanjih fraz. Bled je trenutno podoben nekakšni dnevni sobi pod vedrim nebom, ki je potrebna temeljite prenove; fizične in duhovne!

Pogled iz zraka ohranja vtis podobe raja, ne pa tudi samega kraja.

Sl.vir: MobileGuide

Človeka se polasti tesnoba že na odcepu z avtoceste pri Lescah. Kmalu se namreč znajdeš v koloni in potem budno paziš, da se ne zabiješ ujetemu vozilu pred seboj v rit. Pot nadaljuješ le še po polžje. Počasi spoznavaš zakonitosti krajine, ki je zaspala v fotografskem objektivu. Kočije in znamenite jezerske pletne, v tem letnem času so jih potegnili na suho, so očitno simbol upočasnjenih ritmov, bolj kot turistična posebnost kraja. Ja, množica je nepregledna: domači obiskovalci, tujci, veliko Azijcev, Korejcev, Kitajcev in Japoncev. Bled se prodaja zijalom, digitalnim fotografom in turistom, ki vznemirjeno, kot da bi bili na poživilih, skačejo od znamenitosti do pol znamenitosti. Bled prodaja le še veduto, nič več zdravilne klime, termalnega izvira, krepčilnih programov in mondenega okolja. Namesto da bi se človek znova našel v odsevu jezerca, se izgubi v množici, ki poplavlja med bivšo Jelovico, sedanjim Rose hotelom, in Toplicami. Na spletu se prodajata po zajamčeno najnižjih cenah. In to pove vse, v kakšno bezniško kavarno so spremenili kraj, ki je med vsemi domačimi resnično imel odlične možnosti, da postane nekaj posebnega, turistično ekskluzivnega. 

Novodobna romantika: pločevinasta reka polni parkirišča
v jezerski kotlini                                        .Sl.vir: GorenjskiGlas

Bled se je manj bledo držal še celo v socialističnih časih, čeprav so bili precej naklonjeni množičnemu, delavskemu turizmu. Ko je Slovenija postala samostojna, pa se je precej hitro spustil na raven cenenih pričakovanj. In danes ima človek vtis, kot da se je ves lumpenproletariat zgrnil na ta košček božjega raja. Poleti celo odganjajo domače obiskovalce, ki sledijo počitniški evforiji ter naskakujejo blejsko kotlino in bohinjsko dolino kot kakšno odsluženo prostitutko. Takrat termalno jezerce in njegovo okolico pogosto preplavljajo valovajoči vonji po bujnem rastlinju, odmrlem jezerskem cvetenju in človeških odplakah. Bled tako postaja znamenitost preobljudenosti, vedno dalj od srca in s cmokom v grlu. Spreminja se v nekakšno emocionalno dilemo. V spor med všečnim in odbijajočim, med nostalgično toploto in romarskim nadrealizmom. Vedno bolj postaja podoben Dalijevim popačenkam, ki okolje začinjajo z znamenji razpadanja. 

Kavarna Park: kremna rezina z razgledom ob skromni napitnini, 5 evrov.

Sl.vir: RTVSlo

Še najbolj me spominja na mesto ob velikem stoječem, jezerskem šanku, preko katerega sicer še vedno potuje sonce, a dan nikakor ne more dokončno pregnati nočnih vtisov. Pomembno je, da se ljudje hitro menjajo. Pridejo, bežijo skozi vrvež in se čim prej vrinejo v strnjeno kolono nazaj proti avtocesti. Zato skrbi sistem parkirnih ur in nabitih parkirišč. No, tam verjetno še najdete pravi človeški utrip. Vzneseno bentenje nad enormnimi kaznimi, ki jih redarstvo zaračunava za nekaj minutno časovno prekoračitev. Devetdeset evrov ni malo in pove vse o pohlepnih blejskih gospodarjih in njihovem odnosu do ljudi, ki kraju prinašajo zaslužek. Ko te enkrat oberejo na stojnicah, v trgovinah s precenjenim pofl blagom, suvenirji, in ti drago postrežejo v bistroju, ki na moč spominja na ceneno opremo v McDonaldovih hamburgernicah, te iz kraja pospremijo z redarskim pismom v rdečem ovitku. Verjetno zato, da bo spomin na Bled še dolgo živ. Kdor želi doživeti dolgotrajne asociacije prazne denarnice, zanj so blejska parkirišča pravo mesto. No, tudi drugače predstavljajo ustvarjalno podobo kraja in njegovo razvojno filozofijo. Kljub prostorski gneči cenena ploskovna arhitektura poseljuje sorazmerno velike površine, in je najbolj prepričljivi dokaz pristne, turistične ponudbe kraja. 

Zbiratelji digitalnih vtisov.

Sl.vir: Žurnal24

Za obisk objezerja, ob katerem potem lahko pohotno uživaš v romantičnem otočku s cerkvico in gradom na pečini, moraš odšteti najmanj pet evrov, ne vstopnine, ampak parkirnine. Vsaj toliko potrebuješ, da sprehod po osrednji promenadi ne spominja na tekmovanje iz hitre hoje. Za kavo, čaj in znamenito nematerialno dediščino, kremno rezino, odšteješ kot za spodobno kosilo v kakšni gostilni ob poti k opevanemu alpskemu biseru. Doživljanje jezerske panorame je nekoliko stresno, saj vas ura in rdeča redarska opozorila opominjajo, da bo treba prostor kmalu odstopiti drugim. Verjetno digitalnim fotografom iz Azije, ki jih vodijo po uhojenih poteh minimalističnega zapravljalskega eldorada. Mislim, da ni hvaležnejšega in srečnejšega bitja na svetu od kitajskega turista, ko mu enkrat prodaš izvorni home-made, narejen v njegovi domovini. No ja, tudi znamenite kremne rezine so nekoliko spremenile mešanico okusov in arom, ki so jih slavili še v času Šmonove slaščičarne. Bojda se vedno pogosteje najde kakšna "nepoučena, prevzetna gospodinja, ki trdi, da zna pripraviti okusnejši puding od kreme v znamenitih kremšnitah. Je tudi njihov okus načelo pehanje za čim višjim dobičkom?

Blejska kremšnita, razmerje med kremo in pudingom?

Sl.vir: Finance

Kar je še ostalo tipično blejskega, je gorjanska pihalna godba v gorenjskih narodnih nošah, ki vztrajno paradira ob vseh pomembnejših dogodkih in praznikih po festivalski promenadi. Iz generacije v generacijo so gorjanski godbeniki še edina neplačljiva atrakcija, zvesta tradiciji, ki pomaga polniti turistično malho. Bled je tudi drugače narodnjaška Meka. Idilično okolje alpskih poskočnic, polk in valčkov, zmoti le vsakoletni etno festival, mogoče kakšen šahovski turnir ali veslaška regata. Vzorci množične cenenosti postopno spreminjajo objezerski vonj, tako da vedno bolj spominja na tistega, ki ga ima krema z zaščitnim faktorjem 35. 

Ustvarjalna podoba novodobnega blejskega turizma.

Sl.vir: ObčinaBled

Je sploh lahko drugače, če upoštevamo, da povprečni Blejec pospravi v kante za smeti 266 kilogramov več odpadkov od povprečnega Slovenceljna? No ja, pribitek gre predvsem na račun turistov in ne upošteva komunalnih odplak, zaradi katerih pogosto izpreže čistilna naprava, da se potem blagohotne vonjave, ki so jih pod silnimi vtisi nascale in nasrale globalne riti, čutijo vse do stičišča Save Bohinjke in Dolinke pod Radovljico. Zmogljivost obstoječe čistilne naprave je približno 14.000 populacijskih enot. Za tritisoč presega število prebivalcev, ki so priključeni na kanalizacijsko mrežo, spojeno z njo. Toda, ko se poleti na Bled in okolico zgrne dobrih osem tisoč gostov, ki tam preživljajo dopust in si poleg njih še številni dnevni migranti operejo noge v ledeniškem jezercu, se narava in tehnologija uklonita premoči govna. Seveda tudi takrat jezero z zvončkom želja na otočku in z gradom, ki se nad previsom spogleduje z gladino, ne izgubi čarobnega, romantičnega navdiha, če imaš ščipalko na nosu, se razume.

Da je blejski turizem vse kaj drugega kot zgodba o uspehu in središče za duhovno in telesno sproščanje, potrjujejo tudi povprečne bruto plače. So za dobrih šest odstotkov nižje od slovenskega povprečja. Na prvi pogled nič presenetljivega. Vendar, če upoštevamo, da prav plače na neki način odsevajo akumulativno sposobnost lokalnega okolja ter osebni in skupni standard, je zgolj vprašanje časa, ko se bo destinacija znašla na razprodajni polici. Ko bodo kleni Blejci upognili hrbte pod novodobnimi Blejčani, podoba raja pa bo vedno bolj spominjala na erodirano ponudbo, ki jo nalivi prišlekov postopno brišejo kot zanimivost z obličja Zemlje. Zaboga, kdaj le bo Bled dobil tisto južno obvoznico, da mi ne bo treba gledati, kako pohlep in zagovednost združeno požirata upe mnogih in jih spreminjata v brezoblično sranje; v redarski Las Vegas, digitalno fotografsko doživljanje in v McDonaldove hamburgerske kremne rezine?!