Božički vražički in zlorabljeno detece

Leto je zaokrožilo. Iz njega se je rodil kot tolikokrat zimski solsticij in kot tolikokrat do slej so se ljudje odeli v rdeče, si namazali bele brade na ksihte ter uprizorili vsakoletno katarzično predstavo. Kot da je grehe narcisoidne prevzetnosti, odklanjanja, zavračanja in brezbrižnosti do revnih, brezdomnih, prizadetih, drugačnih, mogoče očistiti preko noči, pa čeprav so jo nekateri poimenovali za sveto. Ja, krščanstvo ima velike in veliko praznikov, v katerih poskuša spokoriti dvojno moralo, ki jo nosimo ljudje v sebi. A kljub temu življenje postaja vedno bolj sprenevedavo, konfliktno, deljivo, predvsem pa brezbožno. 

Preko neba šviga dobri stric, sanje, zblodeli upi pozabe z njim gredo vštric.

Sl.vir: RussianPersonalities

Prazniki namreč ubijajo boga, saj so namenjeni predvsem potešitvi človeških strasti, nostalgičnih spominov in potrošniškega obupa. V takšnem okolju pa je lahko svetopisemsko božje detece, ki je bilo rojeno, da prevzame naše grehe nase, zgolj zlorabljen simbol. In mi smo tisti božički-vražički, ki spreminjamo svet v evfemistično karikaturo. Že tisočletja je tako; pred odrešenikovim rojstvom in po njem. Očitno se je v božjem načrtu nekaj hudo zapletlo in ne deluje, da ljubezen, skrivno poslanstvo novega upa, še do danes ni dobila primerne definicije. Da večina ljudi sobiva predvsem po zaslugi mehkega izsiljevanja, rahlega laganja in iluzionističnih utvar, kot iz potrebe spoštovanja in dopolnjevanja. Le vprašajmo se, kdo od nas bi odkritosrčno privoščil svojemu partnerju nekaj poštenega ljubezenskega razvrata izven domačij zidov? In zakaj menite, da govorim o zidovih, ne o stenah, ki obdajajo dom. Obzidane so namreč trdnjave, zapori, nedostopni gradovi in stara mesta. Obzidje oziroma zidje je sinonim za ječo, v kateri smo varni pred zunanjimi vdori. Stene spominjajo predvsem na skalnata gorovja, na številne smeri, ki potujejo proti nebu, na let velikih krilatih ptic, ki se svobodne predajajo jadranju na vetrovju. 

Božični prazniki v Grimmovem slogu - Deklica z vžigalicami.

Sl.vir: Pinterest

Prosto, svobodno življenje ne potrebuje praznikov. Praznik je namreč vsak božji dan, le praznik sam ne! Pravi svobodnjaki ne potrebujejo zlaganih zgodb, da lahko zajemajo popotnico za bivanje. Ne potrebujejo križanih, da bi nase prevzeli njihove grehe, ker slednjih preprosto nimajo. Saj živijo po lastnih postavah, čistem etosu in ta ni obremenjen s predsodki in človeškimi slabostmi. Izhaja namreč iz absolutne pravice življenja in njegovega spoštovanja. Tega se človek ne more naučiti. V njem preprosto obstoji ali ga ni. Etos namreč ni filozofska disciplina, ampak naravno pravilo obstoja vrste. In kje ta trenutek kot človeški rod smo? Na poti k zvezdam ali z gravitacijsko silo pritisnjeni k tlom. 

Zgolj zavest lahko premaga gravitacijo, preseže njeno vseprisotnost in vseprežetost, in zavest je lastnost bitij. Zavest je namreč temeljna sila vesolja, je načrt njegovih preobrazb in številnih zgodb o njegovem nastanku in smotrih, ki ga usmerjajo. Zavest je starejša od bogov. Starejša je od velikega poka in trajnejša od širjenja medzvezdnega prostora, ki nam grozi, da nas bo raztrgalo na kvante. Vprašanje je le, ali jo dojemamo kot miselni proces ali kot dejanje samo, ki sicer poteka z obilo predpostavk, ki se udejanjajo zgolj in edinole po začasnih zakonitostih. Razvoj namreč ne more biti podrejen merilom, ampak izključno potrebi po rasti in preseganju obstoječega. Razvoj gre lahko le v smeri vesolja in ta je baje inflatoren meh, ki se nenehno napihuje in oddaljuje svetove od sebe. Pazite! Oddaljuje, ne približuje! 

Tri desetletja spodnašanj na političnem parketu in razprodaj družbenega
premoženja. Čestitamo!                                            Sl.vir: FlatironCrossroads

In tudi prostor med ljudmi je medplanetarni prostor. Je potemtakem kaj čudnega, če so razlike med nami vedno večje in ne manjše. Svoboda je na neki način lastnost medplanetarnega prostora. Bolj se ta razmika, močnejše je njeno čutenje. Svoboda ljudi torej ne zbližuje, ampak jih oddaljuje, tako glede dojemanja, čutenja in želja. Svoboda je poleg zavesti druga prasila vesolja, ki razpihuje inflatorno stanje. In če bi za zavest lahko pogojno rekli, da nas zbližuje, združuje in povezuje, ker vpliva na oblikovanje našega vedenja in dojemanja, svoboda potemtakem deluj v popolnoma nasprotni smeri. Nas razdružuje, ker povezano bitje ne more biti svobodno, in to ne glede na to, kako ljubezenski filozofi in posamezni psihoanalitiki mrzlično poskušajo kaj takega utemeljiti. 

Zavest, sila, ki povezuje.

Sl.vir: GrowingGreatSchoolsWorldwide

Naravni princip razmerja med zavestjo in svobodo bi lahko ponazorili tudi z nedavnim slavljenjem dneva samostojnosti in enotnosti. Ste si ogledali častno sejo v državnem zboru, ki je 23. decembra pred našimi očmi manifestirala očitno nasprotje od tistega, kar naj bi slavili vrli državniki; samostojnost in enotnost? Kako nesamostojno so predstavniki "ljudstva" čemeli v svojih klopeh. Naučeno mirno so sledili protokolarni disciplini. Neka druga mušketirska zgodba, poreče kritični opazovalec. Eden za vse! Vsi za enega! Vsaj navidezno: 

Vstanejo. Stojijo mirno. Vstopi predsednik republike - petletni mandat. Neki dolgočasni zborček odbluzi Zdravljico. Sedejo. Poslušajo monotonega predsednika državnega zbora; potem nekoga, ki govori o tem, kako razdruženi, nepovezani in nasprotni smo drug drugemu. Poslušajo samovšečnega govornika in med vsemi ni nikogar, ki bi vstal, rekel: "To so jajca!" in zaloputnil vrata ter pustil za sabo zdolgočasen orkester ponavljajočih se sonat. 

Nekaj ur kasneje isti zbor poseda v Cankarjevem domu. Gallusova dvorana. Državna proslava. Spet stojijo. Govornik napove prihod predsednika republike - petletni mandat. Potem skupaj izkazujejo čast domovini ob poslušanju Zdravljice. Mirne, negibne riti vzorno sledijo protokolu. Med njimi ni bilo nikogar, ki bi se začudil, ker mora ista jajca prenašati že drugič ta dan. 

Svoboda razdvaja.

Sl.vir: CausingFreedom

In ti ljudje nam vladajo! Urejeni državljani, vzgojno poenoteni, dresirani, disciplinirani uradniki, pokorni simbolom in evangelijem. Cenzurirane kreature, ki si niti nedolžnih šal ne upajo več pisati po omrežjih, kaj šele koga poslati med kakšne sladostrastne noge. Ti hlapci obredov nam govorijo o prihodnosti, medtem ko so se sami zarekli čaščenju preteklosti, navadam, obredom, simbolom, mitom; nostalgične duše, rojene, da kimajo, dokler se jim ne zlomi atlasovo vretence. 

Naši kurčevi voditelji delujejo po vzorcih kot Disneyevi liki, Državni zbor in domovina pa spominjata na počesano krajino. Kvantni zakoni pospešenega gibanja, kot so superpoložaj, prostorska in časovna nedoločnost, prepletenost, ne poganjajo njihovega razuma. Na neki način se ti vrli narodni junaki še zmeraj plazijo po vseh štirih in nikakor ne morejo zravnati hrbtov. Evolucija se politike ne dotakne, revolucija ne more vzkliti v aseptični in impotentni kognitivni atmosferi. Znanost je izgnana na obrobje, državne gospodarske družbe propadajo po delih in postajajo lahek prevzemni plen, družbeni sistemi se nenehno zvijajo v krčih zaradi preobremenitev. V tridesetih letih si je entropija podvrgla razum, nesposobnost si je prisvojila položaje. Z vsako mašo za domovino je slabše, bolj moralno zatohlo! In ženske? Ženke se upirajo nezaščitenemu fuku, ker nočejo rojevati po odredbi nasilnih, človekomrznih kreacionistov. Čudno, mar ne? Ne pristajajo, da bi še naprej z njimi delali kot z državno lastnino v službi demografije!

Navidezno enotni. Samostojni? Ali mogoče kdo ne sledi, sedi?

Sl.vir: PredsednikRepublike

In podobno, kot se v samostojnem udejanja nesamostojno, se v enotnosti njeno nasprotje. Podpredsednik državnega zbora je na nekakšni slavnostni seji, vsaj poimenovali so jo tako, postregel z obilico primerov, ki to dokazujejo. Pa ne, da bi mu segal v besedo ali kakorkoli drugače želel prizadeti njegovo zlovoljno dušo, žalost, ker princ Nosferatu, kljub ognjevitim pozivom noče zapustiti zagrobnega udobja ter dokončno razkosati smrdečega nacionalnega trupla. Vsekakor čestitke za izvirnost, dragi dolgočasneži iz Državnega zbora. To, da slavite državni praznik samostojnosti in enotnosti z nasprotnimi atributi, je vsekakor domiselna poteza, če seveda, če se spet ni, kaj zapletlo v politični režiji dokumentarcev, ki jih vaše samopovzdignjene riti tako rade snemate v lastno čast in v breme naše kreposti. 

Rodilo se je detece, v daljni deželi Palestini pred tisočletji in danes v čast njegovega rojstva cel svet prireja orgije preobilja v rdečih kostumih in s plastičnimi rožički na glavi. Ja, nekateri lahko zgolj preko zlorabe simbola dojamejo smoter katarze. "Naj ljudje jedo potico, če nimajo kruha," je rekla mična avstrijska gospodična, preden ji je odletela glava v košaro. "In zakaj bi na državne stroške žrli le enkrat," se je spraševal vrli domači državnik, " ko pa je praznik posvečen samostojnosti in enotnosti. To sta namreč dve besedi!"