Skrivenčeni hrbti in kolena

Razbolela kolena in sklonjene hrbtenice niso nič drugega kot simptomi klečeplazne, ponižne narave in tovrstnih bolezni ne morejo pozdraviti zdravniki ali fizioterapevti. Prepričanj namreč ne zdravimo s tem, da zamenjamo kakšen sklep ali organizem naslonimo na opornice in fantomskih bolečin ne tako, da neprijetne zgodbe potisnemo v nezavedno. Človeka, ki se ni sposoben kot trpežna, pokončna bilka izogniti nadležnim vetrovom, ga prej ali slej kaznuje lastni organizem.

Grabljenje je družbeno vzorno, strast in užitek sta prekletstvo.

Sl.vir: TheEconomicTimes

Politika smo ljudje in v naših genih je zapisano, da se uklanjamo idejam in njihovim gorečim zagovornikom. Preprosto zato, da preživimo. A v naših genih je zapisano tudi, da se upiramo vsakršnemu podrejanju. Prav tako, da preživimo. Uklanjanje in upor imata tako isto mater. Ena njena roka neguje pohlep, druga pohoto. Pohlep je že v osnovi zatiralska lastnost. Človek ponižuje sebe in druge za kos pogače. Pohlep ne vzhaja iz pokončnosti, ampak ponižnosti. Medtem ko je pohota njegovo čisto nasprotje. Prežeta je s strastjo in uživanjem. Oba nosita v sebi značaj smrtnega greha. Vsaj krščanstvo ju je tako opredelilo. Verjetno zato, ker je dobro poučeno o človekovih slabostih in nasprotjih, ki vzhajajo v vsakem od nas. A glej ga zlomka! Medtem ko pohlepno naravo spodbujamo, pohotno zatiramo. Bogastvo in bogatenje sta družbena vzora, ne pa strast in užitek. Gre namreč za lastnosti, ki součinkujejo druga na drugo v obratnem sorazmerju. Bolj ga serjemo, manj grabimo in seveda obratno! V družbeno gospodarskem pogledu pa med njimi ni neke bistvene razlike. Prigrabljeno (pohlep) ali ustvarjeno (pohota) prej ali slej zapravimo. Premoženje namreč ni nekaj, kar bi lahko dolgoročno obstajalo znotraj skupnosti z istimi geni. Že zaradi nasprotij, ki se nenehno krešejo v nas ter naravne potrebe po ravnotežju. Grabljenju vedno sledi razvrat, slednjemu pa le redko ponovno grabljenje. Zato civilizacije tudi propadajo in zaboga se več ne poberejo. Razvrat in pohota namreč nista isto. Prvo lahko obstoji v drugem, vendar je prepoznano predvsem po tem, da je brez vsake ustvarjalne energije in samo sebi namen, medtem ko pohota dobesedno prekipeva zaradi nje. Okolja, v katerih je bogastvo iztrebilo pohoto, so praktično neplodna. In prav takšno postaja današnje neoliberalno občestvo, kateremu pripadamo. Če ljudi ocenjujemo po milijardah, ne pa po dosežkih in ko borzni indeksi ter prevzemi postanejo družbeno ogledalo, ne pa delujoče tovarne, je znak civilizacijskega propadanja na obzorju. 

Ponižanost s časom degradira osebnost, pa tudi držo.

Sl.vir:Medium

Neoliberalizem je vsekakor ideologija zatiralcev, vendar v njenem slogu vztrajamo predvsem preprosti ljudje. Sami smo namreč tisti, ki drug drugemu spodjedamo službe z nižjo ceno lastnega dela, sami uklanjamo hrbte, da klestijo po njih gospodarji. Sami kot poslušni voli vlečemo težke vprege, zato da si drugi delijo darove iz njih in sami hrepenimo po tem, da bi enkrat postali podobni našim zatiralcem. Prav v slednjem tiči neoliberalna bit, prepredena s pohlepom in razvratom. Neka nevidna tekmovalna sila nas vleče navzgor oziroma tja, kjer mi mislimo, da je zgoraj. Vleče nas proč od nas, od ljudi, s katerimi sobivamo. Na vsak način hočemo postati večji, kot smo. In v tem je vsa skrivnost pohlepa. V tem tiči naša človeška bit, v osvobajanju sebe, na račun drugega, v težnji k blagostanju na škodo revežev. In potem se sprašujemo, zakaj je delavstvo drugorazredno, diskriminatorno živinče ter upiramo prst v ljudi, ki niso krivi drugega, kot da nas pustijo ali celo spodbujajo, da vztrajamo v tem, kar dejansko smo. 

V imenu neoliberalnega boga; človek proti človeku.

Sl.vir: The WallStreetJournal

Neoliberalizem je lahko tudi evolucijska teorija človeške vrste. Preživijo oziroma dobro gre le najbolj odpornim in brezsramnim. Kot vrsta se potemtakem ne borimo zgolj za obstoj v naravi, ampak predvsem za pravico obstoja znotraj lastne vrste. Zmagujemo lahko le v tekmi z drugimi. Če smo sami, se ne moremo postavljati pred nikomer. Neoliberalizem je najbolj preprost dokaz, da v nas biva še drugi človek. Alter ego tako ni samo iznajdba freudovske psihoanalitične šole, ampak preprosto dejstvo, ki se je začelo udejanjati najkasneje z nastankom človeštva. Najbolj preprosto dokažemo to dvojno naravo, kadar nekdo dobi vpliv in moč, da odloča o drugih. Takrat iz človeka vstane do včeraj zatirani človeček, neoliberalec, in začne vladati s taktirko pohlepa, ne razuma. Podvrženost neoliberalni ideologiji se tako začne tisti trenutek, ko lastno učinkovitost začnemo primerjati z velikostjo dobička. Ko dobiček postane svetinja gospodarskega in vsega drugega delovanja in obči smoter.  Normalno je dobiček lahko zgolj eden izmed kazalcev, ki nas najbolj nazorno prepriča, da ne delamo na škodo drugih, temveč ustvarjamo presežke za blaginjo vseh. Dobiček ne more biti fetiš, še manj družbena zapoved. Lahko je znak razumnega gospodarjenja, ne pa monopol nekih imaginarnih lastnikov, ki so razglasili Zemljo in njene dobrine za lastno posest. 

Božja voleka. Oprostita vola, kateremu gospodarju na čast vlečeta voz?

Sl.vir:Shutterlock

Toda, dokler bo živel neoliberalec v nas, nam bo narekoval ritem in življenjske cilje, nas silil v medsebojno tekmovanje ter razlikovanje ljudi od ljudi, nas bodo vedno bolj bolela kolena, drugi sklepi, mišice in hrbti. Organizem je namreč del narave in le ta hudičevo dobro ve, kdaj nekaj počenjamo v nasprotju s sabo. In pohlepno pehanje ter pohotno trošenje sta prav to. Eno in drugo nam upogiba kolena in ključi hrbte. Vsaka kariera se praktično začne, pa tudi traja, z glavo navzdol in z ritjo navzgor in v takšnem položaju nas tudi na koncu, ko odslužimo, zbrcajo skozi vrata.

Izšel iz človeštva. Občutil moč in se prelevil v nasprotnika lastne vrste.

Sl.vir: weesly.com

Alexander Lowen(1), avtor Telesne govorice, Strahu pred življenjem in Bioenergije, je bil prepričan, da človek nezavedno vgrajuje vase vedenjske vzorce in počutje ter pod njihovim vplivom dejansko spreminja držo telesa v nenaravno stanje. Telo občuti psihosocialna stanja in če so ta obremenjujoča, se prej ali slej obnaša, kot da bi resnično nosilo težka bremena na sebi. 

Razboleli sklepi, še posebej kolenski, kolki in bolečine v križu so po omenjenem prepričanju največkrat posledice duševnih stanj, ne pa tudi resničnih zdravstvenih okvar, čeprav jih kot take največkrat zdravimo. Torej neoliberalec v nas nas prej ali slej obsodi na trpljenje. Budisti so to poimenovali za slabo karmo, kristjani trdijo, da je kriva vest, mohamedanci, da gre za pomanjkanje prave vere.

Rojstvo neoliberalizma. Po čem je centimeter kože?

Sl.vir: Jüdische Allgemeine

Verjetno vera sama res ne vpliva na telesne odzive. Še posebej ne, če ne sproža v nas dilem, dvojnosti in drugih duševnih obremenitev. So pa ponižujoči medčloveški odnosi, kot so  izključevanje, poniževanje, podcenjevanje, tekmovanje, ignoranca, aroganca ali odrekanje pravic, toliko bolj obremenilni in simptomatični za sklepno mišične težave. Tudi prirodno nagnjenje h klečeplazništvu in ponižnosti z leti pusti posledice na ukrivljenem hrbtu in razbolelih kolenih. 

Pojav kroničnega vedenjskega odzivanja v telesno stanje je prav dobro opazil že italijanski pisatelj Carlo Collodi(2), ko je opisoval Ostržkovo srečanje z Mrnjavom in Brnjavom na njuna stara leta. Mačkon je postal resnično slep, zvitorepec pa kruljav. Prevarantske vloge, ki sta jih igrala dobršen del življenja, so se tudi resnično udejanjile. In podobno se tudi vsa naša dejanja prej ali slej izkažejo za preroške kletve. 

Ekstremne posledice neoliberalne, vitke države so najbolj očitne v Afriki.

Sl.vir: Facebook.com

Ponižnost je vsekakor način preživetja, ki pa na poznejša leta prenese cel kup telesnih tegob. Naš odnos do življenja, predvsem pa medosebno vedenje sta tako svojevrsten urok, in ko enkrat zgrabi, se ga sila težko otresemo. Na neki način sem se o tem prepričal tudi sam. Za vsako bolečino, ki se mi pojavi na pragu staranja, poskušam ugotoviti, kako sem jo staknil. Sledim pravilu vzroka, ne izgovoru, ki išče pojasnila v nekem naravnem stanju, recimo starosti. Počutje in občutki se nikdar ne pojavljajo, kar tako, sami po sebi, ampak nastajajo in se beležijo preko celotnega nervnega sistema in vsekakor vplivajo na mentalno in telesno stanje. Vzroke za mnoge telesne neprijetnosti sem tako odkril prav v samem vedenjskem značaju oziroma v samodejnem in afektnem odzivanju na dogodke ter v dojemanju resničnosti. Vzorci in zaporedja namreč puščajo posledice; najprej popolnoma nezavedno. Ko sem razčistil s predsodki, se otresel vedenjskih vzorcev in vzornikov, se je stanje začelo popravljati samo po sebi. Namesto da bi bil z leti vedno bolj sključen, postajam pokončnejši. Povratne zanke torej delujejo. Tako v pogledu obsodbe kot rešitve iz ukletih stanj! 

Takšno je običajno vmesno stanje klečeplazenja.

Sl.vir: Sfmic.com

Večina mišično skeletnih težav se uredi že, ko nam uspe spraviti neoliberalca v nas pod nadzor. Ko namesto poslušnosti prevzamemo pobudo, odkrito zahtevamo, kar nam pripada za spodobno življenje, se postavimo po robu nesmiselnim predpisom ter pospravimo avtoriteto v kot skupaj z marionetami. Kdor resnično ceni sebe, tudi drugemu ne bo odrekal pokončnosti. Neoliberalni sindrom je namreč vedenjska motnja, ki se postopno zapisuje v naše telo. Izvira iz lastnega podcenjevanja in nezaupanja vase. Verjamemo, da izven nas obstoji nekaj popolnejšega, večjega in mogočnejšega in prepričani smo, da nam bo prizaneseno, če se bomo obnašali v skladu s plenilskimi pričakovanji, to je, da bomo drug drugemu biriči, namesto da bi bili soljudje.  

Zaznamka:

(1) Alexander Lowen (1910-2008), ameriški zdravnik in psihoterapevt. Avtor znamenite Bioenergije, v kateri je predstravil revolucionarno zdravljenje duševnih in telesnih motenj s pomočjo govorice telesa. Knjiga je izšla tudi v slovenskem jeziku in sicer pri Cankarjevi založbi, leta 1988.

(2) Carlo Collodi ( 1826-1890), italijanski pisatelj, novinar, publicist. Avtor znamenitega Ostržka, ki je nazorno pokazal, kako lahko dozorevamo preko objestnih napak a tudi propadamo kadar zanemarjamo vrline in pokončnost.