Nategnjene lutke

Pada zvezda padalica

Pada soko siva ptica

Pada osmeh sa mog lica

I sneg pada pre božića

Pada čovek posle pića

Pada duša od umora

I noč padne kad je zora.

Pada, pada, pada, pada… 

Šta to pada?

Pada vlada!

(Bajaga in instruktori)

V Sloviniji smo dobili prvi bordel s plastičnimi mrhicami. Dokaz več, da za dober fuk ne potrebuješ ljubezni, ampak predvsem libido. Vsekakor gre za popestritev mokrih sanj, mogoče celo za erotično-nevrotično nadgradnjo tistega, čemur pravimo družinski seks. Ta se za večino ljudi, ki se vdajajo razvratu v zakonskih spalnicah, ne razlikuje kaj dosti od nategovanja molčečih lutk ali mehanskega praznjenja energijsko nabitih potencialov. Za kaj bolj razvratnega človek namreč potrebuje navdih. In tega je že pregovorno več preko sosedovega plota kot za zaprtimi okni domačih spalnic. Čeprav, čeprav smo vsi zgolj nekakšne nategnjene lutke, ki živimo v ceneni javni hiši, v kateri zdaj z nami tekmujejo še igrače iz prave plastike. 

Zavod za zaposlovanje so moje sanje! (Adi Smolar)

Sl.vir: LMŠ)

"Za državo gre in državljane!" vzklikajo dan po napovedani razpustitvi vlade različni politični kruhoborci. Do tega trenutka sem bil samo neugledna in nepomembna plastična lutka, Kar na enkrat sem postal središče objestne politike in njihovih tvorcev. Na enkrat bi se kreature borile, zavzemale zame, čeprav dobro vedo, da mi ne morejo ponuditi krajših vrst v zdravstvu, višje pokojnine in boljšega življenjskega standarda. Prav nič, česar mi niso dali, ko so še uradno položajili, mi ne morejo nuditi zdaj, ko se na njihov sprejem pripravljajo na zaposlovalskem zavodu. In nikoli namreč ni šlo za državo in državljane, ampak vedno zgolj za rabutanje državnih skladov in kruhoborske igre. 

Ne bom preveč pleteničil in hvalil dovčerajšnjega predsednika vlade. Toda, če bi mu že zaradi česa segel v roko, je to nedvomno korak, ki ga je naredil preko vladnega praga. Zmotno je bilo pričakovati, da bodo maske padle. Nasprotno, prav zatrjevanja, da je treba odgovorno vzeti v roke usodo državljanov in države, kažejo, kako vztrajno se nekateri oklepajo altruistične laži. 

Varna, potrpežljiva, ubogljiva, zdrava in sploh
 prava državljanka. Narejena za nategovanje.

Sl.vir: Getbig.com

Vsekakor je bil bivši prvi minister nekoliko naiven, če je mislil, da bo lahko s prevaranti z dolgotrajnejšim političnim stažem dejansko prinesel spremembe v podalpsko domačijo. Domala poldrugo leto je potreboval, da je spoznal, da se ljudje ne oklepajo političnih položajev, da bi služili drugim, temveč izključno zato, da le ti služijo njim. Zato tudi ni in ne more biti sprememb. Razen tistih na slabše seveda. Toda, nikakor ne moremo spregledati moči izkušnje, ki jo je bil Šarec deležen pri uglaševanju razglašenega orkestra. Se bo še kdaj ali ne, povzpel na dirigentski oder, niti ni toliko pomembno. Pomembnejše je, da je razvil nosne čutnice, s pomočjo katerih bo zaznaval koristolovski smrad v lastni bližini in to kljub instantnim vonjem, v katere se odevajo kruhoborci, da bi se priklenili na takšne ali drugačne jasli. 

Koalicij preprosto ne delaš z nenačelneži, razen, če seveda ne spadaš mednje. Koalicij ne delaš z ljudmi, ki so izdali izročila svojega gibanja in se preobrazili, "seveda za dobrobit ljudstva", v goreče zagovornike kapitalizma in demokracije, ki v bistvu nenehno osvežuje razkrajajoče truplo. Koalicije ne sklepaš z ljudmi, ki so pod izgovorom višjega moralnega smotra, izdali lastne tovariše, prav tako koalicij ne sestavljaš s profesorji, ki svobodo pojmujejo kot politični monopol močnejšega in seveda koalicijskih zavez ne podpisuješ s koritniki, s tistimi, ki že desetletja zobajo oves pri državnih jaslih, njihovi podporniki pa še vedno spijo na slami. Ne, koalicij ne sestavljaš s kruhoborci!  

Mogoče se je Šarec, edini poklicni igralec med igralci v vladi, kaj naučil iz koalicijskega kontrapunkta? Mogoče bo v prihodnje sam postal del polifoničnega orkestra, katerega melodije odmevajo po kuloarjih državnega zbora? Mogoče pa je tudi, da bo zaradi državniških izkušenj okrepil značaj samega sebe, se pravi, Marjana Šarca in bo postal bistveno bolj Šarčevski, kot je bilo kdaj bil? Mogoče, mogoče. mogoče …? Mogočih je tisoč in ena transformacija in do sedaj zanesljivo vemo le, da bojda zna cvreti krofe. Kako zaprta oziroma prepišna bo dejansko njegova kuhinja, bomo verjetno izvedeli kaj kmalu, in to od drugih, kot je med nami, ljudmi pač v navadi.

Igor Zorčič: "Pomembno je, da kaj dobrega naredimo za državljanke
in državljane." Ja za koga pa so delali do sedaj?

Sl.vir: TVS

Po zadnjih volitvah se nam je Šarec dobesedno zgodil. Dediščina, ki nam jo po 503 dneh zapušča, razen duhovitih domislic, ni bog si ga vedi kaj. Kljub temu za njim ostaja nekaj cvenka v blagajni ter par nedokončanih projektov, s katerimi je želel povezati in utrditi skupno premoženje. Nikdar nismo bili bližje novi progi v Koper, karavanški drugi cevi ter zamislim o koroški hitri cesti. Čeprav se ni nikdar javno izrekel proti kapitalizmu, so njegova dejanja dala slutiti, da ni ravno liberalistično dete. Vsekakor je bil bistveno manj mrk od Tonina, veliko bolj veder od Židana in domala prav tako ambiciozen kot Janez Janša. Bazen, v katerega je skočil, je napolnil ravno toliko, da je ublažil padec. O Šarcu bomo torej še slišali, o zbiratelju političnih trupel, Janši, zadnjič. 

Kaj to pada? Pada vlada!

Sl.vir: FilmProfesionalac

Kdo po Šarcu ne bo Šarec, niti ni toliko pomembno. Vsekakor pa bistveno manj, kot je bilo nekoč važno, kdo bo Drnovšek po Drnovšku. Obdobja afer, ki so pretresala politični prostor ves čas od odhoda iz federacije, so se v 500 dneh precej stišala. Tudi izvedencu za krizna stanja, Janši, ni uspelo ponovno razvneti pogorišča z nekakšnimi nepomembnimi očitki o klientelističnem zaposlovanju. Šarec se je vedno odzval po Šarčevsko, duhovito in neposredno. Zbiralcem kosti in politične mrhovine nikoli ni ostal dolžan. Odhaja, da se bo spotoma otresel kruhoborskega bremena političnih zajedavcev, strank brez identitete in voditeljev brez sloga. Vezivna masa koalicije, ki nastaja po njegovem odhodu, tako nista skupna skrb za državo in državljane, temveč maščevanje. Golo, pritlehno maščevanje, ker je samooklicanemu prvaku opozicije speljal mandatarski položaj pred nosom, ker je kruhoborcem pokazal pot na zaposlovalski zavod in ker s "spokorniškimi neoliberalci ni hotel sesti za mizo, na kateri bi sesekljali naše skupno premoženje. 

Imitacija presenečenja: Zdaj ga vidiš,
zdaj ga ne vidiš.

Sl.vir: mediaspeed.net

Ja, maščevanje je sladko. Vsekakor veliko bolj od služenja nehvaležnemu ljudstvu. Na volišča si torej želijo zgolj redki. Lahko bi jih poimenovali za levi odklon. Ostali niso najbolj prepričani v ponovitev uspeha. Tudi največja državnozborska stranka ne. Zato bo, prej kot ne, po podalpski domačiji zajezdila Dürerjeva replika apokaliptičnih jezdecev, mistična koalicija nazadnjakov, tokrat seveda brez legendarnega Karla. Slednji namreč pri lastni dobrobiti nikoli ni izbiral strani. Vsi idejni koncepti so mu bili blizu, položaji varovane osebnosti prav tako. Karel je bil v vsakem pogledu izjemen duh univerzalnosti, a je prav tako končal na cesti. Kruhoborci so neusmiljeni do sebi podobnim. Prepričani so, da jim odžirajo položaje, da jim odžirajo kruh, fuk in pravico do pravočasnega obiska pri zdravniku. 

Karel je šel, Janez, Lenčka, Borči, Zdravko in Mirko mu bodo sledili prej ko ne, a Šarec se bo vrnil. Pri njem nikdar ne veš v kakšni obliki in vlogi. Kot Serpetinškov ata, Marjan župan, Marjan predsednik vlade ali Marjan predsednik republike? Vsekakor se bo vrnil bolj Šarčevski, kot se je poslovil. Pa saj je igralec, mar ne!