Nedelja je čas...

Nedelja je čas za osladne družinske filme. Nedelja je dan osamljenih ljubic, hrepenečih ljubimcev; razklanega življenja med sanjami in pretvarjanjem. Nedelja je čas spokoja, pritajenega hrepenenja. Je čas nemirnega iskanja izhoda iz utečenega življenjskega ritma. Nedelja je čas za discipliniranje srca in obvladovanje uma. Je dan, posvečen vzgoji kruhoborcev, zatiranju ženskih strasti, poveličevanju vzornih državljanov, davkoplačevalcev, volivcev, iskalcev služb, utrujenih dedkov in babic, prenažrtih gospodov in varno spravljenega denarja. Nedelja je dan, ko se zbujamo v kruto, pocukrano resničnost. Je dan, ki usodno pretresa našo dvoličnost in nas vedno znova, neusmiljeno spominja, kako zelo smo si zajebali to kratko življenje.

Vprašanje nedeljskega družinskega kosila: Kako pobegniti izza obležene mize v drugo naročje?

Sl.vir: Newsday

Ja, nedelja je nekakšna kazen. Bila je čisto običajen vsakdan, dokler si je niso prisvojili oblastniki, razglasili za moralno pokoro; s pomočjo takšne in drugačne vere; in jo poimenovali gospodov dan. Bog si je namreč na ta dan vzel počitek, poročajo sveti spisi. Potem mu je zmanjkalo idej in zemeljsko ljudstvo je obtičalo med njegovimi nedokončanimi projekti, dokazujejo novodobne raziskave. Bojda je zapadel v tisočletno depresijo. A za bogove to ni nič nenavadnega. Tako ali tako so le malo mlajši od vesolja. "Verjetno bi se ga napil, če bi prej izumil fermentacijo. Mogoče bi končal na prozacu, če bi se količkaj spoznal na kemijo ali pa z opijsko pipo ob sebi, če bi recimo posejal kakšno makovo polje okroh Herata," je Mani Rauh pospremila z besedami njegovo daljšo, za človeka seveda nerazumljivo, odsotnost ob neki priložnosti. Otroci so se odselili, najmlajši pred kakšnim letom. Enostavno niso več prenašali njenega zajedljivega, hkrati prezirljivega pogleda ter zadaha po pijači; občasno pa tudi po kateri od orientalskih mešanic za širjenje zavesti. 

Ustvaril je vidno vesolje, kljub temu, da ni imel kaj dosti pojma o kemiji.

Sl.vir: TheOnion

Njen mož, Klonum Rauh je bil spodoben družinski oče, dokler ni končal v tistem prekletem avtomobilu na spolzki cesti. Do takrat so bili vzor verne družine. Vsako nedeljo so hodili na preštevanje v domačo cerkev. Vedno so bili vsi, manjkal je le, kogar so odšteli na njegovem pogrebu. Ponosno sta z ženo pred seboj gnala tri otroke; dva fantiča in že nekoliko odraslo dekle. Po maši so prepevali v domači hiši vsak s svojim instrumentom v rokah. Mati je po materinsko pripravljala kosilo, oče je očetovsko skrbel za vzdušje v prostorni sobi s kaminom. Ja, bili so zgledna in ugledna družina. Ustvarjena za revijalne intervjuje, za nedeljsko nastopanje na televiziji in radijske nabožne oddaje. Preprosto, bili so vzgojni, pa tudi lepo vzgojeni primerki za zgled drugim, kaj pomeni družinska sreča. Dokler niso našli njega, kako visi s strehe prevrnjenega vozila pod cesto in z odpetim šlicem in njo z razgaljenimi nedri, golih beder, s črnimi čipkastimi hlačkami, ki so se zapele za kolena, in ni bila mater njegovih otrok.

Čista jeba: A pri maši mašnik straši (MI 2)

The CatholicSun

"Kruta kazen," je nedeljo po tistem oznanil fajmošter na prižnici. "Kruta kazen," so besede romale od ust do ust, oči pa so se zvito spotikale  ob prizadeto žensko in skrušene otroke. Bili so mladoletni in usoda jih je doletela precej nedorasle za take dogodke. "Kako le je mogel, kako le?" se je spraševala. "vse bi mu odpustila, prav vse, če bi me zaradi drugih ne zanemarjal, me puščal nepotešeno in bi ne skrbel zgolj za lastni užitek." Nerazločno je momljala. Kot bi bila v transu. Nemo, z odtavanim pogledom je sprejemala ponarejene izraze sočustvovanja. Čudila se je, kako lahko ji pokroviteljsko segajo v roko ljudje, katerih stisk je deloval tako nepristno. Prvič, a zato toliko bolj močno je občutila zlaganost, ki povezuje njeno skupnost. Kljub temu je na sramotišču vztrajala do konca. Odigrala nasladno dejanje kot se spodobi. Kimala vsem in vsakemu posebej, ki je pristopil. Ko je bila cerkvena ladja prazna, je obrnila otroke proč od oltarja in skrušeno so odšli skozi razprta krilna vrata. Od tistega dne Mani Rauh ni več plačevala klopi v cerkvi niti najemnine za grobno polje nezvestega soproga. Bolj kot sveta voda ji je godila močna pijača in slajše od pojočega glasu božjega pastirja ji je bil gostilniški trušč. Mediji so morali poiskati drugo vzorno družino, in jo tudi kmalu dobili, da so lahko skrbeli za vzgojne smotre dvomečega občestva. 

Pretežni del življenja namenjamo vtisom. Manj se sprašujemo o njihovi verodostojnosti. Prav vtisi so največkrat tisti, ki nas zapeljejo v zmotno prepričanje sreče; še posebej, če jo doživljamo kot vrednoto, s katero so blagoslovljeni drugi. V takšnih primerih sposobnost kritične presoje upade, čustva pa postanejo del hrepenenja ter zavidanja seveda. Ljudje pač vidimo tisto, kar želimo videti in čutimo, kar želimo občutiti. Ne pristajamo na resnico, ki se nas zlovešče oklepa. To vedo iluzionisti, pisatelji, upodabljajoči umetniki, propagandisti, svečeniki in vsi drugi, ki nas s pomočjo naše samoprevare vodijo po galeriji nenaravnih podob.

Tuji božiček je običajno radodarnejši. Vsaj dokler se ne udomači.

Sl.vir: Gleeden

Vse je lepo in vse je prav, dokler sami ne poskušamo preurediti gledališča po notranjem dojemanju zunanjih vtisov. Resnično življenje namreč postane zgodba nasprotnega učinka tisti trenutek, ko odpove njegova iluzija. Prostor razočaranja naenkrat postane vseobsežen. To je običajno zgodi, ko se le še pehamo za kolikor toliko solidno preživetje. To se zgodi, ko sanje postanejo lačne, telo utrujeno, nabiralniki pa polni položnic. Človek je po eni strani prva žival, ki si je snela okove, vendar se je prav s pomočjo zavesti, višje duhovne ravni, spravil v še hujše hlapčevanje.

Družina torej ni posledica ljubezenskega, razumevajočega, še manj plemenitega odnosa in tudi nikoli ni bila. Bolje rečeno je past, v katero s pomočjo hormonov ujamejo in nadzirajo človeško reproduktivno skupnost. Po zaslugi pehanja za preživetje je človeško življenje izenačeno z drugimi dejavnostmi razširjene reprodukcije, s katerimi si kupujemo pravico do obstoja. In družba ni nič drugega kot sistem, znotraj katerega potekata prekupčevanje s pravicami in njihovo omejevanje. "Nam je prav žal. Vaša licenca je potekla. Odslej sami plačujete dodatna leta bivanja na sveti Zemljici," bodo pogoste besede, ki bodo odstavljale odvečne na stranski tir že v kratkem. To se namreč nenehno dogaja na dobršnem delu planeta ves čas. Dokaz je nizka povprečna življenjska doba v posameznih državah. Dokaz je upad povprečne življenjske dobe v ZDA in Veliki Britaniji. Dokaz bo njeno zniževanje na celotni stari celini. 

Pol treh, pol treh, spet puha nam meh. (Župančič) In tako celih
štirideset let nezdravega nabijanja kladiva preživetja po glavi.

Sl.vir: PetersonFarmsSeed

Za nadaljevanje človeške vrste družina torej sploh ni potrebna. Potreben je genski koktajl moške in ženske zasnove. Je pa družina še kako neizogibna, in sicer kot vzgojna rutina, za obstoj in ohranjanje lastnine; pa ne zgolj zasebne, ampak lastnine nasploh. Si lahko zamislite kaos, ki bi zavladal, ko bi človek več ne opominjal sočloveka na meje, znotraj katerih se lahko giblje? No, napeljevanja k takšnemu kaosu je stalno. Človek ni iznašel le boljših tehnologij za pospeševanje življenjskih ritmov in delovanje družbe na višji ravni, temveč tudi številne načine, kako kar najbolj ugajati sočloveku. Znotraj družine je človek seveda lastnina, zato niti ni pomembno, kako izgleda, ampak, kako deluje. Zunaj nje mora zadostiti praviloma obema potrebama; biti opravilen, a tudi privlačen. Opravilnost in privlačnost se običajno na neki točki, pravimo ji emocionalni preskok, ujameta, pa imamo afero. 

He Džjankuj, v zaporu bo v miru ustvarjal robotiziranega človeka.

Sl.vir: BusinessInsider

Toda, kar je koristno za posameznika, ni vedno tudi za skupnost. Strast in hrepenenje lomita srca in si podajata telesa, a za priganjaški stroj, ki ustvarja lastnino, sta premalo učinkovita, če ne, kar pogubna. Da strejo premočno posamično samozavest oziroma "nespodobne", preveč svobodnjaške odklone, skupnosti najpogosteje uporabljajo moralo; obče preizpraševanje, obtoževanje, hinavsko poniževanje, predsodki.

Kdo le, bo skrbel za stanovanjsko najemnino in odplačilo lizinga za avomobil, ko je odšel s tisto prešuštnico? In kdo le bo otrokom nudil varen in prijeten dom, da bodo lahko v miru odraščali, ko je pozabila, da je mati? To vsekakor nista vprašanji, ki bi nakazovali samo na prizadetost emocionalne sfere, temveč predvsem vprašanji, ki opominjata na materialno plat propadlih zvez. In družba? Vsaj začasno je izgubila dva poslušna člana, ki sta podpirala atlas človeškega obstoja in sistem nepravičnega grabljenja skupnih sadov.  

Je zakonska zvestoba stvar premoženjskega stanja?

Sl.vir: Dreamstime.com

Toda, če smo odkriti: Koliko pa nas zasluži z vsakodnevnim prodajanjem časa dovolj, da si lahko sploh privoščimo spodobni flirt, obiščemo nočni bar, se pretvarjamo in lažemo naključnim simpatijam ter plačujemo dekletom in fantom za njihovo družbo? Družinska zvestoba je torej nekaj, kar je v veliki meri premosorazmerno odvisno od osebnih prejemkov. Ljubezensko razvedrilo je namreč drag šport in impresionisti dosegajo najvišje cene med umetniki. Drugače bi spodobnih, svetih družin, skoraj ne bilo več. Kar poglejte si koliko let, vsekakor manj kot desetletje, pa v povprečju traja zakonska zveza med premožnimi. In ste se kdaj vprašali, kako to, da je propadlo večina družinskih dinastij potem, ko so si ženske izborile volilno pravico ter pravico do posedovanja lastnih bančnih računov. 

Sveta, avtoritativna družina ni več zanesljivo jamstvo za ohranjanje lastniških odnosov in po poti naravnega spočetja se rodi preveč svobodomiselnih, ki se kasneje upirajo ustaljenemu redu. Bogastvo se potemtakem ne kopiči v rokah manjšine, kot nam nenehno dokazujejo, ampak se razpršuje po načelih obstoječega dednega prava. Svet, kakršen je, bo nedvomno končal v rokah korporacij, ne zasebnih, in umetno oplojeni, spolno neaktivni kloni, jih bodo vodili. Kadar gre za vprašanje obstoja, sta morala in etika vedno na strani preživetja. Znanstvenikov, kot je He Džjankuj, ki je dojenčici napravil gensko odporni proti HIV, kmalu ne bodo več zapirali. Navkljub vsem pomislekom jim bodo podeljevali prestižne nagrade za doprinos človeštvu. Slednje se bo namreč vedno bolj nenadzorovano in neodgovorno parilo, dokler se ne bo samo zdesetkalo zaradi pomanjkanja energije.