Zeitung Oder Dung (Cajtng ali gnoj)

Kaj le si mora misliti povprečen bralec, ko prebere članek, v katerem nekega odvetnika označijo za zastopnika zgolj posameznih sindikalistov in kaj lahko potegnemo iz oznake "zloglasni", kot je avtorica prispevka poimenovala enega izmed vodij žerjavističnega sindikata v Kopru? Kaj le lahko pričakuje človek, ko se giblje med delavstvom, kjer zloglasnim šefom svetujejo consigliereji tipa Toma Hagna(1), kot da gre za sindikalno združbo, v kateri prevladujejo zastarele metode delovanja mafijske organizacije iz sredine ameriškega dvajsetega stoletja? Vsi nekako le še čakamo, da bo morje naplavilo prvo truplo, ki ga je napihnila Anja Hreščak v Dnevniku pod naslovom Veliko prerivanje za pomorsko pilotažo(2). 

Boks ali zloglasna pretepača? Odvisno od pogleda posameznega medija!

Sl.vir: GroupeBarroco

Fikcija ima lastno življenje. Prej ali slej se začne udejanjati v nas. Morda le kot bežen, nedoločen spomin, iztrgan iz nekdanje resničnosti ali kot sistematična teorija zarote. Kaj nam je pravzaprav želela sporočiti Dnevnikova novinarka in kakšen je njen končni cilj oziroma kdo od urednikov jo podpira pri njegovem udejanjenju, da ji je dopustil takšno nedosledno, obtožujoče in verjetno tudi interesno pogojeno poročanje; in to ne prvič(3)? 

Razvit občutek za preprosta dejstva.

Sl.vir: Lugos

Če sem natančnejši, je omenjeno pisanje bolj podobno pamfletu kot resnemu novinarskemu prispevku. In priznati moram, da se mi vsa zadeva zdi celo nekoliko absurdna, ko se nekdo, ki po lastni hiši išče najbolj osnovne odgovore glede lastnega obstoja, bodoče združitve in prihodnosti novičarske hiše, tako omalovažujoče spotika ob Sindikat žerjavistov in ključni osebi, ki sta v stavki pred devetimi leti izpričala ponos, neuklonljivost in veliko mero bistroumnosti, skratka dostojanstvo na najvišji ravni. Česa tako celovitega, uspešnega in zglednega za delavstvo, kot je bila stavka Pravic v koprskem pristanišču, so sposobni le redki, in to v evropskem prostoru, nikakor pa ne nekakšen kruhoborčevski novinarski sindikat. Novinarji namreč odpuščajo novinarje in novinarske hiše sesuvajo druge novinarske hiše. Okolje brez solidarnosti pa prej ali slej okuži neoliberalni sindrom nizkih stroškov in nepomembnih ljudi. In mogoče moramo prav v tem, v lastni prizadetosti, v frustracijah, ki izvirajo iz nepomembnosti ter v predsodkih, ki jih poraja nevoščljivost, iskati vzroke za nesramno in obtežujoče poročanje? 

V celotnem članku, ki je med drugim udarna naslovna novica, ne najdemo niti ene izjave vpletenih oseb oziroma kakšnega drugega dokaznega dokumenta. Kako potemtakem sploh lahko verjamemo, da Hreščakova piše resnične stvari, ne pa neke izmišljene zgodbe v stilu goljufov Kuajuja in Heidemanna(4). Članki, v smislu "rekla kazala", vendar ne premorejo verodostojnosti. Lahko so zgolj domišljija avtorja, v dejanskem primeru avtorice. Lahko so samo gola ugibanje in povezovanje nedejstev v iluzionistično predstavo. Za slednje pa je dobro znano, da vplivajo na naše prepričanje in predsodke, saj vidimo le to, kar si želimo. 

Hreščakova celo sama priznava, da je med tistimi, ki nekaj domnevajo, ter da uradnih informacij pravzaprav ni. Torej v časopisni hiši Dnevnik z onem prosto mlatijo po koprivah, bi lahko slikovito ponazorili tovrstno novinarstvo. 

Hitlarjevi ponarejeni dnevniki, mediji nam že od nekdaj
posredujejo prepravljene resnice.             Sl.vir: Wikepedia

Je pa način pisanja, ki je na meji odkritega obtoževanja, v meni vzbudil tudi neki drug občutek. Je Hreščakova že apriorno negativno razpoložena do žerjavističnega sindikata, s katerim sta posredno povezana odvetnik Aleksander Lisjak in neposredno Mladen Jovičič? Takšen "etični" odnos vsekakor ni in ne more biti merilo za objektivno poročanje, lahko pa pomeni diskriminatorni predsodek, ki pumpa javno mnenje; predvsem ljudi, ki dogodkov ne poznajo in so prepričani o resničnosti zapisanih trditev. Namreč, Aleksander Lisjak še zdaleč ni javnosti najbolj znan kot odvetnik posameznih sindikalistov Sindikata žerjavistov, kot tudi Mladena Jovičića ne označujejo za zloglasnega sindikalista iz Luke Koper. To so čista natolcevanja. 

Namreč, poznam enega in drugega in dobro vem, da če bi bil odvetnik Lisjak prepoznaven le kot odvetnik posameznih sindikalistov Sindikata žerjavistov, bi verjetno on in njegova družina živela od socialne pomoči, če bi ne umrli za posledicami lakote. In če bi bil Mladen Jovičić res takšen zloglasen "hudič", kot mu to pripisuje Hreščakova, bi ga kolegi, ki z njim sodelujejo že vrsto let, prav gotovo ne imenovali na mesto poklicnega zastopnika sindikata. V obeh primerih govorimo o močnih igralcih, nekakšnih superligaših, če se izrazim nekoliko športno. Mnogi, ki so se ju do danes lotili, so se jim jeziki polomili, čeprav vemo, da je omenjeni organ precej gibčne narave. 

Po mišljenju Dnevnika "zloglasni" sindikalist Mladen Jovičić. Verjetno
za to, ker si s kajenjem uničuje lastno zdravje. Brrrr!

Sl.vir: SkoziOčiPrekariata

Spomnimo se samo nedavnega zapleta in stavkovne napovedi pristaniških pilotov. Najmanjše možnosti uspeha jim niso pripisovali pri novinarskem cehu, lastnik gospodarske družbe, v kateri so piloti zaposleni, pa je do zadnjega ignoriral opozorila. Kako hitro je padla hiša iz kart, vemo sami. Je pa zgodba opozorila še na eno izkrivljenost sistema in spopad, ki mu bomo prej ali slej priča, bo požrl kar nekaj enormnega dobička, ki ga danes knjižijo v družbi Piloti Koper. Ja, ja, nič več ne bo tako, kot je bilo in verjetno bi bilo treba marsikoga pri državnih jaslih poklicati na odgovornost. Kako sploh je mogoče, da država s predpisi ustvari izjemne, monopolne pogoje poslovanja in jih prepusti na škodo državljanov nekakšni zasebni družbi. No ja, to je posebnost Slovinije in zato smo, kjer smo, na poti v nerazvito evropsko družbo. Tu tiči tudi del odgovora, zakaj se sesedajo pokojninski, zdravstveni, znanstveno raziskovalni in drugi družbeni sistemi. S premoženjem preprosto ne znamo drugače, kot da ga zapravljamo!

Na kaj takega, pri novinarskem sindikatu niti pomisliti ne smejo!

Sl.vir: DepositPhotos

Namreč, na monopolnem trgu zasebna pobuda nima česa iskati, ker ne gre za tekmovanje, za konkurenčne odnose, ampak največkrat za predpisane zaslužke in dejavnosti, ki jih vsaka družba nujno potrebuje za osnovni obstoj in razvoj. Dejavnosti, iz katerih bi lahko zajemali sredstva za družbeni nadstandard, sem pa sodi tudi opravljanje pilotaže v pristanišču, bi morala država oziroma družba imeti v lastnih rokah. Seveda, če ji je kaj mar za državljane, za ljudi. Čemu le naj bi ubirali zgolj davčne prihodke, ko pa lahko pospravimo tudi celotni dobiček? 

A očitno sindikalna srenja še vedno ni zaživela v poslovnem duhu ter naivno pričakuje, da bo država rešila, kar je v bistvu zasrala že pred časom. To je tudi edino, kar lahko očitamo Sindikatu žerjavistov. Po letih neplodnih izkušenj bi jim moralo biti že na prvi pogled jasno, da ne morejo  rešitev pričakovati od Slovenskega državnega holdinga. Pri slednjem še danes niso najbolj prepričani, da je njihova glavna naloga res plemenitenje premoženja. 

Koliko časa še, bomo prodajali roke, pamet in zdravje tujemu pohlepu?

Sl.vir: 123RF.com

Sindikati, ki se spopadajo in borijo predvsem za materialne pravice, ne pa tudi za lastne premoženjsko finančne vire, bi že zdavnaj morali biti preteklost. Delavstvo lahko pride do dejanske politične moči in ugleda samo, če bo imela močne denarne tokove. Ne more obstati in uspeti v vsesplošni gospodarski evforiji, spodbujeni s premoženjskim pohlepom, v kolikor bo videlo lastno vlogo le v hlapčevskem udinjanju nekakšnim lastnikom oziroma delodajalcem. Sodobni sindikati morajo postati neodvisna središča ponudbe del in projektov, če se hočejo izogniti konkurenci teles in nižanju cene dela. In ustanovitev lastne družbe za pilotažo v koprskem pristanišču bi bilo trenutno najbolj modro dejanje v tej smeri. Zakaj le bi ljudje delali za drugega, če lahko zase? 

Navedki:

(1) Tom Hagen (Robert Duvall). Lik iz filmske trilogije Boter, ki jo je režiral Francis Ford Cappola po znamenitem romanu preminulega Maria Puza Boter. Tom Hagen je bil posvojenec mafijskega šefa Vita Corleonea ter odvetnik in svetovalec družine (consigliere)

(2) Anja Hreščak. Veliko prerivanje za pomorsko pilotažo. Sobota, 11.01.2020/1, 3. Dnevnik, Ljubljana

(3) Anja Hreščak. Državno podjetje za pomorske pilote? Sobota, 19.10.2019. Dnevnik Ljubljana

(4) Ponarejevalec Konrad Kuajuja in novinar Gerd Heidemann sta navlekla nemško revijo Stern in ji leta 1983 prodala za okrog 5 milijonov evrov (9,3 milijona nemških mark) 62 zvezkov dnevnika, ki naj bi jih med leti 1932 - 1945 napisal Adolf Hitler. Mojstra prevare so kasneje za štiri leta poslali v zapor.