Dre(serji) uma

Kako simbolično! Na eni strani imamo afero zaradi desetkrat preplačane makete drugega tira, na drugi zaprte šole. V obeh primerih gre za denar. V prvem ga je bilo preveč, v drugem ga je očitno premalo. In čeprav dogodka na prvi pogled nimata nič skupnega, sta usodno, trendno povezana, prepletena bi rekli kvantni fiziki. Kako? Sodelujoči v maketni aferi in odgovorni, upravljavci javne porabe in njihovi nadzorniki, od Cerarja, Gašperšiča, Vranič Ermanove, Topolka navzdol, so nekdaj sami hodili v šole; predvidevam, da v slovenske. Njihove sposobnosti in ravnanja so tako tudi plod znanja in vzgoje, ki so ga v njih prejeli. In če sem nekoliko sarkastičen, žanjemo dolgoročne sadove učiteljske populacije. Da, prav tiste, ki na ulici terja višje zaslužke, namesto da bi se odkrito vprašala, po kakšnih učnih programih učijo, da so poneumili cele generacije, in to tako močno, da ne znajo zaslužiti niti zase, kaj šele za prenapete družbene potrebe.   

Vsi enaki, vsi blue!Ne drugačnost, ne znanje, ne delo, ampak teorija enakih želodcev je edino merodajno merilo!

Vir: Žurnal 24

Ne sprenevedajmo se! Šole so oblikovalke vrednostnega odnosa, materialnega in mentalnega, vendar je takšnih učiteljev bore malo, ki se tega tudi zavedajo in se delu posvečajo požrtvovalno odgovorno. Večina jih dopoldne hodi v službo, popoldne pa izvajajo sprostitvene tehnike ter uživajo pomirjevala zaradi prekletih pamžev in lenuhov. Kdo torej koga vzgaja? To je eno izmed ključnih vprašanj. Odgovor pa nizka kompetentnost, lahko tudi usposobljenost domačih učiteljev. Kot vam je ljubše. Od časa, ko je Cankar zapisal, da smo narod za hlapce rojenih, za hlapce vzgojenih, očitno izrojenih, se edukativni model v domačih šolah ni bistveno spremenil, in to je drugo ključno vprašanje, zaradi katerega je prave krivce za nizek nacionalni življenjski standard pravzaprav treba iskati znotraj uslužnega, nepokončnega izobraževalnega sistema. Tretje in verjetno nič manj pomembno vprašanje se nanaša na samo motivacijo poučevanja. Koliko imamo učiteljev, ki so si avtoriteto zgradili zaradi znanja, načina podajanja znanja in ustvarjalnega odnosa z učečimi, ne pa da je ta samoumevna poklicna pritiklina? Namreč, še vedno velja, da je pravi učitelj tisti, ki ga učenec preseže po znanju. In očitno imamo pri nas zelo malo takšnih umskih virtuozov, vsaj če sklepamo po tem, da pretežen delež ljudi, ki je končalo določeno izobraževalno stopnjo, niti približno ne dosega osnovne ravni znanja lastnih učiteljev. Ergo, v družbi, v kateri očitno ravnamo v nasprotju z znanim Descartesovim rekom, Misim, torej sem (Cogito ergo sum), ker bore malo mislimo, ampak zgolj smo, si višjega standarda niti ne moremo privoščiti, dokler, ne spremenimo ponižujočega odnosa do sebe in vzgojno izobraževalnega dela. In učitelji so prvi, pa tudi poklicani, da kaj takega naredijo. Da, prav tu in nikjer drugje je treba iskati odgovore, da prekinemo začarani krog nesposobnosti in slabe družbene procesne učinkovitosti. 

Aleksander Veliki in Aristotel. Poučevanje s smotrom.

Vir: Nova Akropola

Sam sem kar nekaj let zabil v šolskih klopeh. Prešprical večino pouka, dolgočasnih, samim sebi namenjenih predavanj, in glej ga zlomka, kljub temu nisem ušel dresiranju uma. Še kakšni dve desetletji in pol sem se krepko spopadal s seboj, prebiral vse mogoče knjige, primerjal življenjske izkušnje, se ga neusmiljeno nacejal, propadal in vzhajal, da sem opravil s frustracijami in privzgojenim patološkim obnašanjem. Namreč življenje je bilo sila dolgočasno in predvidljivo. Kdor je znal pravemu zlesti v rit, seveda je moral pri tem analnem alpinizmu marsikomu prerezati štrik po naročilu, je prilezel visoko. Da se je tam ohranil, pa je bilo treba vajo ničkolikokrat ponavljati, dosledno, kot so ga naučili predhodniki. Omenjam tipičen model privzgojene, negativne selekcije, značilne za našo družbo enoumja.

Stephen Hawking, Kratka zgodovina časa. Spremeilj je pogled na vesolje
 in dogajanje v njem. Kljub hudi invalidnosti silna avtoriteta med profesorji
in študenti.

Vir: Siol

Ponižnost in uslužnost sta še danes cenjeni vrlini v večini zahodnih družb. Šole na različnih stopnjah pa ustanove, ki skupaj s sveto družino vgrajujejo pritlehne vrline v mlade možgane. "Ni res! Kako?" verjetno porečete. "S tem, da od vključenih v izobraževanje zahtevate obče priznane in preverjene odgovore," vam odgovarjam. "Za papagajščino nagrajujete, za dvom oziroma kritično razmišljanje kaznujete." Star slovenski pregovor pa pravi, da kar se Janezek v mladosti nauči, bo delal tudi na stara leta. No, in stara leta so tu, država prezadolžena, blagajne prazne, kriva pa vlada, čeprav gospodarstveniki in makroekonomski inštitut trdijo, da nima nikakršnega znamenitejšega  vpliva na stanje v družbi. 

Michael Caine, šolo zapustil pri 15 letih, a kljub temu
igral velike vloge v življenju.

Vir: Hello Magazine

Ne, ne smemo preveč na široko klestiti po koprivah. Teh je več vrst in med njimi je učinkovita zgolj ena, pekoča, "ta žlehtna" kopriva oziroma urtica dioica, kot so jo poimenovali botaniki. Moški na pragu staranja, z njo preženejo večino tegob, ki jih začini pomanjkanje testosterona, od povečane prostate naprej do kritičnega upada vitalne fukaške energije. Vzporednice lahko kar takoj potegnemo z našim šolskim sistemom. V njem so zaposleni številni učitelji, predavatelji, raziskovalci, pomočniki, bleferji, ritolizniki, vratarji in umski redarji. A zgolj ena vrsta je prava. Tista, ko spomin nanjo ohraniš verjetno celo življenje. Mogoče tisti, ki ji pripadajo ne izstopajo ravno iz motne entropične žolce. Prav tako jih največkrat ne obkladajo s častitljivimi naslovi, tudi na ulici ne iščejo pravic. So bolj ali manj nevidni. Samopromocija jim ni kaj dosti mar. Preveč so predani učiteljskemu poklicu, da bi imeli za kaj takšnega čas. Vendar v človeku puščajo vtis dostojanstva ter prepričanje, da je znanje predvsem sila zanimivo garanje, ki neverjetno hitro zastari, izpari, če ne skrbimo zanj. 

Da, spominajam se učiteljev, kako so urno s kredo plesali po tabli in potem vzvišeno uživali, ko so nam vsem dajali do znanja, kakšni butci smo. In res smo bili, ker smo takšne nadute pezdete sploh trpeli. Spominjam pa se tudi učiteljice, ki je doma verjetno spraznila kredenco, da je postavila pred nas vso tisto zbirko krožnih predmetov, od krožnika, skodelice, do lončkov in loncev. Drug za drugim smo hodili h katedru, da s šiviljskim metrom zmerimo premer in obseg delimo z njim. Začuda, vedno smo na tablo zapisali isto število, 3,14 ali 22/7 oziroma ludolfovo število 𝜋 (Pi), matematično konstanto.

"Ta žleht" kopriva ne pozebe.

Vir:Zdravile rastline 

Do te ljubiteljice gospodinjske matematike je bila geometrija nočna mora, algebra pa dnevna groza. Potem je postala svet logike in ugank, v katerega smo postopno in nestrpno vstopali. Njenih praktičnih pristopov se velikokrat spomnim, a najbolj pomembno je, da mi je stara gospa vsadila nekakšen logičen model v glavo, s pomočjo katerega se še danes uspešno spopadam s problemi. Takšnih učiteljev, ki bi me obdarili z življenjsko in poslovno pomembnimi metodami, sem v svoji učni dobi srečal le pet. Dve sta se bodli z menoj v osnovni šoli, eden med pripravami matematičnih izpitov v srednji in dva sta me priganjala k delu na fakulteti. 

In ko danes spremljam stavkovne proteste. Ko gledam vse te pisane množice in žugajočega prvega sindikalista, se sprašujem, koliko je med zbranimi takšnih, ki jim poučevanje ne predstavlja zgolj menjavo časa za denar, ampak v učni proces zagnano vnašajo tudi lastno telo in duha, se predajajo, celo razdajajo vsem uka željnim. Sprašujem se, koliko med razgretimi štrajkaškimi navijači je takšnih, ki vztrajno terjajo, da se jim vrne nekaj, kar jim je bilo bojda vzeto, a hkrati ne pomislijo, koliko let so oni pobrali drugim, vsem, ki po dolgotrajnem šolanju brez pravega cilja tavajo od korita do korita in upajo, da jih bodo spustili zraven oziroma si ne morejo najti spodobnega dela in plačila. Namreč, znanje, ki ga ne znamo funkcionalno izraziti pri razreševanju poklicnih in življenjskih problemov, je nepraktično, kvizovsko. Vsi pa vemo, kako redko se nam ponudi priložnost za lovljenje denarja na tekmovanjih, kjer nam obetajo visoke nagrade.

Skrbijo za blaginjo!

Vir: Delo

Na žalost v življenju srečujemo ogromno posnemovalcev, a neverjetno malo ustvarjalcev. In slednji se prej ali slej utopijo v nekem mlačnem povprečju, ker ljudje sprememb ne marajo, še bolj sovražijo tiste, ki jih prinašajo. Videti je, da sindikalistična teorija enakih želodcev spreminja smisel življenja v dolgočasno životarjenje za vse. Kakšne so pri tem zasluge vzgojno izobraževalnih ustanov, bi bilo enkrat pametno raziskati. Vsekakor imajo pomemben delež pri snovanju družbene klime, vzdušja, iz katerega se bojda napajajo ambicije.

Zasluga Cerarjeve vlade: maketarstvo najbolj donosna dejavnost.

Vir: Svet 24

Drži, tisti, ki so bolj predani delu in soljudem manj jedo od lenih in naveličanih, ki se tešijo ob hrani, sladkih, slanih, kislih, grenkih prigrizkih. Pomembno je, da se požrešnost in neješčost vsaj približno uravnotežita. A kaj ko je požrešnih par stokrat več in temu je primerna tudi družbena procesna učinkovitost. Zaslužki, osebni in skupni standard nam kažejo, da je slednja sila nizka. In to ne glede na to, kako zagnano stavkamo. Torej bo treba vzroke za mizerijo v žepih poiskati kje drugje. Prej ali slej bo treba priznati, da se učitelj razlikuje od učitelja, da zaradi podobne antomije še zdaleč nista enaka. Da bi po nekatere morali pošiljati limuzune s šoferji, drugim pa plačevati le pičla nadomestila za uporabo lastnih biciklov. Dokler bomo ambicije utapljali v povprečju po stari navadi, pravico iskali na ulici, se bo začarani krog revščine nadaljeval. In prav je, da delno prizadane tiste, ki so zato najbolj krivi. Takšen je pač naravni zakon. Vsaj v državi, v kateri sindikati skrbijo za blaginjo, maketarstvo pa je daleč najbolj donosna dejavnost.