Šega in navade korporativnega provincializma

V primeru Vlade Šega, zaposlen je v Dravskih elektrarnah in je predsednik sveta delavcev, se odpira pomembno vprašanje. Namreč, ali človek kot zaposlenec izgubi ustavne pravice do aktivnega sodelovanja v procesih oblikovanja in uveljavljanja pravnega reda? Če sklepamo po razlogu, zaradi katerega so ga postavili pred disciplinsko komisijo, lahko le prikimamo. Interes energetskega podjetja, ki tako ali drugače znižuje kakovost bivanja in krni življenjski slog ter predstavlja dolgoročno okoljsko degradacijo, je, kot je videti, nad vsemi. Tudi nad osnovno pravico človeka, da postane ali ostane človek, nekdo, ki ima dolžnost, da skrbi za svoj celotni življenjski prostor, in ne zgolj za interese nekega podjetja, še posebej ne, če ga na različne načine prisiljuje v suženjski odnos. 

Dravske elektrarne, zajezili so vodo in pamet.

Vir: Sobotainfo.com

S tem v zvezi je vsekakor povezano vprašanje pripadnosti podjetju. Po mojem osebnem mnenju gre za eno večjih neumnosti, saj človek lahko pripada zgolj lastnemu sebstvu, medtem ko z deležniki v okolju sklepa dogovore in kompromise, običajno v smislu odškodnin. Takšnih, da ohranimo sebe, druge in dostojanstvo kot zavestno in razmišljujoče bitje. Pripadati pomeni, da se odrekamo lastni duhovni in materialni svobodi; da ostanemo bitje brez volje oziroma subjektivitete, kot večkrat slišimo. Pripadnost je lastnost hlapcev, sužnjev, zaljubljencev in drugih nesamostojnih in premalo samozavestnih, neodraslih ljudi. In siliti človeka, ki nekomu za par piškavih cekinov prodaja zgolj svoj čas, je skrajno pokvarjeno, neetično. Še posebej, če od njega zahtevaš, da se podredi procesu enoumja in prevzame stališča, mnenja podjetja. Zaboga, spoštovani direktorji, vprašajte se, kaj od zaposlenih potrebujete, za kaj jim plačujete! Verjetno ne njihovega prostovoljnega razosebljanja, tudi nekaj kvadratnih metrov kože ne, še posebej pa ne človeškega bitja po sistemu bruto za neto. 

Prodajajo elektriko. Kupujejo pripadnost, lojalnost, človeške duše in telesa.

Vir: HSE

Fašizem je imel dosledno razdelano teorijo genocida, na kateri je utemeljil vojno in taboriščno gospodarstvo. Zanj je bil človek zgolj surovina. Masa za utrjevanje cest, topovska hrana na fronti, usta zlatih zob, hvaležen material za medicinske poizkuse, cenena delovna sila. Upokojencev sistem domala ni poznal. Večina zaslužnih je padla na bojiščih ali končala v plinskih celicah; praviloma vsi pa v krematorijih. In ko je bilo treba plačati odškodnine za brezpravno posiljevanje in prisiljevanje, je sistem propadel. Podobno, kot se to dogaja z domačimi bankami. Fašizem imamo praktično v krvi. Nekateri za današnjo demokracijo uporabljajo celo izraz družbeni fašizem. Gre namreč za nekakšno preobrazbo v globalni, neoliberalni totalitarizem; bistveno bolj celovit in smrtonosen, kot je fašizem kadarkoli bil. In zanimivo, najbolj globoko v vsemogočni totalitaristični riti, so prav države, ki so si izbrale demokracijo za vzor in smisel političnega delovanja. Prevrat v glavi bi lahko rekli in to predvsem v glavah številnih zagovornikov demokracije, političnih pervertitov, metafizičnih svetovljanov, strankarskih prostitutov in kurb, brezumnih častilcev anahronizma, kar demokracija tudi nedvomno je.  

Orodje demokratičnega prepričevanja. Mokri so vsi, ne glede na politično
prepričanje in nadaljevanke, ki jih gledajo.

Vir: MMC

Očitno kruta zgodovinska dejstva niso dovolj. Generacije, ki so to doživele, so na izdihu, ostali pa se ne zavedamo nevarnosti približevanja enoumnemu topotanju. Dobesedno sami silimo v okove nesvobodnih sistemov in se, kako absurdno, zgražamo nad početjem tistih, ki jim je uspelo prepričati nas, da se za pičel denar odrekamo sebe, bivanjskih pravic in dobršnem delu časa. Da se odrekamo človeka v sebi. Da, v tej silni eksistenčni stiski smo sposobni potlačiti lastna čustva in se odpovedati razumu. V prid dobičku ali zgolj poslovnemu preživetju kapitalista in ne zaradi nekih naših koristi. Dead Man Blues (mrtvaški bluz) bi lahko naslovili naše zgubaško, razprodajno početje. Čas, ki se tako ali tako odšteva od trenutka smrti, nima nobene vrednosti, dokler nam elegantna madame sama ne sporoči bližnjega odhoda v transcendenco. 

Pozabljena zastava, simboli in sprava!

Vir: Wikipedija

Novico o "izpadu" Vlade Šega, ker si je drznil ohraniti lastno celovito miselno bit, zaposlenca in teritorijalnega človeka obenem, je objavilo le nekaj medijev. Najbolj izčrpna sta bila Večer in Delo. Vendar tisto, kar preseneča, ni majhno zanimanje občil, temveč da se pri večini uredništev niti ne zavedajo, kako nepravno so se lotili temeljnih pravnih vprašanj v Dravskih elektrarnah. Zgolj to, ker Vlado Šega prodaja del svojega časa Dravskim elektrarnam, še ne pomeni, da je prodal tudi dušo hudiču in mu duhovno pripada. Da tovariši, za plačanih 176 ur na mesec se morate odreči ostalemu življenju. Lahko ližete sladoled na trgu, teče na polmaratonih, kolesarite, se potite v fitnesu, berete kriminalke, popivate, zmerjate natakarice in partnerje, zmrzujete ob hladnih radiatorjih, plačujete davke in globe, a gorje, če opozorite na pomanjkljivosti zakonskega predloga, ki naj bi za milijone prikrajšal okolje, v katerem živite. Družbena aktivnost je sicer zaželena in dovoljena, vendar le, če s tem ne trčite v interese podjetja, v katerem ste samo začasen najemnik. Približno tako nekako razmišlja direktor družbe in širše vodstvo, v sklopu katerega pošiljajo elektriko na trg Dravske elektrarne. Hkrati pa so spregledali ustavno določilo, po katerem mora lastnina poleg gospodarske funkcije zagotavljati tudi socialno in ekološko, in še cel kup drugih določb, ki človeku podeljujejo pravico homo politikusa. 

Vlado Šega, Mariborčan. Moč energije mu je prišla do živega.
Dokaz, da ideologija in solidarnost resnično izumirata.

Vir: Delo

Trdijo, da se je Vlado Šega prekršil proti kolektivni pogodbi in pravilniku o komuniciranju, ker je štajerske poslance opozarjal na pasti amandmaja, če bi se znašel v energetskem zakonu. Osebno pa sem prepričan, da sta oba omenjena akta v nasprotju z ustavo in pravnim redom, če dovoljujeta takšen poseg v človekovo osebno svobodo in njegovo pravico do odgovornega družbenega delovanja. Me pa močno skrbi, da je pokončni Vlado Šega le nekoliko klecnil pod enoumjem, s tem ko je nekoliko zatajil sebe, se je skril za nekakšno skupinsko identiteto in se pod pisma poslancev podpisal kot neki Mariborčan. Se v Sloveniji zanka okrog vratu delavskih predstavnikov stiska? Bosta vrlini evolucijskega značaja poslušnost in uslužnost ponovno prevladali znotraj domačega poslovnega okolja ali pa bomo končno le lahko sneli klobuk pred pokončnim človekom. Takšnim, ki se ne bo s tresočo roko podpisoval pod izražene misli!