Fašiziranje uma

Kadar gre za takšne prozorne moralizirajoče obtožbe, kot jih je v zadnjem času deležen znani nogometni funkcionar Zlatko Zahović, je nedvoumno, da je v ozadju nekaj drugega. Hijene so očitno čakale na pravi trenutek, da žrtev postane šibka in so jo potem združno popadle v besednem vrvežu. Iz nekoliko nervozne in nadležne tiskovne konference v Ljudskem vrtu, na kateri je Zahović precej neposredno razmišljanja o etični karmi, kako se dobro vrača z dobrim in slabo poplačuje s slabim, ter da nas usoda večkrat opozori, da smo zgolj ljudje, so ustvarili prvovrstni škandal. Navznoter je votlo, okrog pa nič ni, bi verjetno Fran Miličinski ponazoril bistvo besed, ki so se bojda zarekle direktorju mariborskega nogometa. Toda čistunsko hinavska srenja očitno misli drugače.

V imenu nazadnjaštva, ko je osebnost zgolj domišljijska podvrsta.

Vir: alexmorellon

Preprosto ne moreš verjeti, da te poskušajo pokončati z lastno slikovito primerjavo, ko se enkrat odzoveš kot človek, četudi mirno in povsem upravičeno. Ste poslušali tiskovno konferenco po nogometni tekmi v Ljudskem vrtu, na kateri sta sodelovala direktor mariborskega kluba Zahović in trener Krškega Alen Šćulac? Na nogomet se namreč razumem kot zajec na boben. Ga ne spremljam, ne gledam tekem in niti približno ne vem, kje je bilo in kje bo katero od svetovnih prvenstev. Sem se pa temeljito podučil o nedavnem Zahovićevem primeru, in ker sem se v svojem pestrem življenju tudi precej uspešno šel novinarja nekaj let, so me zastavljena vprašanja na tej konferenci presenetila. Namreč, tisti ljudje na drugi strani vidnega polja, kamera se ni potrudila, da bi jih ovekovečila, so bolj nažirali kot spraševali. Niso znali spodbuditi govorcev, predstavnikov klubov, k besedi. Ampak, so zgolj nekaj vrtali, ne v smislu izgubljene tekme in vzrokov zanjo, temveč v smeri iskanja nekakšnih krivcev za nekaj zaporednih porazov. Po stari navadi, ki jo opravičujejo z vlogo novinarjev v javnem nadzoru, so nebistro tipali za kadrovskimi spremembami v klubu mariborskega prvoligaša. Tekma jih očitno ni zanimala, ampak če je Miljanić še trener in če bo prišlo do posledic. Le malo je manjkalo, da ni kakšen od novinarskih vajencev po stari navadi in kar neposredno vprašal, kdaj bo odstopil direktor Zahović sam. In verjetno tudi bi, če bi Zlatko jasno nekoga izmed njih ne opozoril, da ima podlega provociranja izpraševalcev dovolj. Hkrati je dotičnemu še navrgel, da je nekoliko premlad, da bi izzival ter ga nekoliko podučil, kako nam poplačuje usoda v življenju.

Zlatko Zahović, žrtev moralističnega totalitarizma

Vir: Siol

In če kaj, se je tudi tokrat izkazala solidarnost zafrustriranega novinarskega klana. Dogodek sam so v trenutku ožigosali, mariborskega direktorja pa stigmatizirali. Na moralizirajoče očitke so se hitro odzvali v Zahovićevem klubu. In človek bi pričakoval, da ga bodo zaščitili vsaj njegovi. Pa ne! Fanta so porinili v suspenz, in nekateri se očitno že spogledujejo z njegovim mestom. No, pa imamo nekakšno weinsteinmoralizacijsko afero tudi pri nas. Čeprav resnici na ljubo, še zdaleč ne tako udarno, niti ne slikovito, še manj obsežno. Je pa zato podobno zatohla kot tista na drugi strani Atlantika. Ste opazili, kdo se je lotil pohotne zveri Harveya Weinsteina, zloglasnega producenta? Nekaj, zaradi let zafrustriranih filmskih div in starlet, ki so seveda predhodno posisale vse, kar se je iz Harveyevega imperija dalo; vključno z njegovim tičem. Prostovoljno so se vpregle v konkurenčni voz in v maščevalni evforiji zapeljale čez truplo, ki jih je nekoč hranilo, mogoče celo obudilo v življenje. Odpisani oziroma tisti, ki so na robu življenjske kariere, so običajno najbolj krvoločni sodniki. Življenje jih je izdalo in drugega kot nevoščljivost in privoščljivost jim ne ostaneta. In nič drugače ni v Zahovićevem primeru. Morda le? Človek vztraja, da se za izrečene besede ne misli opravičiti! Kako pokončno! A kaj, ko takšna jeklenost še bolj razdraži ritne hemoroide, do krvi; da lastno ranljivost, predvsem pa etično šibkost poskušajo prikriti s krivdo drugega.

Svobodno izražanje misli je strogo prepovedano!

Vir: politikis.si

Temu preprosto rečemo hinavskost. "Trsko v tujem očesu vidijo, bruna v lastnem ne," bi to pred dvema tisočletjema ponazoril judovski filozof na obrežju Jordana. Hinavskost je ena izmed oblik, lahko tudi metod moralizirajočega fašizma. V bistvu gre za totalitaristično družbeno razmerje, v katerem se pizduni različnih vrst vzajemno branijo in ščitijo pred ponosnimi in pokončnimi, pred ljudmi z značajem, pred osebnostmi, svoja zahrbtna dejanja, podtikanja, pa opravičujejo z moralnimi obsodbami, stigmami.   

Nekrotično tkivo odmirajočega ponosa se skozi moralizirajoča početja neustavljivo prenaša na vitalno družbo. Trenutno se zgražamo nad Zahovićem. Pred njim nad Popovićevimi novimi joški, pa Janševimi prostitutkami in še nad mnogimi drugimi sočnimi primeri, s katerimi posamezniki ponazarjajo nadležno rovarjenje ostankov nekoč priznane sedme sile. Oprostite, to je bila do trenutka, ko se je postavila na mesto nazadnjaškega, moralnega razsodnika v družbi. Da, to je še najbližje definiciji sodobnega novinarstva. Pomembno je le, da si zamislimo idealno družbeno prizmo in vsako odstopanje od vstopne svetlobne valovne dolžine na izstopni strani, je vredno obsodbe. Samo družbeni teoretiki še priznavajo, da se po svetu podijo različni, raznovrstni in čustveno raznobarvni osebki. Torej, da mavrica obstoji. Vsi drugi pa terjajo, da se hkrati obračamo levo in desno v sostopu kot dobro izurjena vojska za parade. 

Joški za na prizorišče? Ne, za na sodišče!

Vir: Ženska.si

Moraliziranje tako poraja družbo enoumja. Družbo, ki se boji sama sebe in trepeta pred lastnimi pripadniki, pred lepimi novimi joški, prostitutkami, pred vsakršno kritiko, v kateri bledi napadena samozavest. Celo predsednik vrhovnega sodišča požuga, če si kdo samo upa podvomiti v pravičnosti sodstva. Kar seveda pomeni, da ena izmed najvišjih avtoritet v državi niti slučajno ne ve, da je resnica zgolj relativna podoba tistega, ki jo gleda. Isto sliko, različne oči drugače sodijo. In sodba še zdaleč ni odraz pravice, še manj resnice, temveč izključno posamične presoje tistih, ki sodijo. Odločitev je namreč diskrecijska pravica vsake oblasti, izvršilne, zakonodajne, pa tudi sodne. In, če izhajamo iz izrečenega, je vsako pravosodje obenem krivosodje in seveda tudi obratno. Odvisno na kateri stopnji sodnega kladiva smo, kakšna so naša politična prepričanja, stališča, čustveno dojemanje ter seveda interesi. Tisti, ki najbolj klestijo po krivici, so sami najbolj pristranski: In tisti, ki se najbolj spotikajo ob nasprotujoče sodbe in dvome ter pozivajo k spoštovanju avtoritete same po sebi, so že osebnostno naklonjeni totalitarni državi in moralizirajočemu družbenemu fašizmu. Ta seveda ni nič drugega kot dvoobrazni bog Janus. Oba obraza sta namreč podobi iste hinavske sprevrženosti, demokracije in totalitarnosti. Ste pozabili, kako je nacionalsocializem prišel na oblast? Z demokratičnimi volitvami in izglasovanjem posebnega zakona, s katerim si je Hitler v vlogi nemškega kanclerja zagotovil nadzor nad zakonodajnim postopkom in izvršno oblastjo. Da, ustoličila ga je demokratična volja, demokratični sistem pa mu je omogočil, da se je lahkotno polastil oblasti ter na njenem čelu jezdil vse do strmoglavljenja v berlinskem bunkerju. No, tokrat demokracija ni ustoličila krvoločnega avtokrata, ampak nekaj kar še najbolj spominja na jakobinski teror, moralo! Hvala bogu, da smo smrtno kazen odpravili pred desetletji, drugače bi marsikatero glavo iskali po košarah. 

Novinarke! Čakajo na mikrofone.

Vir: Vijesti

Pestra množica slikovitih komentatorjev a la carte, ki vznemirjajo javni prostor, je najboljša obramba pred različnimi totalitarizmi. Slednji nimajo le značaja enoumno topoumnih obrazov, ampak so v prvi vrsti čistunski redovi, ki zavestno spreminjajo možganske krivulje v ravne črte. Takšnemu pranju možganov pa se človek običajno upre, ko je že prepozno, zanj in za človeštvo. Navadno, ko je že v krvi do kolen. Genocid je namreč najbolj skrajno dejanje moralnega čistunstva nacije in njene obrambne demokratične sprevrženosti. Nazoren dokaz so mjanmarsko etnično čiščenje, turški pogromi nad Armenci, Kurdi, izkoriščanje nahajališč in hkratno zastrupljanje afriške in južnoameriške celine. Posledice so zastrašujoče. Po celem planetu razpadajo mrtvi, prizadeti, osamljeni, samoobtožujoči, razpadle osebnosti, uničene družine, mestni parki in podzemne polne norcev. Zemlja pa se bo razpočil od vseh teh slovitih srečanj in seans zapriseženih demokratov. In če pomislimo, da v razvitem svetu moralno obsodbo in moralistični pogrom sprožijo že neke bolj slikovite izjave ali trpljenje zafrustriranih, ostarelih ljubic, usoda dobiva humorni značaj, humor sam pa trpeči pridih. 

Iztrebljanje osebnosti

Vir: Mladina

Ne naredite mi te dežele spet nemške in ne spreobračajte me v duhu francoskih liberalnih parol, niti ameriških vrednot! Demokracija ni in ne bo vzor, po katerem bi rad sobival in za katero bi si želel, da bedi nad menoj. Rad bi živel, se izživel! Ne pa se nenehno zagovarjal pred zafrustriranci in čustvenimi obsedenci zaradi trenutnih čustvenih vzgibov in pisanega, zgovornega besednjaka. Ne nazadnje, tudi meni so všeč dobri joški in sem prepričan, da bi težko našel bolj slikovit izraz za skurbano, zavrženo početje osebe, kot je prostitutka oziroma prostitutek. Vemo, da gre zgolj za poklic, ki ga poganja denar. Prodajamo se tako ali drugače vsi; največkrat prepoceni! Cenenost pa nikakor ne sme biti opravičilo za moralistična podtikanja ali celo izrekanje moralnih obsodb.