Diktatura mišljenjske bede

Lahko rečem, da imam srečo, da se med prečenjem ploščadi, nisem znašel med ekstremnimi sebičneži na Trgu republike, ki so pred nekaj dnevi vihteli besedo zoper migrante. Ne bi mi bilo prijetno, da bi me kdo zaradi naključne družbe poistovetil s krhkim značajem šovinista, nacionalista, desničarskega zadrteža, za katerega so gasilske veselice edini kulturni dogodki, ki se jih udeležuje. Ne, ne bilo bi mi prav, če bi teža mojega telesa in vidna pojava kakorkoli prispevali k vtisu dogodka dvoličnežev, ki po eni strani prisegajo na Boga, po drugi pa si lastijo del Zemlje, njegovo stvaritev, za lastno dvorišče. In imam srečo, da nisem občan Kopra. Osebek, ki mu nekakšna slaba iluminozna kopija, poimenovana Čudolandija, zmeša možgane, da potlej veruje v izjemne vizionarske sposobnosti nekoga, ki iz oblakov tke vzhajajoče stolpe in brodolomske otoke. Res, srečo imam, da ne nasedam utvaram, ki jih opisujejo priskledniki za zajetne honorarje iz javnega denarja.

Slovenijo Slovencem, Bohinj Bohinjcem, gozd gozdarjem, plen plenilcem,... Logična posledica samozadostnosti!

Sl.vir: Večer

Da, nekaj let po tistem, ko so na Obali z Avionom leteli preko SDS-a v nebesa, so ta na široko zazijala; odprla vrata na stežaj. Na lastne oči se lahko prepričamo, koga je pod okrilje neizmerne ljubezni vzel ta, ki so ga s križem na hrbtu pognali iz Jeruzalema. Kako sta si po sovraštvu podobna, če ne celo identična krščanstvo in islam. Kako pobožnjakarstvo enih in drugih vzpostavlja "enakopravnost" s stigmatizacijo nesreče. Krivi so reveži, in to vedno. To so tisti, ki v nobenem političnem sistemu nimajo možnosti za obrambo sebe in stanu, ne modrujejo o prihodnosti, ker želijo preživeti le sedanjost.

Avion, preko SDS-a so leteli v nebesa

Sl.vir: City Magazin

Reveži so se prodali za par denarcev in kamenjali blagoslovljenega na poti na Golgoto. Reveži so za dva obroka dnevno postali državna lastnina in cenena topovska hrana. Reveži so se poklonili ideologijam in odpovedali lastnemu mišljenju, Revežem so se od navdušenja zaiskrile oči, ko je čarobna beseda Čudolandija sprožila energijo lučk, da so odrešile umetelne prikazni teme in prav reveži so prispevali tistih nekaj sto glasov na predčasnih volitvah, ki so za trenutek povrnili nasmešek Najdražjemu. Toda, če bi bili reveži zmagovalni stan, bi ne bili večni sužnji lastnega ponižanja. Slednje je kugla na nogi, bi rekli nekdanji zaporniki, so zlepljene peruti, bi dodali angeli, je Avion brez SDS, bi verjetno pripomnil Najdražji. 

Martina Tomšič, vizionar ni prenesel njene izjemne vizije arhitekturnega in
prostorskega razvoja mesta in podeželja in prekinil energijski pretok.

Sl.vir: i1os.com

Da, goriva za predenje sanj je očitno zmanjkalo; tistim v glavnem mestu pred Državnim zborom in onim drugim v Čudolandiji. Nasploh ga je začelo primanjkovati po vsej podalpski domačiji, če pogledamo, kako bedno so se odrezale stranke na lokalnih volitvah. Življenje je tokrat prvič porazilo ideologijo, in prav je tako. Da bi mu to isto uspelo še z demagogijo! Toda boj za prevlado enoumja se je šele prav začel. Enoumje se lahko primerja le samo s seboj. Je natančno izpiljen sistem samoljubja in njegovega udejanjanja. Zato praktično nikdar ne vemo, katere trditve so resnične in katere ne. V enoumju namreč tega ni mogoče preizkušati. Vrhovna avtoritete ima vedno prav in vsak dvom je že sam po sebi krivoverstvo. V enoumju verjamemo besedam in samooklicanim vizionarjem. Na primer, če Najdražji reče, Čudolandija je bistroumen projekt, zaradi katerega bodo turisti drli na Obalo, v kasicah prasicah pa bo prijetno žvenketalo, je že samo po sebi jasno, da tako bo in da vsi, ki dvomijo v zamisel, niti do kolen ne sežejo največjemu vizionarju po Titu; človeku, ki je odprl zatrte čakre mesta in sprostil pretok energij, kot je javno izrekel eden izmed dvornih arhitektov pred časom. 

No ja, očitno je res prišlo do sproščanja določenih energij v Kopru. Drugi krog je vsekakor dokaz za to, in nihče ne more reči, da enoumje in absolutizem ne delujeta pozitivno na mobilizacijo človeških možganov in ljudi samih. Vprašanje je, koliko let bi v Kopru še prodajali povprečje za nadpovprečje, vsakdanjost za bistoumno vizionarstvo, če bi Najdražji sam ne spodbudil revolta v ljudeh. In kar naenkrat se je ljudstvo, in to naj bi po ustavi edino imelo oblast, odločilo, da želi videti, kaj zmorejo tudi drugi z javnim denarjem. 

Čudolandija, ko se mesto nasmehne domišljiji.

Sl.vir: 24ur.com

Preprosto rečeno, ne gre za upor proti zapovedanemu enoumju, ampak za naraven proces okrepljenega samozaupanja. Le ta se sproži vedno takrat, ko gre ljudem nekoliko boljše oziroma od vsepovsod prihajajo spodbudni signali. Ja, v Kopru se dogaja nekakšna mala "francoska "revolucija v glavah. Proces, ko se ljudje spontano uprejo privilegijem, ga ni mogoče zaustaviti ter nihče ne ve, kako globoko bo pravzaprav segel. Dogaja se nekakšen mariborski "gotof", bolj ali manj trajen, a zakonit izgon iz občinskih pisarn ter odvzem ljudskih pooblastil. Tudi, če bi se Najdražjemu nekako uspelo izviti skozi kritično šivankino uho, bo sodno razrešen. Zakoni so zato, da jih spoštuješ. Še posebej, če si v nemilosti dobršnega dela javnosti. Uporaba javnega denarja za lastno samopromocijo pa je po odločbi ustavnega sodišča, nedopustna. V Kopru se torej ne dogaja pravni precedens, temveč očitno in ustavno nedopustna volilna dejanja. In če je Viliju Kovačiču uspelo zrušiti referendum o drugem tiru, ne vem, čemu, bi kaj podobnega ne uspelo komu v Kopru!

Ko se jelen pase na luminozni travi, labod lisjaka vpraša: "Kdo le bo skrbel
za tvoj mohorjasti kožuh in moje iskreče bele peroti, ko bova ugasnila?"

Sl.vir: E_Koper

Od vsega "pokurjenega" javnega denarja za volilni golaž in igre, bi nekaj smotrnega lahko iztisnili samo iz Čudolandije. Seveda, če bi lučke in figure ostale na prizorišču vsaj eno leto. Dogajanje bi lahko povezali z obsežnejšo raziskavo o samem razpoloženju in počutju ljudi. Recimo, kako blagodejno čarobna osvetlitev vpliva na posamično in skupno ustvarjalnost skozi daljši čas, se krepijo zadovoljstvo ljudi, njihova pričakovanja, lažje izpolnjujejo želje, so bolj krepkega zdravja in polnih želodcev, je stopnja registrirane in prikrite revščine nižja ali višja? Če bi se hkrati potrdilo, da svetlobni utrinki Čudolandije dejansko privabljajo v mesto trume obiskovalcev, ker jih tok tukajšnjih luči bistveno bolj vznemirja kot praznične osvetlitve v njihovih domačih krajih, bi se lahko Koper brez težav odpovedal velikim križarkam, ki spodjedajo obalo pod starim mestnim jedrom, njihovi potniki pa vozijo denar v avtobusih mimo mesta.

Piratski urbanizem: Sredi parka park, sredi morja črna vihra, sredi vihre
črn brod, sredi broda črno jadro, sredi jadra bela ...

sl.vir: Dnevnik

Avion na poti v SDS-ova nebesa se je očitno razletel pred ciljem ali prav zaradi njega. Presneto so še žive zgodbe o nadangelih in njihovih pokornih slugah, ki so lomili pečate nad obalnim gospodarstvom in ga dobesedno opustošili. Čeprav posledice apokalipse niso več vidne, se pa še kako občutijo. Tam, kjer na bi stalo sodobno mednarodno poslovno središče, bo park, kjer na bi se košatil park, so številne mega prodajalne, na mestu banke in zavarovalnice, ostajata le še poslovalnici, kjer naj bi gostovali prvorazredni domači in mednarodno uveljavljeni nogometni klubi, veje razočaranje, in kjer naj bi bila stolp Capovista ter umetni otok, ni ničesar. Silni vizionarski dosežki potrebujejo le še nekoga neobremenjenega s samim seboj. Nekoga, ki bo znal blodne sanje urediti in jim končno dati nek pomen! Nekoga, ki bo povezal človeka, dejavnost, prostor in arhitekturo v celoto, da bodo vsi živeli bolje in to seveda tudi občutili; ne zgolj videli!