Skakanje po plitvem morju(1)

Bo koprsko pristanišče še naprej nasedla barka v plitvem morju ali gospodarski meteor, ki bo končno preskočil Kraški rob proti celini, bo znano kmalu. Sedanja občinska oblast mu ni najbolj naklonjena. No ja, odkrito pristanišču ni nikdar nasprotovala. Toda, ko je bilo treba dobiti potrebna dovoljenja za povečanje njegove prometne učinkovitosti, se je vedno nekaj zapletlo. Pristanišče ima tako še vedno zgolj en vhod, čeprav bi že pred dobrim desetletjem potreboval najmanj dva, terminal za tovorna vozila domala pred starimi mestnimi vrati in bistveno prekratko pristajalno obalo, da bi se obnjo lahko spodobno privezale velike ladje z zabojniki. Slednje namreč odločajo o globalnih strateških smereh pomorske trgovine. 

Kako brodolomsko ogrodje preobraziti v turistično atrakcijo? To je vprašanje!

Sl.vir: pixabay

Če pazljivo prisluhnemo zamislim o nekakšnem veličastnem stolpu "Svobode", impozantni oživitvi potopljene razbitine Rex in plaži z navtičnimi bari na nekdanji cesti med Koprom in Izolo, je nesporno, da se pristanišče in tone ogljikovega dioksida in trdih dušikovih oksidov, ki jih bruhajo ladijski dimniki, nekako ne vklapljajo v sliko vrhunskega turizma. Ni treba biti posebej okoljsko razgledan, da ti postane jasno, da dve takšni scenski podobi ne moreta biti druga drugi za ozadje oziroma da so za takšno sobivanje potrebni težki milijoni. Investitorjev, ki bi bili pripravljeni vlagati v obogatitev turistične ponudbe v takšnem industrializiranem okolju, pa praktično ni.  

Nekako še lahko razumemo, da občina za ceno lastne vizije in vpliva nateguje vzvratno uzde vlečnega konja na Obali, da pa je popolnoma pozabila na tiste občane, ki prebivajo na meji sprejemljivega sobivanja s pristaniščem, je pa le nekoliko čudno, če ne celo neodgovorno. Dolgotrajnim pristaniškim sosedom bi že zdavnaj pripadala solidna letna renta, ker je kakovost njihovega bivanja znatno pod ravnijo sprejemljivega. Posamezniki ali skupina denarno šibkih krajanov si praktično ne more zamisliti sodnega spopada z bogato gospodarsko družbo, ki ji zrejo v oči preko mreže. Lokalna skupnost, ki v bistvu obstoji za usklajevanje in udejanjanje lokalnih interesov, pa bi lahko v tej smeri naredila bistveno več, če ne kar vse, s tem, da bi se odločno zavzela za osnovne pravice prizadetih občanov.

Vizija brezposelnosti

sl.vir: Westech BP

Popolnoma pravilno razmišlja Najdražji, skupnost ne more dobiti vsega razpoložljivega dobička Luke Koper. Ampak le njegov manjši del. Večji del namreč pripada zaslužnim za njegov nastanek, dodajam. Pripada dejanskim ljudem z imeni in priimki, osebam, ki presežke ustvarjajo ali se kopičijo na račun njihovega duševnega miru in zdravja. V razvitem svetu bogata podjetja že nekaj desetletij izdvajajo velike odškodnine za poseganje v bivanjsko in življenjsko kakovost ljudi, le pri nas nekam sramežljivo obračamo glavo na stran, kot da je samoumevno, družbeno zveličavno, da se žrtvujemo za polnjenje tujih žepov. Mogoče pa le ne sodimo med razviti del sveta, kamor se tako radi uvrščamo? Da gospe in gospodje, to je neoliberalizem, izdatno bogatenje na račun tujega zdravja in počutja. In če, na neki občini mislijo, da se življenje peha zgolj za asfaltom, zidaki in cevmi, so nekoliko za časom. Človeška koža namreč ima svojo ceno in to vsak njen centimeter. Ne dober, ampak vsak spodoben Najdražji pozna njeno vrednost! 

Tudi drugače koprska ekološka zgodba ni tako spodbudna, da bi lahko kar širom Slovenije vabili ljudi, naj pridejo na Obalo, da bodo videli, kako je tam vse 'oh in sploh', kako ljudje živijo v slogi in zahvalno častijo lokalne bogove. Namreč, ko priletiš skozi Dekanski predor, te objame značilni postani smrad. Nekaj podobnega lahko občutiš v Sloveniji le še, ko se spuščaš z Loma proti ljubljanski kotlini. Čeprav Ljubljančani ne oglašujejo, naj se ljudje pridejo naužit svežega barjanskega zraka, pa na Obali turistični delavci glede tega očitno nimajo nekih pretiranih pomislekov. 

Turizem je namreč čarobna beseda, podobno kot v nebo segajoči stolpi, za katero se kar lepijo volilni programi. Vedeti pa moramo, da je dobila svoj prenoviteljski pomen v času bede, ko so domači industrijski gigantje eden za drugim ugašali in za seboj puščali na tone dvomljivih odpadkov in seveda, trume razočaranih in zlomljenih ljudi.

Prihodnost Bleda, postojnske jame, Lipice, Bovca, Goričkega,... Kaj pa Kopra?

Sl.vir: Green Pearl Yacht Services Slovenia

Pa se je Slovenija ujela na limanice kvazi ekonomističnih strategov, množično odpirala podjetja in začela razprodajati lepote podalpske domačije. Kje se je končala ta prenapeta zgodba, lahko vidimo vsi. Na tisoče izbrisanih, zapufanih ljudi je domala čez noč ostala še brez premoženja in postala lahkoten plen stečajnih upraviteljev, nabritih odvetnikov in vražjih dobičkarjev. Da, turizem smo predvsem ljudje oziroma človeška piramida, ki raste na poraženih.

Vsako oddajanje sob še ni turizem, čeprav puritanska Evropa, ki si zatiska oči pred razigrano in razgaljeno mladostjo na javnih mestih, misli drugače. Tudi nekaj potniških križark, iz katerih raztovorijo na tone odpadkov, za izkrcavanje pa zaračunavajo pristojbine, še ni turizem.

Če smo natančni, je to bolj podobno uradovanju, taksiranju.

Turizem so praviloma milijonske naložbe, iz katerih potem vlečejo sto milijonske dividende. Pri nas glede na to, da smo oaza sredi industrijske narave, je ravno obratno. Vlagamo milijone, da potem potegnemo iz njih nekaj deset tisočakov. Torej smo še daleč od uspešnega singapurskega modela. Zanj je znano, da je industrializirano in bolezensko zamočvirjeno krajino obdelal do te mere, da lahko izvleče iz žepov obiskovalcev, tudi naključnih, kar precejšnje denarce. Singapurski turistični čudež je treba preizkusiti, da lahko dojameš, kako v državi, kjer je za turiste vse tako poceni, v nekaj urah olajšaš osebni račun za petsto dolarjev, singapurskih seveda.

Koper ni Singapur, Koper tudi ni turistična meka! Je predvsem pogorišče industrijskih velikanov, na območju katerih se rojeva dinamično podjetništvo. Kako bi si lahko razlagali drugače, da denarci iz potniških križark končujejo na različnih koncih Slovenije.

Ljubim te pristanišče, tako močno, da pozabljam po čem je centimeter
moje lastne kože.

sl.vir: fr123rf.com

V Kopru jih ostane zgolj toliko, da pokrijejo stroške primestnega dvigala. Torej Koper in slovenska obala niti približno ne moreta postati prestižna turistična izbira. Proti je onesnaženo, smrdeče ozračje, industrijsko razvita severna Italija morje, ki ga postopno naseljujejo tujerodne vrste, zanesene z balastnimi vodami čezooceank, ljudje, ki s pomorsko in istrsko tradicijo nimajo nič skupnega, celo burja in mraz in seveda možni investitorji, ki ne mislijo zapravljati denarja za nekakšne zamisli samoopevanih vizionarjev.

Prej, ko se bodo ljudje odločili med pristaniščem in turistično oazo sredi vedno bolj industrializiranega okolja, prej bo popustil razvojni krč. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da bi razvito pristaniško mesto ne moglo postati tudi zabavno, sproščujoče središče; da bi del ljudi, ki čutijo nagnjenje do storitev za ljudi in imajo primerno znanje, ne mogel tega solidno unovčiti. Nadstandard je še kako turistično unovčljiv, tudi v industrijski krajini.

Primeri Hamburga in Rotterdama in seveda številnih drugih pristanišč na obli, so poučna. Pristaniška dejavnost omogoča nadstandardno življenje in celo spodobno življenje v industrijsko, lahko tudi okoljsko degradirani krajini. Pristanišča namreč ustvarjajo tolikšno akumulacijo, da lahko z njo sanirajo škodo, ki so jo povzročila sama in zagotovijo denar za naložbe, zaradi katerih pospešeno rasteta družbeni kot osebni standard. Nikdar, od kar sem nekoliko bližje spoznal obalne možnosti za uspeh, mi ni bilo jasno, čemu vrtci niso brezplačni, zakaj šole v celoti ne krijejo učenčevih izobraževalnih potreb, kako to, da študentje plačujejo namestitev in zakaj, vsaj vsi tisti iz Kopra in Ankarana nimajo štipendij? Nisem razumel in še danes ne, kako se obalni brezdomci ne morejo najesti do sitega in zakaj sploh so? Da, preveč denarja se steka iz pristanišča drugam, in tu dam Najdražjemu popolnoma prav, čeprav ne vem, kaj ga je oviralo, da se že prej ni bolj potrudil pri pridobivanju pristaniškega masla, in s čim lahko jamči, da bo zdaj več energije usmeril v to. Besede izrečene tik pred volitvami ne štejejo dosti!

Levje mesto, dokaz, kako lahko z veliko denarja dosežeš sobivanje
turizma in pristanišča.

Sl.vir: Gezi Evreni

Zaupajte, prodaje Luke Koper ne bomo dovolili, si nekako sledijo besede, ki jih je Najdražji izrekel v neposrednem soočanju z volivci v spletno kamero. Kako? Zastrižem z ušesi. Je občina morda postala največji delničar v omenjenem obalnem podjetju? Verjetno ne. Torej gre le za nekakšne obljube, ki jih po zakoniti poti ni mogoče udejaniti. Ali Najdražji poziva k uporu proti državnim in zasebnim lastnikom, jim  hoče preprečil svobodno razpolaganje z lastnino? Bo Koper pod naslednjim mandatom uvedel nekakšen lokalni totalitarizem, pod katerim bodo občinski uradniki presojali, kdo in kaj lahko prodaja in seveda čigavo? Se socializem v Koper vrača na velika vrata ali pa gre samo za namerni predvolilni spodrsljaj?

Se želite podrobneje seznaniti z domislicami, temeljiteje spoznati Najdražjega? Pojdite na Regional obala, kjer boste pod oznako "inovativni prijemi" lahko prisluhnili odgovorom na vprašanja, ki so mu jih bojda zastavili radovedni volivci. "Ker je bil omenjeni pogovor deležen neverjetnega odziva so posneli tudi drugi del, v primeru, da Najdražji znova postane najdražji, pa bo takšno spletno kramljanje postalo običajna praksa. Ja, človek se mora tudi po šestnajstih trdovratnih letih ukloniti tehnološkemu pritisku. Res neverjetno žrtvovanje za javnost in samo funkcijo! Ne zamudite spletne različice "pisma bralcev" na katera odgovarja Najdražji, predvsem pa bodite pozorni na značajske odtenke, ki ponazarjajo samo osebnost. Zvedeli boste, kako bo Koper na konju, ko izplava potopljeni Rex, da se za vstop v igro že dogovarjajo s Kitajci, da markovški stolp načrtuje eden izmed desetih najbolj znanih svetovnih arhitektov. Seveda Najdražji spretno zamolči njegovo ime. Verjetno zato, da bi se komu ne zaskočile čeljusti od presenečenja in bi potem po Čudolandiji kolovratil z odprtimi usti, kar bi lahko škodoželjneži in slabobonamerneži razglasil za bebavo reklamno potezo. 

Dominikanska republika, standard, ki ga narekuje turizem.

Sl.vir: Potoholičari

Lepo je slišati, kako bo Koper kot strela med oblaki in zemljo preskočil v obratni smeri, na oblake. Le s kakšnim nezaželenim in hudo nadležnim sindikalistom v Luki Koper bo treba počistiti. Zasvojenosti z enoumjem se človek ne more znebiti čez noč, tudi če je ta predvolilna. Navada prej ali slej skoči iz rokava in zategne železno srajco. Popolnoma razumljivo, če vprašamo gospodarja, je enoumje ideal oblasti. Roka, roko namreč umiva, a obe obraz, trdi star pregovor. In če hočemo, da drži, moramo misliti enako oziroma je dovolj, da namesto nas misli en sam. Tako je pravi odgovor vedno poznan. Če vprašamo reveža, vam bo naštel najmanj pet stvari, kako bi ga lahko nasitili. Toda simbol enoumne oblasti so gospodarji, tudi bistroumnosti, čistosti, dobrodelnosti in sploh vsega drugega, in položaje so si začeli prisvajati že dosti tisočletij pred neoliberalizmom. Torej imamo opravka z najbolj trdovratnimi človeškimi predsodki, mogoče celo Yungovimi arhetipi. Zaradi njih, te psihične ostaline preteklosti, obstojijo problematični, zvedavi, neobvladljivi umazanci, ki bi jih seveda morali odstraniti po zakonu vzvišenosti. Ne gre za očitek, Najdražji je sam pojasnil vzorec takšnega delovanja, ko je zdravim silam enoumja v pristanišču svetoval, naj problematičnega sindikalista umirijo ter prevzamejo sindikat. Posneto, zabeleženo na vekomaj veke! Kako naj po tem takem, sploh lahko verjamemo da grožnje niso sestavni del neke oblasti, da zaposlenih ne vodijo pod budnim očesom na predčasne volitve, da javna delovna mesta niso odvisna od izkazovanja brezpogojne vdanosti?

Rotterdam, standard, ki ga narekuje pristanišče

sl.vir: The Times

A da ne bo pomote, v dejanskem primeru ne gre za udarec gospodarja po žrtvi, temveč poskus onemogočanja nekoga, ki želi sam postati gospodar nad idejo in gibanjem oziroma konkurenca obstoječemu redu. A tekmovalnost očitno ne bogati prostora in družbe kot trdijo politični, ekonomistični in sociološki toretiki. Vsaj v Kopru ne. Vladajoče ideje morajo biti in ostati ideje vladajočega najdražjega, če nekoliko parafriziram bradatega Marxa. 

Predvolilni dogovor, Ljubljana bo očitno prevzela koprske odpadke.
 Ponedeljkov sestanek bo zgolj formalnost, če ga ne zaplete
volilno presenečenje.

A logične zgodbe, idealne zamisli, kot tista o Čudolandiji, ki bo iz Kopra naredila izjemno privlačno, obiskano znamenitost, se običajno izkažejo za napačne; premalo dorečene, podkrepljene. Čemu bi si recimo nekdo omislil obisk karizmatičnega ljubljanskega najdražjega, ki na široko govori o lastnem odprtem mestu, čeprav vsi vemo, da je ujeto med vrhove in po sami definiciji kotlina, če bi bil tako stoodstotno prepričan v dejanja lastnega županovanja? Očitno imajo Koprčani res nekam počasen vžig ali pa gre bolj za običajno podcenjevanje avtohtonega razuma. Da mora iz prestolnega mesta priti obraznik imenitni in v kamero pojasnjevat, kako veličastni so športni objekti, v katerih obiskovalci še po otvoritvi preskakujejo hrbte delavcev, ki poskušajo prehiteti sami sebe pri dokončevanju volilnih spomenikov, verjetno ni dejanje čiste vesti. Seveda bo prav zanimivo videti, pri katerem se bodo dela ustavila na volilno nedeljo!?

Ste morda prebrali knjigo Pulitzerjevega nagrajenca Jareda Diamonda, Propad civilizacij?(2) Nič narobe, če je niste. Delo je namreč dolgočasno, polno podrobnosti in metodoloških pojasnil, povsem prikladno, za metanje študentov na izpitih iz zgodovine ali antropologije, lahko tudi sociologije, socialne psihologije … Toda v labirintih številnih podrobnosti se Diamondu sem pa tja utrne tudi kakšen čudovit sklep, uporaben za današnji čas. Mogoče mu ni uspelo na preprost način pojasniti, kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada, toda nadvse nazoren in jedrnat je bil pri ugotovitvi, da civilizacije v zatonu gradijo najlepše, najbolj veličastne spomenike. In to predvsem, ker računajo na na dobrovoljne čudeže bogov, da jim bodo povrnili moč. Bi lahko vzporednice našli tudi pri nas?

Pojasnili: 

(1) V bistvu gre za prispodobo, za preplitvo morje, ko ne moremo zaplavati sproščeno in igrivo.

(2) Diamond, Jared. Propad civilizacij. Prevod, Urška Pajer. 2009. Učila international, Tržič