Gašpar se vrača

Rdeči alarm Agencije RS za okolje:

Po neki hudičevi ujmi na Obali,

se je sprožil vihar tudi v pregretih glavah.

"Telefon, direktor!" 

"Kdo je?"

"Nek nevrotičen glas. Prepričana sem, da mu bo jajca potegnilo skozi žico. Več od sikanja, pihanja in besnenja nisem prepoznala. Hudo mora biti."

"Ti kreten na drugi strani," je nekdo zarjul, ko je poprijel za slušalko. Hitro jo je zgrabil še z drugo roko, da bi mu je siloviti tornado ne iztrgal iz rok. Kot da bi včerajšnje neurje še zmeraj divjalo nad Koprom in stresalo uboge občane.

"Ti kreten, direktor. Mar ne veš, kdo te je postavil, da se tako lahkomiselno obnašaš do mene," je rjulo kot za stavo. "Mar ne veš, da si ti na vrsti takoj za menoj. Ne prepoznaš priložnosti. Celo Obalo je treslo, neusmiljeno pustošilo po njej, pa so še vse plakatne vetrine na avtobusnih postajališčih cele. To ni in ne more biti res. Od tukaj vidim, kako se v eni od njih nevarno bliska. Kaj hočeš, da se vname mesto, stopita asfalt in beton okrog njih, položena na puf? Takoj pošlji intervencijo. Naj prevetrijo stanje in počistijo iz njih vse, kar je vnetljivo."

"Toda Najdražji, vetrine niso naše."

"Tudi ti kmalu ne boš, če ne uvidiš, da je poseg nujen. Ljudi moramo zaščititi pred nevarnostjo. Grožnja je grožnja in dolžni smo narediti vse, da ne bo posledic. Boš kasneje reševal z lastnikom." Slušalka je onemela. Glas na drugi strani se je ponovno postavil k oknu in srh ga je spreletaval od silnega bliskanja tam gori. Direktor vzame v roke telefon. Zavrti, počaka, nemirno z levico potrkava po mizi. Potem pa kot da bi ponovno vstal tornado, a tokrat na tej strani:

"Ti kreten na drugi strani. Mar ne veš, kdo te je postavil, da se obnašaš tako lahkomiselno …?

Gašpar se vrača!

Sl. vir: MMC

Gašpar se vrača

Nobenega dvoma ni več. Gašpar je kot ujma. Zažiga, bliska, grmi. Tako udarno, da je Marjetica, njegovo nekdanje podjetje, uvedla nujne intervencije. Včeraj so počistili vitrine z njegovo podobo. Jutri bodo umaknili iz trafik vse izvode časnika, v katerem bo imel intervju, pojutrišnjem bodo morali na vrat na nos zapreti kakšno dvorano zaradi požarne varnosti, v kateri naj bi predstavljal program. Kljub temu ne drži, da se je na Obali sprožila oglaševalska, plakatna vojna, kot to razglašajo mediji. Prej gre za nekakšne netaktne gverilske napade na meji zakonitosti. In ko si bodo nekateri zgolj lizali povolilne rane, bodo nevešči "specialci" hodili na sodišče vsaj en županski mandat. Vse za Najdražjega!

Kandidat

Sl.vir: Najdi.si novice

Mnogi preprosto istovetijo poslušnost s socialno varnostjo. Prepričani so, da je od njihovega ubogljivega sledenja Najdražjega ali Najdražje odvisna službica, se pravi družbeni in osebni obstoj. O osebnih in poklicnih vrlinah absolutno predanih asistentov ne bom razpravljal. Rad bi le opozoril na večkrat potrjeno izkušnjo, da se ob najbolj ubogljivih in zvestih vedno najdejo bolj ubogljivi in zvestejši. Človek, ki se zanaša predvsem na omenjeni kompetenci, sposobnosti, je tako stalno na prepihu. Pa ne zaradi lastnih nizkih moralnih in delovnih meril, ampak ker sta Najdražji, Najdražja, ki takšen sistem vzdržujeta, praviloma paranoika. Preganjavica sploh ni nedolžna duševna motnja. Tistega, ki je ujela v svoje mreže, se nenehno počuti ogroženega. In kdo lahko najbolj prizadene vitalne točke "preganjanega"? Ja običajno tisti, ki so mu najbližje, in tisti, s katerimi interesno ali naključno stopa v odnos. A kaj, ko paranoik ne pozna naključij. Pri njem se vsako srečanje zgodi načrtno in vsaka beseda ima nek škodljivi namen. Trenutno si lahko najboljši tovariš, prijatelj, ljubljenček, ker po njegovem ukazu stikaš po tujih vetrinah. Že naslednji dan boš padel v nemilost, postal nekaj najbolj podlega, zavrženega, ker si nekomu, ki te je stisnil za vrat, povedal preveč. 

Niccolo Machiavelli: "Bolje, da se te bojijo, kot da te ljubijo!"

Sl.vir: Genius

No, vsi paranoiki niso usodno nevarni. So pa bolezensko vdani makiavelizmu tisti, ki imajo oblast ali vsaj mislijo, da jo imajo. "Bolje, da se te bojijo, kot da bi te ljubili, " je ena izmed njihovih priljubljenih maksim in dejanja se je še kako zvesto držijo. Podobno tudi drugega življenjskega vodila, ki pravi: "Z nasprotniki obračunaj hitro, predvsem pa boleče!"  

No, vse še nekako gre, vse se da potrpeti, dokler te Najdražji, Najdražja ne spravita na ostro britev in terjata od tebe, ne le neokusno obnašanje in izigravanje lastnega značaja, ampak spopad z zakonom samim. Takrat se običajno stvari zapletejo. Ko te enkrat z roko dobijo v tuji vitrini, se ne moreš več izgovoriti na fantomske vandale, civilizacijske presiteže. Takrat prevzameš krivdo v celoti nase ali pa zapoješ; kot kakšen slavček v kitajskem cesarskem vrtu. In ker poslušneži, ubogljivci ne slovijo ravno po krepostnem, čvrstem značaju, drugače bi se ne uklonili pred nespodobnim naročilom, bodo čivkali kot za stavo. Ja tako gre to: najprej ne čivkaš, ker se bojiš, potlej ti pa strah toliko širše odveže žvrgoleče grlo.

Zbogom banka!

Sl.vir: Primorske novice

Ne glede na vse. Močno sem prepričan, da inkriminiranega naročila ni izdal župan najlepšega obmorskega mesta. Kljub temu pa je za vandalsko početje Marjetičarjev še kako odgovoren. Ne le zato, ker je Marjetica občinsko komunalno podjetje, v katerem župan postavlja direktorja in bojda tudi ožje vodstvo, ampak ker je družbena varnost ena izmed prvenstvenih nalog lokalne skupnosti. A ta je, kot kaže zgodba nasilnega odpiranja plakatnih vitrin na avtobusnih postajališčih, slaba. 

No ja, saj bi lahko kakšno rekli tudi na račun policije. A kaj, ko ni pristojna za vzdrževanje bivalnega in delovnega vzdušja v kraju. Oziroma ima tako ali drugače že obilo dela zaradi dokaj zastrupljenega ozračja. In to je v pravem pomenu besede cianidno. Ne zaradi ladij na sidrišču in v pristanišču ne zaradi povečanega števila tovornih vozil ne zaradi ogrevalnih naprav, ampak uničenih odnosov v skupnosti. In tu bi župan kot prvi med odgovornimi moral začeti iskati rešitve za izboljšanje medosebnih in uradnih komunikacij. Odprto občevanje je namreč bistveno za izboljšanje odnosov in ti so prav tako pomembni za napredek. 

Zavarovalnica? Samo še Generalijeva poslovalnica.

Sl.vir: Finance

Toda v Kopru se kužno ozračje že nekaj let širi. Samo poglejmo odnose med Luko Koper, daleč najbolj pomembno družbo za razvoj in občino. Praktično veliko govorjenja, napredka pa prav nobenega. Vodstva ostalih velikih družb se selijo, da jih posebej ne naštevam, bivališč, predvsem po dostopnih cenah, kronično primanjkuje, vrata v javne službe odpirajo poznanstva in sklonjena glava, število prekarnih, izkoriščanih vztrajno narašča, kljub ukrepom, da bi se trend ustavil. Edino, kjer lahko opazimo kakovosten napredek, je pri zadovoljevanju potrošniških razvad; pa še tu v zadnjem letu prihaja do krčenja ponudbe. 

Priden, sedi, lezi, voli, tačko daj!

Sl.vir: Zdrava hrana za pse

Da, Koper tako vedno bolj postaja dežela živobarvnih luči in lepih fasad. Za njimi pa pretrgani stiki, težki odnosi po vzoru: "Lep dan vam voščim!" 

"Da bi te strela z jasnega, ti privoščim!" 

Če želimo bolj nazorno pojasniti vzdušje kraja, potem nikakor ne moremo mimo besed, ki jih je v prvi polovici prejšnjega stoletja izrekel sloviti avtomobilski kralj Henry Ford: "Lahko izberete, katerokoli barvo si želite, dokler je ona črna." Iz tekočega traku Fordovih tovarn so prihajali zgolj črni avtomobili takrat, in želel si ga je domala vsak. In nekaj podobnega se dogaja tudi v Kopru. Pa ne le v Kopru, ampak povsod, kjer imajo iste župane več kot dva mandata. 

Največji napredek Kopra je viden na risalnih deskah.

Sl.vir: Wordpress.com

Praktično nihče ne ve, kako bi kraj izgledal, če bi občini in njeni upravi načeloval nekdo drug. Zato trditi, za kakšen napredek je župan zaslužen, ko nimamo prav nobenih občih meril ne primerjave z delom koga drugega, bolj spominja na Andersenovo povest Cesarjeva nova oblačila. Kdor vidi cesarja golega je preprosto rečeno nor ali neveden. Še manj smiselne so primerjave z obdobjem izpred dvajsetih let. Čeprav je bila takrat občina relativno bogata, posedovala je celo 7,65 odstotkov delnic Luke Koper. O fantastičnem razvoju zadnjega poldrugega desetletja in intelektualni ravni, ki ga je usmerjala, največ lahko pove trenutna zadolženost. Že na prvi pogled je jasno, da gre za življenje na kredit in to ob dejstvu, da se selijo sedeži velikih družb drugam, potrošni standard pa izgublja sapo, ni ravno prav vedra popotnica za naslednje desetletje. 

Črnna, ki se je ne naveličajo samo tisti, ki je nimajo.

Sl.vir: prettymehair.com

Če bi se stvari zgodovinsko metodološko lotili nekoliko drugače. Recimo, da bi preučili mreže, ki so upravljale in odločale o razvoju kraja, se pravi interese med glavnimi sodelujočimi, bi lahko šele sestavili vse drobce v popolno sliko. Te bi ne morala raztrgati nobena demagogija. Že okvirni pogled na strukturo povezav nam namreč pove, da so teorije o super mestu, super razvoju in super Mariu napačne. V bistvu ne gre le zato, da je v ponudbi samo črna barva, obilo črne barve, in to bolj si želimo drugih odtenkov, več je črne. Dejansko sploh ni pomembno, katero barvo si izberemo, bo prej ali slej postala črna. Omenjenemu sindromu se na žalost ni mogoče izogniti nikjer, kje so voljeni funkcionarji na oblasti več kot dva mandata. Tudi v Rusiji ne!