Revni očitno ne volijo

Na prehodu tisočletja, ko zgolj redki vedo, 

kako je stoletja Beda pošiljala sestro Matildo na okrog

Privlekel se je po stopnicah, s težko sapo, potnim čelom, nekam čudno je zaudarjal. Opazila ga je. Se spustila k njemu. Za njo so molče pristopili še trije otroci. Starejši in ženska sta ga podprla pod pazduhama. Skupaj so se nekako zvlekli do ceste. Počakali, da sta dva neučakana avtomobila zdrsela mimo, se opotekli čez cesto, se znova pognali proti vrhu. Strma pot z nagrizenim betonom je zamenjala stopnice. To je pomenilo več hropenja, pogostejše počitke, zastajanje, več potnih srag na čelu, obilo bruhanja pred tujimi domačimi vrati. Za njimi je nastopilo olajšanje. Kozarec mrzle vode se je vznemiril v tresočih rokah. Pojil je zmečkano blago pod njimi. Udrte oči so prazno zrle v prazno steno še dolgo potem, ko je bolezen z muko iztisnila življenje iz njih. Nemo je stala ob njem. Ostali trije korak za njo. Tokrat jim ni bilo do igre. Tistih nekaj kosov posode je bilo čistih že nekaj dni. Žarnica na špagi je ugasnila pred kakšnim mesecem. Vrata kredence so bila na stežaj priprta. Pa saj tako ni bilo nič v njej. Že dolgo ne!

Ko človek najmanj pričakuje, se zgodi. Ko je prepričan, da vse poteka po nekem vesoljnem redu, se zgodi. Ko verjame, da je tako prav, kot je, se zgodi. Beda se je očitno ustrašila lastnega početja in skupaj z boleznijo sta krenili, da zabrišeta sledove. Šest dni kasneje so ljudje opazovali ljudi, kako se s težko sapo plazijo skozi mesto. Ko je hladen pot začel oblivati telo, je bilo vsakemu jasno, da bo življenje z muko iztisnjeno iz njega. 

Kmalu ni bilo nikogar več, ki bi čistil pobruhana stranišča, kuhinje, stopnišča ulice. Kmalu ni bilo nikogar več, da bi si odrezal šnito kruha, zagozdo sira ali kaj skuhal na štedilniku. Hrane je bilo obilo, računi za elektriko plačani, davki prav tako. Neučakani avtomobili so onemeli. Računalniki so poganjali sami sebe. Ulična razsvetljava se je prižigala in ugašala ob času. Po domovih so šumeli televizorji. Izpraznjene baterije so končno ugasnile telefone. Revščina, ki je privlekla izžeto telo, s težko sapo in potnim čelom po tistih stopnicah, se je s čudnim, zaudarjajočim dahom spustila nad mesto; neslišno, nevidno, a trepetajoče čutno. Bolezen ni dolgo tavala od vrat do vrat, preden se je zagledala v primernega gostitelja. Našla ga je v izžetem, sestradanem, vsega naveličanem telesu. Pritisnila mu je usodni poljub. Le kaj bi si lahko želela boljšega?

Zveste služabnice pandemije

Sl.vir: saultonline.com

Revni očitno ne volijo

Imeli smo državnozborske volitve. Trenutno se obljube razvnemajo po lokalnih skupnostih. Kdo bo kupil več metrov asfalta, daljše vodovodne in kanalizacijske cevi, skril več smeti, razširil in za koliko šolska vrata, zaščitil malčke pred kengurujskimi vrečami, zmanjšal občutek utesnjenosti v zdravstvenih domovih, s tem, da bo povečal čakalnice? Videti je, da obljube podžigajo obljube. In tako bo, ko se bodo številna imena potegovala za evropski parlament. Toda, smo mogoče slišali, da se je kdo od preštevilnih kandidatov zaobljubil, da se bo spopadel in odpravil bedo, ključno spotiko družbenega napredka?

Dokler en sam človek tava po ulicah za "namazanim" kosom kruha in varnim prostorom, kjer bi se lahko v miru posvetil lastni intimnosti, ne moremo govoriti o nekem napredku. Prej o hipokriziji, o hinavskih obljubah, o gradnji fasad, za katerimi skrivamo bedo svojega pohlepa. Revščina je nedvoumen dokaz, kako podli smo, kot vrsta namreč. Ne naša pogoltnost ne zavist ne maščevalnost ne lastna prevzetnost, privoščljivost, tekmovalnost, vzvišenost, sebičnost, niso krivi za bedo sočloveka. Slaba vest namreč potrebuje izgovore, nešteto njih! Da prikrije preprosto matematično enačbo, po kateri je pomanjkanje le posledica blagostanja. Se res ne zavedamo hoje po robu prepada hitrega preobrata? Še včeraj vsemogočni direktor, finančnik velikega formata, kovač usod, danes kot stekel pes skriva rep in beži pred rubežniki. Da, življenje ni naklonjeno bogatim, revnim še toliko manj. Prvi si z denarjem kupujejo beg pred propadom, drugi nimajo kam pobegniti. Če si reven, si noge same nadenejo okove. Si diskriminiran, izločen, oblaten, stigmatiziran, odrinjen iz vidnega polja. A kljub temu si mnogi upajo brezsramno trditi, da si je človek sam lastne nesreče kovač.  

Lahkotna izbira prihodnosti

Sl.vir: Western Exterminator

Oprostite, naj mi že kdo za boga pove, s kakšno pravico so bedniku, ki spi v zanemarjenih kleteh odvzeli človeški obraz? Kdo lahko pripadnika iste vrste razglasi za manj vrednega? Kdo je tisti, ki lahko reče, da imajo otroci pravice do privilegijev, sorazmernim bogastvu njihov staršev? Ne, ne gre za moralo, to sprevrženo čud skupnosti, temveč za čisto etiko. Za naravni občutek udobja, blagostanja, ki pravi, da je na naši geografski širini golega treba obleči, lačnega nahraniti, nevednega izobraziti. Preprost aksiom, ki pa ga na žalost današnji kandidati niti slučajno niso dojeli, ne tisti pred njimi. 

Namreč, ni mogoče pozidavati razkošnih atrijev, oblačiti ceste v granit, zajemati bistro pitno vodo nekaj sto metrov pod zemljo, odvajati smeti in smrad od naših bivališč, a hkrati z razglednih stolpov, ki očitno postajajo slovenska atrakcija, opazovati nekaj sto tisoč lačnih razcapancev, kako stikajo po ostankih preobilja, ne da bi preživeli, ampak da bi lahko otrokom ponudili improvizoričen, nadomestni standard. Jih obranili pred zasmehovanjem človeške izrojenosti. Tiste, obremenjene s predsodki in frustracijam, ki se prenaša iz staršev na otroke. 

Po čem je značaj?

Sl.vir: dreamstime.com

Ne, ne iščem posamičnih disriminatornih dejanj. Revščina je diskriminacija že sama po sebi. Zaudarja po ponižnosti. To je hkrati njena tržna znamka. Življenjski slog, ki nikakor ne gre skupaj s svetlimi, očiščenimi, z izložbami bogato obloženimi ulicami, z županskimi programi, z vlado, ki se ponovno pogaja s tistimi, ki že imajo dovolj, na račun drugih, ki ostajajo pri mizernih plačah, a s prenatrpanimi urniki. 

Če nismo Norveška, če nimamo denarja za spodobne plače in pokojnine vseh, potem je treba merila nekoliko prizemljiti. Preprosto ne moremo se obnašati kot šizofrena država, skandinavska ustavna monarhija na eni strani, na drugi južno afriška kraljevina Lesoto, kjer je kralj Letsie III zapovedali devištvo, da bi, kolikor toliko obvladal epidemijo AIDSA. Vmes pa je ogromno prostora, kjer tisti s 46.300 ameriškimi dolarji na leto ne vidijo onih s 3.800. Preprosto povedano, ne more nekdo imeti vsega, drugi pa nič. In drugače, ne more neka uradniška skupina požreti vsega, ostale, ki se gnetejo okrog istega, proračunskega korita, pa pustiti lačne; recimo, snažilke, kuharje, upokojence. In vrli sindikati, ko se spopadajo za višje plače, delajo prav to. Poglabljajo socialno vrzel. Naj bodo to tisti v državni upravi, na Slovesnkih železnicah ali v Luki Koper. 

Ni vprašanje, biti ali ne biti, ampak, kako postati enkovreden, ko si brezvreden.

Sl.vir: The Steam

Nekoč, še preden je gospodarstvo postalo absolutno odvisno od tehničnega in tehnološkega razvoja, posebnih upravljavskih tehnik in naprednih tržnih pristopov, so umazano ločitev na site in lačne opravljali lastniki kapitala sami ali njihovi zaupniki. Danes to bistveno bolj učinkovito izvajata pravna država ter sindikati s kolektivnimi pogodbami, po načelu privilegiranih želodcev. Pri čemer tisti, ki so najbolj na dnu, svojih pravic pogosto sploh ne poznajo,(1) tako da praktično nihče ne ve, kako glasno krulijo njihovi želodci. "Žal gospodarska rast zadnjih let ni ublažila najhujših stisk," opozarja Anita Ogulin na istem mestu. "Število utemeljenih prošenj za pomoč se ni zmanjšalo. Zelo hudih primerov revščine, socialne izključenosti, posledično tudi tragedij je preveč. Prosilci so iz vseh regij Slovenije in niso samo brezposelni, ampak tudi zaposleni. Ljudje revščino dojemajo kot osebni neuspeh, bojujejo se z občutki nevrednosti. In dokazano je, da dolgotrajno revščino ene družine podoživlja celo pet generacij. Žal gospodarska rast zadnjih let  ni ublažila najhujših stisk."

(Lesoto) Devištvo po 3.800 US dolarjev ...

Sl.vir: robototam.ru

Z ljudmi delamo kot, da bi jih narod imel v preobilju. Kot da si lahko privoščimo najbolj kruti kadrovski izbor, med nebesi in smetiščem, in vmes praktično ni ničesar, za kar bi se človek lahko ujel, povlekel iz blata. To več kot jasno pove, kakšno okolje vzdržujejo, ne gradijo, dosedanje vlade, izvoljeni predstavniki ljudstva, župani in občinski svetniki ter kaj je dejansko bilo narejenega za obče blagostanje. Koga torej volimo oziroma pred čim se skrivamo? Očitno se premalo ali sploh nič ne zavedamo, da živimo v družbi izjemnega tveganja. Kaj to pomeni? Da se kaj hitro lahko znajd vsak med tistimi, ki potrebujejo pomoč. Le pomislimo na tisoče propadlih podjetij in podjetnikov, na deset tisoče ljudi tik pred upokojitvijo, ki niso uspeli nabrati potrebnega števila let, na tiste, ki so se že upokojili, pa hodijo po hrano na Rdeči križ, Karitas.

... in devištvo po 46.300 US dolarjev (Norveška)

Sl.vir: 9GAG

Pomislimo na armado bolnih, neizobraženih, na ljudi, ki jih je življenje izdalo in na starost ostajajo brez vsega. Otroci, če jih že imajo, so največkrat sami reveži. Nesposobni pomagati sebi, kaj šele ostarelim staršem. 

Ima človek, ko mu spodnese v poslovnem svetu, sploh kakšno možnost, da se na pošten način postavi nazaj na noge? Glede na to, da nimamo prav nobenih mehanizmov za blažitev bankrotov, razen osebnega stečaja, lahko rečemo, ne. Torej če neustreznemu vodenju družbe prištejemo še prevare, ko se ljudje z njihovo pomočjo poskušajo izviti iz primežev, ne postajamo samo neučinkovita družba, ampak tudi nekakšna prevarantska zadruga. Naši odnosi so iz dneva v dan bolj oteženi. Ljudje pa hodijo po vedno bolj ostrem robu, v dolgovih, priložnostno zaposleni, izpostavljeni povečanemu stresu in zdravstvenim grožnjam. Brez kakršnihkoli denarnih rezerv, če se jim slučajno kaj zalomi, če jih slučajno, kakšna kriza ponovno butne ob tla. A to nas še vedno ne odvrne od kandidatov, ki leporečijo, namesto da bi napovedali odkrit spopad z revščino. Prav zaradi nje že nekaj desetletij stopicamo na mestu. Ne! V počasnem zadenjskem umikanju proti evolucijskemu izvoru. Življenje je cirkus svetlečih fasad, ljudje klovni iz nekega neartikuliranega programa. Prevzgoja v nekakšne kolonialne hlapce je več kot uspešna. Zato je Cankar znova aktualen, in znova ga bomo preslišali kot pred stoletjem. Bo za nami še kdo postavljal njegove drame na spored? Da, kolonializem se odvija v naših glavah in vsi mi igramo loterijo, na kateri tudi slučajno ne moremo dobiti. Prepričani smo namreč, da bo žrtev naš znanec, sosed, nekdo drug. Nekako tako razmišljamo tudi o raku, dokler nas ne soočijo z diagnozo. In takrat svet postane presneto krut, psihično odvraten. 

Ivan, od revščine si je izposodil licenco za pisanje.

Sl.vir: wikipedia

Spopad z revščino je v bistvu spopad s privilegiji povprečnih. Ne z bogatimi, sposobnimi, ustvarjalnimi, kot nas v to nenehno poskušajo prepričati sindikalistični demagogi. Sposobnim in ustvarjalnim so vrata odprta povsod. Zaradi lastne nadarjenosti lahko služijo veliko, ker veliko tudi doprinesejo. Težava pa nastopi tisti trenutek, ko se povprečneži poskušajo izenačiti z nadpovprečnimi in to ne na osnovi znanja ali vloženega dela, ampak izobrazbe, delovnih let, lahko tudi lenarjenja, prebitega v neki organizaciji. Postrezimo s primerom. Dober, odgovoren anesteziolog bo predhodno pregledal naprave, preizkusil pline v cevkah, pač naredil vse, da bolnik zaradi rutinske operacije slepiča ne bo otrpnil na kirurški mizi za vedno. Slab in površen, bo pljuča pacienta napolnil z oksidulom, jih zadušil s smejalnim plinom, namesto prevetril s kisikom in potem s prstom iskal krivce med običajnimi tehničnimi izvajalci. In epilog? Kljub vsej pogubni malomarnosti bo vztrajal, da mu pripada ista plača, isti dodatki in nagrade, kot tistemu, ki ne izpostavlja ljudi slepim naključjem. 

Ne prijatelji, volkovi, ovce, ljudje si še zdaleč nismo enakovredni. Vsi ne morejo biti v najvišjih poklicnih rangih samo zaradi službenih let in nekakšne izobrazbe. Ne morejo prejemati enakovrednih plač le zaradi naziva, si izmišljati razne dodatke, a hkrati pozabiti, da ob njih delajo tudi ljudje, ki verjetno želijo kaj več, kot živeti le za to, da delajo. Kolektivni privilegiranci siromašijo skupne fonde. Zato za tiste nižje na lestvici ostaja bore malo. Prekarni pa tako ali tako zgolj blažijo neuravnoteženi pohlep zaposlenih izbrancev. Vsi zdravniki namreč niso doktorji, kot vsi višji svétniki niso svetovalci, še manj svetníki, in tudi večina profesorjev ne ve, s čim so si pravzaprav prislužili ta visoki naziv. Tudi berač od berača se razlikuje. Če ne drugače po mestu, kjer trži svoj vbogajme. So takšni, ki hodijo na topli obrok v razdelilnico hrane in drugi, ki si privoščijo masten zapitek v kakšni krčmi ob koncu dneva. Kljub temu "homo homini lupus,"(2) ne more biti zgled na vekomaj. Čas je, da mu spišemo pogodbo o zaposlitvi, ki bo omejila njegovo volčjo naravo.

(1) Citat: Anita Ogulin. Predsednica zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Javornik, Lojze. Koliko revščine je v Sloveniji in kako bi jo lahko omejili. Manager, št. 40/2018, str. 10-15. Finance, Ljubljana

(2) Človek človeku volk! Prvič je bil izrek zapisan kot stih 195 let pred našim štetjem v Plautovi komediji. Kasneje se je pomena večkrat poslužil filozof Thomas Hobbes (Leviathan). Če smo neprizanesljivi do sebe, bomo priznali, da smo dejansko nekakšni ujetniki volčjega krdela v sebi.