Prenaseljenost segreva planet

Segrevanje planeta predstavlja globalni posel. Težko rečemo, da so predstavljena dejstva znanstveno podkrepljena, prej gre za teorije, ki jih je treba šele dokazati. Po njih je za ozonski luknji nad tečajema in pojav tople grede kriv človek, natančneje njegova dejavnost. Kljub temu človeštvo še vedno nima trdnih dokazov proti sebi. Proučevanja ledenih stolpcev iz vrtin na Antarktiki ter globinskih vzorcev nekaterih jezerskih usedlin govorijo neko popolnoma drugo zgodbo. Na Zemlji se hladna in toplogredna obdobja izmenjujejo, podobno kot se dvigujejo in propadajo rastlinske in živalske vrste. Kaj dejansko botruje omenjeni dinamiki, pa še vedno ne vemo. Zgolj domnevamo!

Antarktika, pogled iz vesolja se znova megli

Sl.vir: NASA

Trenutno glasno klicanje okoljevarstvenikov "Na pomoč!", na katerega se je odzvala tudi večina vlad v razvitejšem svetu, tako bolj ali manj spominja na obsežno, pragmatično prevaro, na pravo teorijo zarote. Ali dejansko rešujemo planet ali pa upehano gospodarstvo in demografske pritiske, je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti ta trenutek! Namreč, nekako mi ne gre v račun, da bi z elektrifikacijo transporta dejansko lahko rešili velik kos globalnega problema, če pa najbolj preprosti izračuni kažejo, da bi postavitev takšnih energijskih sistemov in procesov, zahtevala bistveno večjo porabo energije od obstoječih. Kaj torej pridobimo, razen delovnih mest, seveda? 

Treba se bo preseliti. Vroče postaja.

Sl.vir: Cool Antarctica

Danes približno 86 odstotkov potrebne energije za življenje in delo pridobimo iz fosilnih goriv. Preostalih štirinajst odstotkov pa dobavljajo: 3 % solarne plantaže in vetrna polja, 7 % hidro in bibavične elektrarne, 4 % jedrski reaktorji. Sončne elektrarne se razprostirajo na dobrih 11.000 površinskih kilometrov; to je približno velikost polovice Slovenije, njihova proizvodna moč pa je 400 GW. Za to je potrebnih najmanj 1,5 milijarde panelov. Naj za primerjavo povem, da elektrarne, opremljene z jedrskimi reaktorji, v katerih je nameščena podobna proizvodna moč, potrebujejo zgolj 116 km². Ja, na svetu so države, ki posedujejo ogromno nerodovitnih zemljišč. Indija, Kitajska in z nafto bogate države okrog Perzijskega zaliva, so tako več kot primerne za gradnjo solarnih elektrarn. Toda, ko predstavljajo te izjemne projekte in objekte, vidne iz bližnjega vesolja, upravljavci izredno malo govorijo o težavah, s katerimi se srečujejo pri njihovem vzdrževanju. Najbolje je, če vsak od vas vzame v roke krpo in očisti okna v domačem stanovanju, pa mu bo hitro jasno, na kaj namigujem. Fotovoltaični izkoristek pri očiščenih panelih je res približno enak vrednostim, pod katerimi so se podpisali proizvajalci. Ta se pri najboljših paneli danes giblje okrog 20 %. V laboratorijskih razmerah so uspeli izvleči iz tako imenovane tandemske sončne celice že 25,5 odstotkov. Toda, velika večina omogoča le med 14 in 18 odstotkov energije. Toda že pri nekoliko prašnih, zamaščenih ali celo prekriti z lepljivo nesnago, energijske vrednosti hitro padajo. Dodatno se znižujejo tudi s starostjo panelov. Potem so tu še požari na sistemu, vremenske ujme, na tisoče kilometrov infrastrukturne in namestitvene mreže, transformatorji, baterijski sistemi, vozila, čistilni roboti, še na desetine drobnih stvari, ki znatno otežujejo pridobivanje elektrike ter njeno pošiljanje v omrežje. Kaj dejansko nas čaka, ko se bodo začeli na kupih nabirati odsluženi paneli, pa je že druga, verjetno še bolj nesrečna zgodba. Torej, ogromno prostora, kilogramov in dela za mizeren izkoristek, In, dokler bodo države namenjale za omenjeno potrato bogato finančno podporo, bomo še naprej zamaknjeno sanjali o ceneni električni prihodnosti.(1)

Z demagogijo onesnažena čista energija

Sl.vir: ScienceDaily

Omenjeno težavo sem poudaril, ker se mi zdi, da čista energetska politika vodi v še kako umazano prihodnost. Nič v življenju se le ne sešteva, in gospodarjenje je krmarjenje med različnimi vrednostmi. Od številnih pomanjkljivosti in težav, ki spremljajo sončne elektrarne, so nam že in nam bodo še izstavili višje račune za porabljeno energijo. In več kot očitno je, da nas na dražje življenje lahko precej uspešno pripravijo tudi z grožnjami, da se ruši streha sveta zaradi našega neosveščenega ekološkega delovanja. 

Da, prepričan sem, da nisem kriv, a imam vest. Ona in ne razum, bo sledila omenjenemu kapitalističnemu nategu. Verjamem, da ni boljšega načina za ponazoritev korporativizma, združevanja državnega uradništva in korporacij, kot je trenutna energetska politika, utemeljena na obnovljivih virih. Poglejmo zgodovino! Najhujši totalitaristi, avtokrati, so se vzpeli na oblast z dobrimi obeti in domala vedno je šlo za reševanjem nacije, države, ljudstva, delavstva. Le kaj nas čaka tokrat, ko bodo v našem imenu reševali planet? Bomo zadržali še kakšne prihranke ali pa bomo obetavno življenje zaključili na kredit? Se nam obeta rigorozna obdavčitev osebnega biološkega stanja in potreb?

Solarna polja, ki pokrijejo pol Slovenije, proizvedejo ravno toliko energije
kot jedrski reaktorji na 116 km2. Toliko o učinkovitosti!

Recimo, toliko kreditov za energijo, toliko za vodo, toliko za osebne odpadke, dokler posamično življenje samo po sebi ne bo postalo predrago, in ga ne bo več smiselno vzdrževati. Ne razumem, čemu se zgražamo nad evtanazijo, ko pa ogromnemu številu ljudi odrekamo pravico do častljive starosti že danes, in bo očitno prej ali slej postala orodje, za čiščenje civilizacijskega presežka. To, česar si običajni ljudje ne upajo v sanjah pomisliti, že obdelujejo pisatelji znanstvene fantastike ali zgolj fantastike, scenaristi, režiserji. In preteklost potrjuje, da kar je človek snoval, napisanega, naslikal, upodobil, se udejanja; vse do podrobnosti. Umetniki so namreč znanilci prihodnosti, kar pomeni, da si človeštvo samo snuje poti, po katerih bo hodilo naprej ali se vračalo v preteklost, ko bo prihodnost postala preveč naporna.

Jemen, 5 milijonov sestradanih otrok. Dosežek zahodne demokracije.

Sl.vir: Reddit

Ne, ne pretiravam, sploh ne! Samo poglejte, koliko ljudem se izteka življenjska licenca danes: v podsaharski Afriki, Jemnu, na Bližnjem vzhodu, v Burmi, Srednji Ameriki. Številni so porabili življenjske kredite, še preden so sploh okusili eno samo radost. Ne le vojne, obilnejša je mrtvaška žetev med revnimi, zapuščenimi, podhranjenimi in ljudmi, ki nimajo dostopa do pitne vode primernih bivališč, zdravstvenih storitev, a živijo v negostoljubnem, tudi zastrupljenem okolju. Evtanazija, če ne kar evtacid, in to množična se v bistvu že dogaja in to ob pomoči ostalega človeštva. Mi pa se zgražamo nad nekakšnimi statističnimi milijoni, ki naj bi jih pobralo zaradi slabega zraka; približno 6,5 milijonov na leto. Onesnaženi zrak naj bi povzročil za 5,3 bilijone dolarskih stroškov, toplogredni izpusti pa še dodatnih 4,9. Kako so okoljevarstveni eksperti prišli do teh številk, bi bilo zanimivo vedeti. Vsekakor pa naša skrb za čiste račune umazanega okolja kaže, kako veliki humanistični hinavci dejansko smo, kot človeštvo nasploh. 

Čeprav se sliši nekoliko heretično, smo pri zdravljenju Zemlje precej nedosledni. Ločiti bi morali dva procesa. Prvi je povezan s stopnjo toksičnosti in atmosferske zasičenosti neposrednega bivalnega in delovnega okolja, drugi se nanaša na obnovitvene zmožnosti same Zemlje in njenega ozračja. Na prvo dokazano lahko vplivamo, in to precej učinkovito. Marsikaj smo se naučili in dejansko bi zaradi onesnaženega okolja ne bilo treba nikomur umreti, če slučajno ne živi v katerem od azijskih megapolisov. Ali lahko posežemo tudi v tako celovit in ogromen proces, kot je uravnavanje toplogredne atmosfere, pa je popolnoma neko drugo vprašanje. 

Namreč, še zdaleč ne poznamo vseh bakterij in prečiščevalnih encimov, ki skrbijo za vitalno ravnotežje planeta. In če temu nepopolnemu znanju na področju biologije dodamo še slabo poznavanje večine procesov, ki se odvijajo med anorganskimi molekulami pod vplivom različnih fizikalnih stanj, kot je recimo sevanje ultravioletne svetlobe, delovanje podvodnih vulkanov, pritisk zračnih gmot in let metulja v tokijskem parku, potem razni okoljevarstveniki dejansko streljajo v preveliko tarčo. Njihove teorije zarote oziroma napovedane katastrofe preprosto ne ločujejo med samoohranitvenimi sposobnostmi organizmov in celovitimi vitalnimi sposobnostmi planeta. Vse skupaj so pomešali in pretvorili v nekakšno toplo gredo, znotraj katere se je povprečna temperatura Zemljine površine resnično zvišala za poldrugo stopinjo v nekaj desetletjih, vendar nihče, ker zgodovinski podatki sežejo preprosto premalo globoko v zemeljsko globino, ne more za permejduš reči, da je prav človek tisti, ki Zemlji škoduje z lastnim delovanjem.

Tovarna, ki je ni mogoče kaznovati z emisijskimi kuponi, a pomembno
prispeva k nastajanju tople grede, če.

Sl.vir: Sea to Sky Air

Da si številni znanstveniki še zdaleč niso enotni, dokazujejo tudi njihove polemike okrog ozonskih rež nad tečajema. Ko so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vklopili opozorilne sirene zaradi tanjšanja ozonske plasti, so danes, ko se je ta znova začela obnavljati, ogromni luknji nad Antarktiko in Arktilo pa zapirati, v hudi dilemi. Namreč, učinek tople grede se krepi tudi zaradi oženja ozonskih odprtin.(2) So katastrofo nad poloma res povzročili razni freoni in haloni, potisni plini za razpršila in polnila za hladilne sisteme, kot so dokazovali že pred tremi desetletji, ali pa gre tudi v tem primeru za premalo poznane zemeljske sile, ki skrbijo za ravnotežje med ozračjem in planetom? 

Segrevali naj bi mesta in ozračje?

Sl.vir: jesilist.com

Prav je, da enkrat dokončno raziščemo: "Je ogljikov dioksid grožnja ali eden izmed neizogibnih pogojev zemeljskega življenja?" Osebno si namreč ne znam predstavljati, kako bodo preživela klorofilna bitja, rastline in preko česa bo zemlja skladiščila sončno energijo, ko rastlin in bitij, sestavljenih pretežno iz ogljika, več ne bo. Nas res lahko reši le še vrnitev v obdobje cianobakterij oziroma k sveči in vodnemu kolesu? Nas obnovljivi energijski viri: voda, veter, sonce, geotermalna energija lahko kaj globlje izstrelijo v vesolje in nam ponudijo bolj zajeten kos kruha, manj revščine in izgubljenih iluzij? Človeštvo je pretežno odvisno od njih. Poglejmo samo, koliko tisočletij(3) je potrebovalo, da se je lahko ločilo od oljenke in ognjišča. Šele, ko so roke smrdele po nafti, obraz počrnel od premoga in je elektrika pognala nekdanja parna kolesa, se je človek začel zavedati tudi lastne kozmične prihodnosti. Naenkrat se je postavil ob bok stroju, ki mu je stregel in ugotovil, da se pravzaprav starata oba ter potrebujeta na vsake toliko časa tudi nekaj počitka za popravilo, obnovo. Prav razvoj, utemeljen na fosilnih gorivih, je sprožil psihosocialno preobrazbo človeka. Pred nastopom "umazanega" obdobja so obnovljivi viri dajali ravno toliko energije, da se je vrtelo kakšno mlinsko kolo in niso usahnila jadra čezmorskih raziskovalcev. Premog, nafta, radioaktivna fisija in termonuklearna fuzija so rodile družbo, svobodnjaštvo, današnjo znanost in pognale miselne stroje v glavah. Evolucija pa je ob bok dobila vihravo revolucijo.

Glavni izvori onesnaženega zraka so: fosilna goriva, premog za pogon termoelektrarn in toplarn, transport in osebni promet, talilne obzidane peči, kmetijstvo, ogrevanje s trdimi gorivi, nenadzorovano sežiganje odpadkov, plastike gum in baterij, odprti rudniški jaški, sežigalnice, naravni požari, goreča šotišča, vulkani, peščeni, deževni in vročinski viharji. Tudi če v celoti našo energetsko bilanco obrnemo v smeri obnovljivih energijskih virov, bo ostalo še ogromno toplogrednih, delno ali sploh ne obvladljivih žarišč. Globalne spremembe in človek z vso dejavnostjo je samo sopotnik. Seveda pa lahko precej prispeva k zboljšanju lastnega neposrednega okolja, življenjskega prostora. Vendar tudi tu ne more kaj dosti narediti na hiter rok, ne da bi bistveno prizadel obstoječi življenjski standard in razvoj. 

Če smo kaj lahko izvlekli iz zgodovine poseljevanja planeta, potem je to spoznanje, da vsak razvoj predstavlja tveganje že samo po sebi. Nikdar namreč ne vemo, v katero smer bodo krenili plameni, kadar zanetimo požar. In s posledicami tega množičnega kurjenja kresov se srečujemo prav danes. Ekološki problemi so v bistvu težave s prenaseljenostjo. Leta 1950, ko je Zemlja imela dober poltretji milijon prebivalcev, o vsem tem, kar nas pesti danes, niso niti slutili. Ljudje so živeli za ideologijo, hollywoodske filme in jedrsko fiziko. 

Davek udobja. Bo upadanje rodnosti ohladilo Zemljo?

Na voljo imamo dva scenarija. Po prvem bi morali natalitetne kazalce obrniti krepko navzdol. Recimo to, kar je Kitajska nekoč že delala. Manj ljudi pomeni manj energije, dobrin, degradiranih zemljišč, onesnaženih vodnih virov, bogatejša morja. S tem bi ljudje ozdravili sebe, se izvlekli izpod demagoškega pritiska in lahko bi, saj bi bilo virov znova na pretek, načrtovali in poganjali prave projekte za znanstveno tehnični ter tehnološki razvoj civilizacije. Toda obče blagostanje nekako ne gre skupaj s pohlepom in hinavskim, dobrotniškim samoljubjem.

Seveda, lahko stvari peljemo kot doslej. Stihijsko, naključno in bentimo nad globalizacijo. Prenaseljenost poganja ljudi v migracije. Kako tudi ne, ko pa je že preko 80 odstotkov celinske vode na planetu kužne, žetve, če sploh so, ne morejo nasititi poldruge milijarde ljudi. In potem so tu še vojne. Prekletstvo vzpostavljanja političnega in gospodarskega ravnotežja bogatejših nacij, se dogaja na plečih revnejših, daleč od oči in srca. Še vedno okrog 700 milijonov ljudi živi z manj kot 2 dolarji na dan. 

Filozofija brezupa: ljudje so trg!

Sl.vir: Armageddon Online

Revščina je na neki način moralno dopustna socialna evtanazija, zaradi katere nihče ne polaga računov; tudi v razvitih družbah ne. Reveži so si namreč največkrat sami krivi za stanje, v katerem so. Stigma, s katero si lajšamo pohlepno vest, je očitno učinkovita. In ko, tudi Združeni narodi so med njimi, objavljajo podatke o strmem upadanju bede in bednikov, nihče pravzaprav resno ne razišče, ali je to zaradi ukrepov nacionalnih vlad in mednarodne skupnosti ali preprosto zato, ker revna populacija precej hitro in pospešeno umira; ne le, ker je podhranjena, ampak predvsem zaradi kužnega in zastrupljenega okolja, kjer živi. Po tem scenariju dejansko vsi prej ali slej pridemo na vrsto. Vprašanje je samo kdaj. Posledice, ko z odpadki in izpusti tehtajo naša življenja, že čutimo. In to je šele začetek distopije! 

Opombe:

(1) V Nemčiji vsako leto izplačajo 20 milijard evrov za subvenvije za proizvodnjo energije, ki jo nato na trgu prodajo za zgolj deset odstotkov tega zneska. Citat: Klemen Košir. Izzivi energetske tranzicije. Svet Kapitala, 16.novembra 2018. Delo, Ljubljana

(2) Ozon, O3, je najpomembnejši zaščitni filter v stratosferi. Absorbira velik del UV sevanja, predvsem žarke B, ki so za organizme še posebej nevarni. To se dogaja s pomočjo fotokemične reakcije, ki jo sproži prav UV sevanje. Slednje razbije molekule ozona tri na ozon dve in atom prostega kisika. Prosti kisikovi atomi se takoj odzovejo in ponovno tvorijo z molekulo O2 ozon 3. Nestabilna molekula O3 je v bistvu jamstvo za trajen tvorni proces ozonskega zaščitnega plašča. 90% ozona se nahaja v stratosferi in sicer na višini med 20 in 40 kilometri nad zemljsko površino. Seveda ne gre za kompaktni ovoj okrog Zemlje, temveč za posamezne ozonske molekule. Ozon predstavlja zgolj 2 do 8 delov na milijon. Je precej redek. Če bi ves ta ozon stisnili na tlak približno ene atmosfere, bi dejansko dobili ovoj debel približno 3 milometre.

(3) Če upoštevamo Sveto pismo stare zaveze in zahodni kreacionizem, je človek na Zemlji že preko 14 milijard let (od samega spočetja Vesolja), dobrih deset milijard več, kot sta stara Zemlja in osončje. Nedvoumen dokaz, kako čudna, nedojemljiva so pota Gospodova; prav res!