Čas korenitih sprememb

Eurobarometrova spomladanska javno mnenjska raziskava 2015 (1), v kateri so anketirali 31.868 ljudi iz evropskih držav (poleg rezidentov iz članic EU tudi rezidente v Albaniji, Črni Gori, Makedoniji, Srbiji in Turčiji) je glede Slovenije postregla z zanimivim odgovorom. Na vprašanje, kako anketiranci ocenjujejo sedanje gospodarsko stanje v 28 državah, članicah EU, jih je zgolj 10 odstotkov odgovorilo, da menijo, da je stanje v Sloveniji odlično, 89 odstotkov vprašanih je bilo mnenja, da je izjemno slabo, samo odstotek, pa je odgovoril, da stanja ne pozna in ga ne more komentirati. Avtorji študije, ki so jo pripravili pri Friedrich Ebert Stiftung in govori o tem, kaj državljani Evrope pričakujemo in glede česa smo zaskrbljeni ob soočanju z velikimi izzivi znotraj Unije (2), so na osnovi podatkov Eurobarometra potegnili sklep, da Slovenija sodi med šibke ekonomije, tako imenovane države pod udarom globoke recesije. Umestili so nas v precej nenavadno družbo, med katerimi so še: Latvija, Finska, Slovaška, Romunija, Francija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Italija, Bolgarija, Španija in Grčija. 

Gladenje naše samoljubne duše nas ni rešilo pred večinskim mnenjem Evropejcev, ki so nas preprosto razglasili za zgube, luzerje, lahko tudi nesposobneže. Skupaj z Bolgarijo, Španijo in Grčijo so nas postavili na sam konec kolone, ki se ni sposobna samostojno soočiti s političnimi, finančnimi in gospodarskimi izzivi. Vsa štiri nacionalna gospodarstva so skupaj zbrala 28 odstotkov. Samo pet več od prvo uvrščene na črnem seznamu, Latvije in dva manj od Madžarske, ki je pristala v rdečem območju, na zadnjem mestu, še med državami, o katerih imajo Evropejci kolikor toliko spodobno mnenje. Nemčija, Danska, Luksemburg, Nizozemska, Švedska in Malta, so se na lestvici zaupanja in  perspektivnost povzpele krepko čez sedemdeset in osemdeset odstotkov. 

Seveda nas takšno mnenje o nas niti več kaj dosti ne prizadane. Podobno kot slabi, zafrustrirani dijaki, smo obsedeli v oslovskih klopeh, saj nam je popolnoma jasno, da v kratkem času ne moremo nadoknaditi let, ki smo jih zgubili z razprtijami in iskanjem slovenske Švice. A kaj, ko je čas izzivov tu! Sesuvajo se nam zadnje velike gospodarske družbe (Cimos, Termoelektrarna Šoštanj, Velenjski premogovniki, Luka Koper, Slovenske železnice), begunci z Levanta in bližnje Azije pritiskajo na naše meje, povpraševanje se je ujelo v zanko zmanjšanih in prekinjenih investicij, zaskrbljenost se loteva izvoznikov, dobički nekaterih največjih korporacij hitro upadajo in krivulja prostih delovnih mest se je znova obrnila navzdol; čeprav mi tega še ne čutimo. 

Ko se svet in Evropa ukvarjata z iskanjem rešitev za razvojna vprašanja, ki jih odpira četrta industrijska revolucija, Slovenija ne premoremo niti strategije digitalne družbe, v kateri bi začrtala razvojne usmeritve za integracijo informacijsko - komunikacijskih tehnologij, novih rešitev, ki jih omogočajo digitalno krmiljene naprave in procesi ter poslovni in družbeni bivanjski modeli. Resnici na ljubo, razen nekaj redkih izjem, smo se znašli med sledilnimi evropskimi državami, ki tonejo vedno globlje v odvisnost od drugih, izraza 'suverenost' pa že dolgo več ne uporabljajo.

Po prihodnost se bomo zatekli v svet virtualne resničnosti.
avtor fotografije: Pan Barrena/Bloomberg

Večini, ki se strokovno ukvarja z razvojnimi vprašanji ali vodi in upravlja gospodarske družbe in družbene sisteme je že jasno, da so pretekle rešitve, h katerim sta se gospodarstvo in politika obračala zadnjega pol stoletja, praktično neuporabne. Ko je blaginja neposredno napadena in trume s preklicanimi ali blokiranimi karticami pohajkujejo po nakupovalnih središčih, drugi pa se vedno tesneje spogledujejo z varčevanjem, ne moreš prihodnosti graditi na tehnoloških presežkih. Lahko, vendar je z vsakim dnem trg odjemalcev skromnejši. In prav to se dogaja danes, ta trenutek.

V svetu prihaja do radikalnega obrata ali bo tudi pri nas, bomo šele videli. Vsekakor se obetajo korenite sremembe, nujni posegi, saj tudi najbogatejšim počasi postaja jasno, da denarja preprosto ne moreš žreti in da več kot ga imaš, bolj si lačen. Nekaj podobnega že poznamo iz grške mitologije, zgodbe o kralju Midasu in njegovi pogoltnosti na zlato. Človeka je pred neizogibno smrtjo zaradi nespametne želje, ki ji je botroval pohlep: "Naj vse, česar se dotaknem postane zlato!", v zadnjem trenutku rešil Dioniz. 

Slovenci nimamo nikogar, da bi nas rešil. Vsi, ki so nas do danes reševali in nam "pomagali", so nas praktično pahnili še globlje. Kako nas vidijo drugi, je pokazala evrobarometrova raziskava, kako se vidimo sami, niti pomisliti nočemo! V razprodaji premoženja smo ponudili tudi sebe in verjetno bomo zato tista generacija, ki bo povprečno živela krajši čas od svojih staršev. Kajti, ko si na razprodaji, se raven tvojih pravic neposredno sooči s konkurenčnimi. Sprejet je, kdor ponudi več in zahteva manj. Zakonitosti trga storitev in reči preprosto veljajo tudi za ljudi. Se razume, v kolikor dopustijo, da se jih razčloveči, se znižata obseg in raven njihovih temeljni pravic pod  mejo človeškega dostojanstva in etičnega principa, na katerem se vzpostavlja sočloveška kultura. 

Prav na tej točki smo danes v Sloveniji. Sprijaznili smo se s pojasnili, da se moramo odpovedati nekaterim delovno pravnim pravicam v korist dela; da je bistvo dela v njegovi čim višji produktivnosti; da je delo neke vrste konkurenčni poligon, na katerem se nenehno spopadajo ideje in ljudje za položaj in obstoj v organizacijii; da se svet deli na delodajalce in delojemalce, ki so ujetniki tekmovalne kulture ter da je človek z razvojem naprednih tehnologij in njihovim uvajanjem v delovne procese, vedno manj pomemben. 

Seveda bi glede zapisanega lahko na veliko razpravljali in vlekli filozofske špekulacije. Toda to tudi približno ni moj namen. Osebno sem namreč krepko prepričan, da človek niti slučajno še ni rekel zadnje besede, da bi se ga lahko podredilo vedno bolj kompleksni matematično tehnični logiki. Prav tako sem prepričan, da ga še tako vrhunska tehnologija ne more nadomestiti, še posebej ne na mestu potrošnika. Bo stroj proizvajal za stroj, trošil za hrano, oddih, terapije, čustveno prijetne zasvojenosti in duhovne potrebe? Verjetno ne in prav okrog tega vprašanja se vzpostavlja tudi novodobni tehnološki paradoks, protislovje tehnično tehnološke samozadostnosti, zaradi katere bodo mnogi ostali brez služb in dela. Toda, kako bodo stroji preživeli, če ne bodo imeli komu služiti oziroma bo tistih premalo, da bi pokrivali naraščujoče stroške obratovanja in vzdrževanja tehnološkega megapolisa. Tudi stroji se namreč starajo in z leti njihovo vzdrževanje postajaja vedno dražje, da o njihovi energetski potratnosti niti ne izgubljamo besed. 

Človek torej ostaja na sceni in mislim, da ne zveni prav nič naduto, če rečem, da bo njegov položaj toliko bolj krepak, kolikor bolj bodo razvite in zahtevne napredne tehnologije. Tehnika in tehnologije so podaljšana roka človeka oziroma ga razbremenjujejo in varujejo v številnih dejavnih procesih. To je tudi njihov osnovni smoter. Tehnološki svet, ki bi bil sam sebi namen in bi ne služil strastem in dinamizmom, ki poganjajo bitja, ljudi, bi verjetno kaj hitro zastal, ker bi se ne zavedal groženj in mej lastnega propada.

Spogledovanje s posthumanizmom
Vir: https://drstevebest.wordpress.com/2012/05/29
/technoculture-posthumanism-and-the-end-of-reality/

Tudi globalne korporacije ne bodo obvladale držav in ljudi, kot se to danes zdi. Prav napredne tehnologije so tiste, ki bodo omejile njihov pohod in po njihovi zaslugi se bodo vzpenjali drugi. Svet je postal kompleksen in tehnološke civilizacije se bodo rojevale in propadale. Glede na njihovo intenzivnost se bo krepila in zmanjševala tudi družbena neenakost. Prav zaradi kompleksnosti sveta postajajo tudi tveganja in grožnje globalnega pomena in katastrofa na enem koncu Zemlje je lahko kaj hitro usodna za bivajoče in njihovo premoženje na drugi strani planeta. Ali temu še lahko rečemo globalnost ali je to že neke vrste singularnost, ker se postopno a zagotovo spreminjamo v čutno in etično precej enovit, svetovni organizem.

Zgodovina dosedanjega razvoja je pokazala, da je v bistvu vsaka inovacija, ki je bila uvedena v proces, gospodarski ali družbeno infrastrukturni, delovni oziroma bivalni, botrovala ukinjanju nekaterih del in da so se razvila druga, zahtevnejša, bolje plačana. Razvoj je vedno povpraševal po ljudeh in povečeval število delovnih nalog. V kolikor je šlo za civilizacijsko obče pomembne inovacije (parni stroj, tekoči trak, pisalni stroj, šivalni stroj, motor z notranjim izgorevanjem, računski stroj, računalnik, informacijski sistemi…), je zaposlenost naraščala celo eksponentno. Razvoj torej ni usmerjen proti človeku, ampak si ga človek izključno prilagaja sebi in lastnim ambicijam v prid.

Zato ima tudi Slovenija in ljudje, ki živimo v njej, priložnost, da se uvrstimo med novodobne snovalce sodobnega sveta. Med tiste, ki znajo izkoristiti razsežja naprednih tehnologij in družbenih potreb ter z vrhunskimi rešitvami in modeli preseči omejitve, s katerimi se soočajo tudi veliki v globalnem prostoru. Da smo to sposobni, dokazujejo številni vrhunski, čeprav parcialni dosežki v zdravstvu, pri raziskavi in uporabi nano gradiv, na področju razvoja komponent za električna vozila,   uporabnosti tekočih kristalov, sinteza gradiv, načrtovanje in programiranje informacijskih platform, razvijanje uporabnih varnostno procesnih algoritmov in še bi lahko naštevali. Tudi odlični rezultati, ki jih dosegajo naši športniki niso več le stvar talenta in pridnega urjenja. 

Svoj delež v porajanju digitalnega sveta in njegovem preoblikovanju v informacijski megapolis že osvajajo številna mala podjetja, ki so se precej hitro tudi internacionalizirala. V domača zagonska podjetja, popularno jim pravimo 'start-upi', se je lani steklo več investicijskega denarja, kot v vseh prejšnjih letih skupaj. Bilo ga je najmanj za slabih 110 milijonov evrov (3), kot so poročale Finance. Podatke so zbrale iz javno dostopnih virov 

Okolje, ki ga vzpostavlja novodobna tehnološka revolucija, je prostor podrobnosti; natančnih definicij in algoritmično vodenih procesov. Ogromno aktivnosti na različnih področjih, od industrije do zdravstva, veliko raznovrstnih in potrebnih znanj, zagonov, nadzorov, korekcij, dobesedno poseganje v pore gospodarskega in družbenega življenja; ogromno število ljudi in idej. Na novo določanje razmerij med globalnim in lokalnim vzpostavljanje številnih, novih procesov, ki bodo neposredno vplivali tudi na prerazporeditev kapitala in zmanjšanje družbene neenakosti. Človek v vsej svoji zgodovini še ni doživel tako nenadnega in za svoj obstoj tragičnega obrata. S trenutno tehnološko razvitostjo je namreč prehitel samega sebe in ogromno truda bo potrebnega, da se organizacijsko in psihosomatsko, še posebej kognitivno, prilagodi in tehnološko učinkovitost uskladi z lastnimi možnostmi in sposobnostmi.  

Prišli smo do točke, ko tudi lokalno lahko deluje zgolj na globalnih platformah, v kolikor sploh hoče preživeti. Seveda se pa s tem tudi lokalnemu prebivalstvu, narodom in številnim družbenim skupinam odpirajo neštete možnosti za enakopravnejšo obravnavo in soudeležbo v gospodarskih in družbenih infrastrukturnih procesih, kakor tudi pri oblikovanju pluralne demokratične družbe. Slednja namreč lahko deluje le v okolju množičnih in interesno različno strukturiranih komunikacij. 

(1) Prvi rezultati so objavljeni na naslednjem spletnem naslovu: http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/eb/eb83/eb83_first_en.pdf 

(2) Študija dostopna na spletnem naslovu: http://www.fes.de/de/fileadmin/redaktion/FES/FESweite_Projekte/Politik_fuer_Europa/Publikationen/EuropaUmfrage_en_v04_DIGITAL.pdf 

(3) Kupec, Blažej. Slovenski start-upi so hitrejši od Usaina Bolta. 17. februarja 2016/ 2,3, Finance, Ljubljana