Človek cenejši od človeka

Pospešeni razvoj in uvajanje umetne inteligence, robotov, internetnih procesnih integracij, nanotehnologij, trirazsežnostnega tiskanja in biotehnologij ter spajanje organskega in anorganskega, napovedujejo korenite družbene spremembe, ki naj bi se zgodile že v naslednjih desetih letih. Kako se bodo na njih odzvale globalne družbe in človek, bodo botrovale večji družbeni neenakosti ali njenemu zmanjšanju, se bo bo razširil prepad med bogatimi in revnimi, bo prišlo do razpada obstoječih vrednot in vzpostavljanja novih, so le nekatera ključna vprašanja, ki si jih vedno pogosteje zastavljajo politiki, pravniki, gospodarstveniki in znanstveniki. 

Neke obsežne raziskave niti niso potrebne, da bi že danes zaznali omejenost in zaostajanje človekovih kognitivnih sposobnosti za tempom in učinkovitostjo, ki jo narekujejo digitalne tehnologije. Človek se je, kar zadeva same učinkovitosti in zmogljivosti, že znašel v podrejenem položaju. Zaenkrat lasten primat nad tehnologijo še uveljavlja po zaslugi znastveno raziskovalnih dosežkov, organizacije procesov in algoritmov, programov, ki jih snuje in tvori. Toda, kako dolgo še? Naslednji cilj znanstvenikov in investitorjev, ki se ukvarjajo z avtomatizacijo in informatizacijo procesov, je oblikovanje umetne zavesti. Za slednjo ni niti toliko pomembno, je naravna ali umetna, predznak v vsakem primeru odpade. Zavest je namreč nekaj enkratnega in je edini fenomen, ki je sposoben poustvarjati sebe in razmišljati o prihodnosti. Kot nam je danes poznano je snovno spodbujena in življenjsko odvisna od obstoja materije, zaenkrat organske. 

Do porajanja zavesti v "sofisticiranih mašinah", stroji niso nič drugega kot stroji; in to ne glede na to, kako samoučljivi in samopopravljivi so. Res pa je, da lahko od ljudi prevzamejo številne naloge, ki so predvidljivega, ponovljivega značaja in takšno delo, kot trdijo nekateri ekonomisti, opravijo ceneje od ljudi. Kar zadeva slednje trditve, sem nekoliko skeptičen in to zaradi parih pomislekov:

1. Stroji namreč res ne potrebujejo plače, in pokojninskih stebrov kot recimo likvidator škod na zavarovalnici. Potrebujejo pa prostor z neko zmerno in kolikor toliko stalno temperaturo in 24 urno varovanje pred odujitvijo.
2. Stroji ne potrebujejo počitka, malice, letnega oddiha in spanja. Potrebujejo pa nekoga, ki jih 24 ur nadzira in preverja njihovo delo, skrbi za periodično vzdrževanje in popravilo in seveda nekoga, ki vsakih nekaj let odveže mošnjiček za nakup nadomestne in razvitejše tehnologije. 
3. Stroji ne potrebujejo zdravnikov in psihiatrov. Potrebujejo pa nenehno posodabljanje programov, razvoj komunikacijskih mrež, nenehno preverjanje z varnostnimi programi in kup varnostne opreme, in bognedaj, da slučajno pride do motenj in informacijskega mrka.
4. Strojev nihče ne bo napadel zaradi njihovega neposrednega izzivanja, ne da se jih podkupiti in zasvojiti z igralništvom, alkoholom in mamili ali jim zagroziti z orožjem Kljub temu pa bodo neprestano ogroženi in pogoste žrtve kibernetskega kriminala. Škode bodo obsežne, njihovo odpravljanje pa izjemno drago.
5. Stroji ne potrebujejo hrane, pijač, masažnih kopeli, antistresnih programov in jih ne skrbi, kdaj jih bodo odpustili. Potrebujejo pa elektriko, trajen življenjski, energetski vir, pa tudi napeljave, protiudarne sisteme, rezervne napajalne sisteme in stalno preverjanje njihove brezhibnosti. 

Če vzamemo v obzir zgolj naštete postavke in izračunamo njihove povprečne stroške, stroji verjetno niso cenejši od ljudi in tudi njihova višja učinkovitost, ne pokrije stroškov nakupa, opremljanja, vzdrževanja in razgradnje. In če bi nekoliko bolj analitično zarezali v drobovje avtomatizirane organizacije in tistega čemur pravimo umetna inteligenca, bi verjetno kar naenkrat ugotovili, da nam bo v bodoče verjetno manjkalo primerno usposobljenih ljudi za načrtovanje, izdelovanje, vzdrževanje in obnavljanje digitalnih mašin, informacijskih sistemov in njihovega programja. Bomo pa imeli na pretek klasičnega strežnega, servisnega osebja, ki se je obilo namnožilo v obdobju storitvene in na začetku informacijske družbe, čeprav bo, resnici na ljubo, postalo nezaposljivo zaradi omejenega znanja in pomanjkanja ambicij za učenje. 

V prihodnje se lahko celo zgodi, da bodo sedanja demografska gibanja naenkrat sila ugodna in skladna s povpraševanjem po delavcih. Zaradi fizičnih razbremenitev, dinamičnejše organizacije, dela na daljavo, in projektnih, začasnih pogodbenih odnosov, staranje prebivalstva ne bo tak problem, kot se poskuša nam vsem dopovedati danes. Višja produktivnost in pogojno nižji stroški, pa bodo omogočili bistveno bolj polne državne proračune in tudi višje financiranje socialnih programov, med njimi bosta tudi izobraževanje in usposabljanje za učinkovitejše delovanje v tehnološko razviti družbi.  

Na lovu za mladost; Danec, 93 letni Svend Stensgaard

Vir: BBC video, Future: Meet the world's oldest powerlifter/ 

09. februarja 2016/ 

Splet: http://www.bbc.com/news/magazine-35505803

Glavni konkurenčni spopad se bo tako, po mojem, še vedno bil med ljudmi, kandidati za delovno mesto in delavci. Več bo posamezno delovno mesto prinašalo (denarja, ugleda in odločevalske moči), srditejše bo tekmovalno vzdušje in bolj zagriženi bodo spopadi. 

Če se nam je še pred leti zdelo kirurško pomlajevanje televizijske dive Miše Molk izjema, ki smo se ji po kuloarjih posmehovali, je danes jekleno pravilo, ki se ga bolj ali manj držijo vsi v vizualnih medijih. Poglejmo si samo frontne obraze novičarskih družb kot so CNN, BBC ali Bloomberg Business. Večina voditeljev se dobesedno para, ko hočejo blesteti v svoji popolnosti. Sodobne TV babice in dedki delujejo mladostno, izda jih mogoče zgolj kakšna neustrezno zglajena guba na vogalih spodnje ustnice ali na podbradku in vratu, nastopajo energično, dobesedno prehitevajo drug drugega in zlivajo besede v eter, kot da bi jim hotele pobegniti. Popolnoma jasno ti je, da naučeno govorijo tja v en dan, a se jim kljub temu sem pa tja, posreči kakšna domislica. 

Televizijski napovedovalci in komentatorji, še posebej, kadar ne berejo, so najbolj očiten primer razhajanja med pričakovanji in zmožnostmi. V isto skupino življenjsko tveganih poklicev lahko uvrstimo tudi igralce in glasbenike, pravzaprav vse javne estradnike, ki si pred občinstvom tudi slučajno ne smejo privoščiti napak. Sem sodijo tudi vsi drugi, ki jih javnost ali pa se kar sami uvrščajo med zanimive, javne osebe. Torej, direktorji, politiki, različni izvedenci in znanstveniki. Številni, ki prej ali slej spoznajo, da niso več kos dnevnim naporom ter da zaradi izgorelosti njihove kognitivne funkcije usihajo. 

Pred očmi javnosti nastopajo številni, ki želijo blesteti, poskušajo pretentati naravo in resničnost zavarovati pred kritičnimi spoznanji in dovtipi. Pred očmi javnosti nastopajo najbolj zvesti bralci novic lepotne kirurgije, obiskovalci usposabljanj za krepitev kognitivnih funkcij in procesov, goltači vsemogočih pilul, prehranskih dodatkov ter kandidati za vgradnjo možganskih vsadkov. Pred očmi javnosti so tudi nevidne množice, sestavljene iz posameznikov, ki jim preprosto ne ostane drugega, kot da sledijo evforiji pitane učinkovitosti, če želijo ohraniti delovno mesto, na katerega čaka brezposelna armada mladih, sposobnih, zdravih in učinkovitih ljudi. Obdobje pretvarjanja, skrivanja in brezobzirnosti je tu. In dokler bo človeška zavest podložna "sedmim smrtnim grehom", tudi slučajno ne bo drugače. Kljub dobrim namenom nekaterih!