Odnosi, spodleteli na rosi

Človeški značaj še najbolje opišemo s pojmom ‘pohlep’. Ta je, če ne glavna, pa vsaj najbolj očitna lastnost zavesti, ki se je oblikovala tisočletja. Vprašanje je samo ali je pohlep relikt, preostanek boja za obstanek človeške vrste in posameznika znotraj nje ali pa je najvišja pridobitev homo sapiensa, da si bo po zaslugi omenjene lastnosti utrl pot proti nesmrtnosti. Pohlep namreč ne pozna skromnosti in se prej ali slej otrese strahu pred avtoritetami, ki čuvajo drevesa s prepovedanimi sadeži. Izgon prvih osebkov iz svetopisemskega raja je zgolj začetek na samostojni poti človeštva k dovršenosti, popolnosti. In kakor Bog ne dopušča svobodne izbire, je tudi človek človeku ne. Pohlep namreč terja pripadnost, če že ne slepo vdanost in poslušnost in še zdaleč ni omejen le na stvari. Zanj je tudi človek samo dobrina in dobrine si delimo, jih prepuščamo drug drugemu ali si jih prisvajamo; odvisno od posamične moči pač! 

Posameznik enako kot “človekov stvarnik” razume in blagoslavlja tiste, ki živijo njegovo realnost. Proti drugače čutečim in mislečim je božji srd, izganjalec in neusmiljen preganjalec. Pod nepokorščino in nespoštovanje uvršča vse, kar se upira in izmika njegovemu nenasitnemu pohlepu. Je človek dejansko replika božje podobe in zavesti ali pa si je podobo z lastnostmi, ki nimajo nič skupnega z dobroto in pokroviteljstvom, preprosto izmisli, da opraviči lastna dejanja na vzoru višje avtoritete? Ne to ni teološko niti ne filozofsko ali zgodovinsko vprašanje, ampak snov za proučevanje antropologov in kulturogov. Kdaj in kako so se v človeku udomačila gibala skrajno posestniškega čutenja, ki mu pravimo pohlep in zakaj človek ne more obstojati oziroma eksistirati brez njih? Je pohlep najbolj očitno in pomembno jamstvo človekovega napredovanja v smeri popolnosti in Ničejske vzvišenosti človeštva ali pa je zgolj vzgib razvojnih konfliktov med posamezniki, skupinami in družbami, ki vodijo nasproti višjim smotrom? 

Pohlep je vsekakor lastnost, ki jo je tudi naša zavest že opredelila za škodljivo, nevarno, nazadnjaško in nehumano, a kaj, ko je tako globoko vsajen v naše posesivno čutenje, da mislimo, da nam koža odpada s telesa, ko se nekdo postavi po robu nesmiselnemu hlepenju in goltanju. Psihoanalitik Erich Fromm ga je uvrstil celo med ključne negativne vzgibe posameznika in človeštva, ko je dejal: “ V mislih imam predvsem načelo (budistično načelo), da je cilj življenja premagati pohlep, sovraštvo in nevednost.” (Fromm 2011). Izjemno slikovito je pohlep ponazoril francoski zgodovinar Jacques Le Goff, ko je knjigo o gospodarstvu in veri v srednjem veku poimenoval ‘Denar in življenje’(Le Goff 2012).  Ne izbira denar ali življenje, ki jo najpogosteje ponujajo nevarni in “krvoločni” roparji iz zased in temačnih, kriminalu zapisanih ulic v urbanih predmestjih.

Dejstvo je, da je prav pohlep botroval utemeljevanju in organiziranju kapitalizma in preoblikovanju le tega v vrhunec družbene neenakosti, neoliberalizem. Družbeni sistemi, v katerih je pohlep začel izgubljati svoj pomen, kot je bilo to v obdobju hedonističnega Rima ali pa so ga namerno preganjali in zatirali, kot govorijo številna pričevanja o graditvi socializma, so propadli. Propadli so preprosto zato, ker so prezrli ali zanemarili najpomembnejšo lastnost za udejanjanje človeških motivov, to je pohlep. 

Skrajna oblika značilnosti, ki jo uteleša bog Mamon, krščanstvo pa jo je razglasilo za smrtni greh, čeprav si je prav po njegovi zaslugi z zlatom okitilo prestolnice vere in bogoslužne podružnice, je pohlep po krvi, po dušah, po ljudeh. Vampir Nosferatu ni nič drugega kot odlična ponazoritev te skrajnosti in izrojenosti, ki se ji človek predaja na vekomaj veke. Ne glede, kolikokrat smo drugi smrtni greh že iztrebili ali z etičnimi preganjalci izgnali iz naših sredin, vampir ponovno oživi in napade še bolj ognjevito in smrtonosno. 

Na videz blaga, v resnici pa nič manj pogubna in krvoločna tovrstna oblika pohlepa je prisotna domala v večini družin in v vseh avtokratskih in paternalističnih familijah brez izjeme. Omenjeno obliko pohlepa opisujejo navidez nedolžne besede, ki nedvomno izhajajo iz prizadetosti: “Imam očeta, ki se ga na žalost moram sramovati. Namesto, da bi se on sramovala tega, da postavlja pred vse mlajšega brata in njegovo družino. Kako naiven sem bil, ko sem ob težki bolezni skrbel za njega. Porabil sem vse proste dneve. Ko je okreval pa me je začel znova poniževati in zapostavljati.”

Vampir, ki ne dobi krvi, postane še posebej krvoločen. Ne more se sprijazniti s tem, da mu je nekdo drug iztrgal žrtev izpod nabrušenih čekanov. Še posebej ne, če gre za člana istega rodu, krvnega sorodnika ali nekoga, ki misli, da mu pripada po nekakšnem naravnem zakonu sobivanja. V svoji prizadetosti piha, renči in postane zloben do najbližjih. Plen mu pomeni več kot sočlovek in neskaljen odnos. Vampir ne priznava pravice drugim, do svobodne izbire. Ne prave in ne morebitne, bodoče žrtve je nimajo. Drugi so dolžni živeti mojo realnost. Očetje, bratje, sestre, matere, strici in tete, stari starši, največkrat gre za bližnje sorodstvo, ženo, moža, ljubimko, ljubčka, lahko tudi za sotovariša, sodelavca, ne morejo živeti drugega življenja razen mojega, razmišlja vampir. Sebičnost, ki se izraža v skrajnih pro individualnih stališčih, od vseh drugih pričakuje da bodo do nje ustrežljivi, ji naklonjeni in razumevajoči, pro socialni. Vsaka zavrnitev, vsak odklon v smeri pravice do proste izbire, komu bo žrtev naklonjena ali kakršenkoli drug poskus samostojnega in svobodnega odločanja, v vampirju spodbudi prizadetost. In prizadetost je podobno, kot požiranje, grabljenje, kopičenje, stiskaštvo in spokorniške tolažbe z dajanjem darov siromašnim in pomoči oslabelim, le eden izmed naštetih, sicer najbolj očitnih zunanjih simptomov pohlepa. Ki pa ga že najmanj pet tisoč let zdravimo neuspešno. Sodi namreč med najbolj odporne osebnostne bakterije. 

Literatura:

1. Fromm, Erich. Umetnost ljubezni in življenja. Mladinska knjiga Založba d.d., 2011, Ljubljana

2. Le Goff, Jacques. Denar in življenje. Založba Sophiha, 2012, Ljubljana