Revni z omejeno pravico do življenja

Ali imajo revni sploh še pravico do življenja, je eno izmed ključnih vprašanj, ki si ga zadnja leta vedno pogosteje zastavljamo tudi v Severni Ameriki in Evropi. Medtem, ko se nam zdi nekaj popolnoma samoumevnega, da ljudje umirajo od lakote in žeje v podsaharski Afriki, Indiji in nekaterih predelih Azije in latinske Amerike, poskušamo pod vplivom zahodnih ekonomsko političnih ideologij(1) in evropocentrističnih pogledov omiliti pogled na stanje revščine, ki je prisotna v zmernih zemeljskih pasovih Severne Amerike in Evrope, torej tudi v Sloveniji. 

Če smo še tako prizanesljivi z izjavami, je največ, kar lahko rečemo, da v Evropi revni vsekakor imajo pravico do življenja, vendar ne samostojnega. V socialni državi si ljudi na robu preživetja največkrat podajajo delodajalci, prevaranti in različne ustanove. Človek se mora podrediti in odzivati na številne muhe, da bi v loncu poleg polente plavalo tudi kaj zabele. Življenje takšnih ljudi ni le obsojeno na tavanje od vrat do vrat, da bi si priborili kolikor toliko spodoben kruh, temveč  je prežeto še z nenehnimi dvomi in čisto eksistencialnimi, če ne še kakšnimi, grožnjami. Vpliv osebne napetosti, ki vztraja dneve in tudi leta okrog istih in nerazrešljivih vprašanj, se tako stopnjuje in spreminja v kronični stres. Bolezen, pri kateri človek ne more več trezno presojati, je nezaupljiv, lahko celo paranoičen in dejansko postane odvisen od drugih in številnih psihičnih zdravil, psihotikov. Kužna atmosfera frustracij se hitro širši in prenaša na vedno večje število ljudi, ki se resnici na ljubo spreminjajo v strupene atmosferske agense. 

V takšnih družbah raznih anket, s katerimi merimo zadovoljstvo ljudi in njihovo počutje v delovnem ali bivalnem okolju, več ne potrebujemo. Zadostuje, da preverimo porabo zdravil izdanih na recept in psihičnih blažilnih sredstev, ki jih prodajajo v trgovinah pod oznako prehrambenih dodatkov, pa precej hitro zvemo, kakšno je družbeno mentalno zdravje. 

Pa presodimo evropsko in severno ameriško blagostanje še z etičnega vidika. Po mojem umiranje na obroke ni prav nič bolj humano od smrtonosne lakote in žeje, ki sta prisotni v Afriki, Indiji in na bližnje vzhodnih bojiščih. Celo več, zgodba revščine, ki pustoši po razvitem svetu, ima vse elemente dobro režiranega trilerja, v katerem je življenje izpostavljeno zanemarjanju, nasilju, omalovaževanju, ceneni in gensko spremenjeni prehrani, nekakovotni vodi, psihotičnim zdravilom, pomanjkanju, terorističnim grožnjam, kužnemu in umazanemu zraku in še bi lahko naštevali. Gre za številne dejavnike, ki združeni skrajšujejo povprečno življenjsko dobo, človeka pa predhodno spravijo v dolgotrajno trpeče stanje agonije. In po vsej verjetnosti, če bi se tako hinavsko ne pretvarjali ter bi popolnoma nekritično ne pripisovali številnih vzrokov za prezgodnjo smrt, posledicam kajenja, alkohola, zlorabljanja drog ali številnim drugim razvadam, kot so na primer uživanje sladkih in slanih jedi ali kavčanju, bi lahko precej hitro pokazali s prstom na glavnega krivca. Revščino! 

Nedavno so v domačem časniku Delo napisali, da ekonomske razlike načenjajo demokracijo. Z njihovo trditvijo bi se pogojno lahko celo strinjali, v kolikor bi demokracijo tudi dejansko imeli. Zaenkrat pa o njej še vedno sanjamo in je bolj ali manj projekt nedoločene prihodnosti. Saj, če bi demokracijo tudi dejansko imeli, bi se niti približno ne moglo zgoditi, da bi imelo 62 ljudi, ne odstotkov, v posesti tolikšno premoženje, kot ga ima spodnja polovica zemeljskega prebivalstva, približno 3,6 milijarde ljudi.

Teorija o enem odstotku, ki ima v posesti 99% ustvarjenega premoženja, ni več zgolj teorija. Je preprosto dejstvo, ki nam neposredno dokazuje, v kakšni demokratični utvari sploh živimo. Boj za demokracijo in dejanske človekove pravice se bo šele začel in to takrat, ko bo večina prebivalstva na tej Zemlji dojela, da res nima nikakršnega smisla prostovoljno prezgodaj skakati v lastni grob, da bi neka ekstremna manjšina mirno uživala v nakopičenem blagostanju do pozne starosti. Do takrat pa brez značajsko klečeplazenje po starem! 

Opombi: 

(1) Sintagmo ekonomsko politične ideologije uporabljam izključno v povezavi s težnjami podrejanja političnega sistema zasebnim gospodarskim in osebnim interesom, medtem ko sintagmo politično ekonomske ideologije uporabljam za namere in aktivnosti kolektivizacije zasebnega in podružbljanja osebnih interesov. V prvem primeru se besedna zveza nanaša na liberalno kapitalistične odnose, v drugem pa na odnose znotraj družbe socialističnega tipa.

Grafikon - Vir: Delo, Mario Belovič. Ekonomske razlike načenjajo demokracijo. 19. januarja 2016, str. 24