Etika je pohoti bolj v okras

Zapis bi lahko začel tudi tako:

Kranj, enkrat zvečer. Večerja. Prijetna družba mladih, ambicioznih ljudi. Med njima le dva, ki se že zavedata minljivosti življenja in to dokazujeta z osivelima glavama. Eden od obeh je nekdanji pilot. Tako se vsaj predstavi. Sam pa dobro vem, da sva pilota oba in vedno bližje strmoglavljenju v molekularno in nuklearno transformacijo, v smrt. Govorimo o etiki in tudi večerja se imenuje podobno. Neverjetno okusno pripravljena hrana in prav takšnega okusa. Umetnina no krožniku, rdeč cabarnet in družba treh teologinj; deklet, ki skušajo skozi metafiziko začutiti dialektiko. Nemogoče! Metafizika je namreč zamrznjena realnost v času, dialektika v nenehnem gibanju in spreminjanju. Pravzaprav, metafizika je nekaj, kar dialektiki tudi približno ne razumemo in verjetno velja tudi obratno. Vprašanje je, kako dojeti in če že, sprejeti nasprotno realnost. Svetovi se namreč oddaljujejo podobno kot galaksije v vesolju in razdalje med njimi so vedno večje. Obratni proces vodi v nastanek črnih lukenj. Pasti, iz katerih niti svetloba več ne uteče, sila privlaka, gravitacija pa postane edina realnost, po kateri lahko čutiš, da nekje v neskončni praznini, le ni tako pusto in se dogaja nekaj burnega. 

In če metafizične filozofije, kamor sodi tudi etika, že ne razumeš, moraš razumsko sestopiti na raven gonov, regresirati v čutno žival, ki z nozdrvmi dojema svet okrog sebe. Takrat postane etika trem teologinjam zgolj okras; pomembnejši od budističnega vrhovnega nauka, starogrških miselnih zanesenjakov, krščanske inkvizicije in drugih idealistov in moralnih filozofov, ki mislijo, da je srečnejši svet mogoče urediti po nekakšnih trajnejših pravilih vesti. Nemogoče! Človek je globoko v svoji biti razvraten. Do takšnega stanja ga je privedlo milijon let učlovečevanja in prvo, kar je dojel v nastajajoči zavesti, je bilo, da si več samic ni mogoče pridobiti le z argumentom moči, ampak tudi z razumom. Spletkarjenje je tako postalo prva prastara obrt sprevržene zavesti, zaradi katere so se kognitivne, miselne sposobnosti hitro okrepile in postavile homo sapiensa na dve nogi. 

Slabiči in šibkejši so proces človekove integritete tako zavrli že v izhodišču. Spletkarjenje, intrigantstvo, ne pa trden značaj, ponos in čvrsta stališča, je postala učinkovita metoda preživetja in po Darwinovem nauku se je prav ta vgradila v čutne in vedenjske gene sodobnega človeka. V družbah urbanizirane in poljedelske kulture sta moč in značaj podlegla spletkarskemu razumu, maščevalnemu razvratu, pohlepu in pohoti, sedmim smrtnim grehom in postavila Satana na čelo te sprevržene povorke. 

Vedeti moramo namreč, da je etika lahko vrlina samo v rokah pokončnih, emocionalno trdnih in zavestnih ljudi, ki se zavedajo in po nekem naravnem zakonu blagorodnosti čutijo, da je tudi šibkejšim treba omogočiti, da polno užijejo dobrine sveta in vesoljske energije. V rokah šibkejših postane etika zgolj eno izmed hudičevo učinkovitih spletkarskih orodij. Orodij, s katerimi preganjamo drugače misleče, tiste, ki se nočejo pokoriti umišljenemu vesoljnemu redu, lahko pa je tudi precej priročno sredstvo, da z njim prekrijemo razpoke nemorale, ki se zajedajo domala v vsako družbeno tkivo.

No, nenazadnje je etika tudi čudovita tema za razpravo in spodbuda za prebujanje in krepitev vesti v nas. Vsekakor pa velja, da kjer se o etiki veliko govori, le te ni in da tisti, ki na veliki zvon obešajo etične kodekse in moralno integriteto, živijo v čistem nasprotju z deklariranimi izjavami. Pojav bi lahko pojasnili z viharjem govoric na trgu. Kadar čutimo pomanjkanje česa, kave, olja, moke, služb, poceni bordelov, takrat ljudje o slabi ponudbi in vzrokih veliko razpravljamo; ob izobilju pa ne čutimo nobene potrebe po tem. 

Včeraj, na etični večerji, mi je nekaj bliskovito postalo jasno. Tam kjer se etika končuje, se namreč začne pohota. Na etiko in moralo se ne spoznam kaj dosti. Tudi starogrški filozofski strici me več ne pritegnejo in za njo me niso navdušili ne razni religozni in renesančni misleci. Etike namreč ne dojemam kot neke filozofske veličine ali resne teme. Z njo se namreč ukvarjajo že domala vsi in najbolj sofisticirane kodekse pišejo in objavljajo prav isti, ki na drugi strani vztrajno podpirajo in goreče zagovarjajo neoliberalizem in gospodarski ter politični elitizem. V zgodovini pa, od rok, ki so najbolj vneto prisegale na njo in njeno moč zveličanja, se je vedno cedila kri. Veda, ki znanstveno proučuje preteklost, je dokazala, da je bila etika, bolj kot filozofska misel, Damoklejev meč, ki se je vedno spustil nad vratove žrtev, kadar je bilo to potrebno za vzdrževanje oblastne kontinuitete ali vzpostavljanje nove oblasti. V krvavi raboti, pa ni nič tako filozofskega, da bi nas moglo navduševati. Podobno kot strah, zavist, sram, žalost, tudi etika sodi med negativna čutenja. Že zato, ker stalno sprašuje po vesti in jo skuša zbezati izza zaprtih vrat na plan. Je neke vrste ideologija, s katero se povprečje želi ohraniti na površini za vsako ceno. Tudi tako, da v sočloveku zbudi občutek obtožujoče vesti. 

Ne, na etiko se ne spoznam kaj dosti. Se pa zato toliko bolj na ženska telesa. Sam nisem eden izmed tistih, ki verjamejo v srce in bi ne speljal žene najboljšemu prijatelju. Samoumevno se mi zdi, da je treba komunikacije poglabljati in širiti, podobno, kot to počenjajo na družbenih omrežjih; in da nihče ne sme imeti monopola ali ekskluzivne pravice nad drugim. 

Da, nekoč sem si tudi sam domišljal, da živim etično in spoštujem zapovedi, ki mi jih bojda nalaga nekakšen naravni zakon v meni. Potem pa me je položila v posteljo žena visokega partijskega funkcionarja, ki je živela skladno s komunistično moralo in likom. Takrat sem neposredno spoznal, da tam, kjer se etika končuje, se začne pohota. In slednja mi je kaj hitro postala domača; kot dejanje strasti in filozofija brezvestnega razodetja! Otroške bolezni je pač treba enkrat preboleti. Menim, da bi bilo veliko pametneje ljudi učiti in spodbujati, kako se naj otresejo obremenitev in zapovedi v sebi, ki jim jih nalagajo pravila privzgojene etike; pa naj bo ta Nikomahova, Aristotelova, Spinozina, budistična, krščanska, hegelijanska ali novodobna ( Giddens, Fukuyama, Foucault, Baudrillard…).