Na nujni vožnji

Pa je Reziko zagrabilo. Dražilo jo je po grlu in nenehno sililo na kašelj, dokler ni bilo vse razbolelo in je le še hripavo in nemočno jamrala. 

"Dovolj je tega sprenevedanja," reče naslednji dan Ferdo. Boš zvrnila zdravilo ali na Pagota in na testiranje?"

"Ne nori Fedo, "je hripala, s tem vašim Pagoom bi do bolnice potrebovali najmanj pet ur. 

"Kaj našim Pagoom? Korl Prvi je uredil vse kot mora biti in vozilo je prilagojeno za nujne in težje primere. Sam sem mu včeraj pomagal namestiti modroc na keson in šotor preko njega. Kot kraljico te bomo peljali in seveda negovali vse do predaje bolj izvedenim od nas ljudskih samoukov"

"Ferdo, mislim, da mi je že nekoliko bolje. Da krč v grlu popušča in res bom srknila nekaj tiste antikorone žganjice, s katero se ostali tako vestno zdravite."

"Vseskozi ti pravim preventiva, ti pa se mi le posmehuješ. Dovolj je samo nekaj ur suhega grla in sluznica kloni pred korono."

Marjan Skumavc

Drugje je bil veter, čez obrobje Parka se je zaletavala burja. Ne več tako močna kot zimske mesece, a vseeno še vedno dovolj, da je razmetavala po dvorišču in okolici. Dežela je bila odrezana od mesta in mesto od podeželskih vasi. "Skupaj smo močnejši! Uspelo nam bo! Hvala za vaš nesebični trud!" in še vrsto drugih podobnih sporočil so razglašali mediji namesto reklam. Zaščitnih mask in pelerin ter razkuževalnih čistil tako ni bilo smiselno oglaševati, ker jih je tudi drugače kronično primanjkovalo. Za ostalo pa po podjetjih ni bilo neke prave volje, saj je vse bolj ali manj stalo. Če so bili delavci zdravi, ni bilo repromateriala. Promet z Daljnega vzhoda je obtičal. Če je bilo sestavnih delov na zalogi dovolj, ni bilo delavcev. V redkih primerih, ko so podjetja imela tako delavce kot sestavne dele, pa so največkrat v glavnem mestu sprejeli ukrepe, zaradi katerih so zaposleni ostali doma. 

"Dovolj je denarja so mahali s stoevrskimi bankovci glavni koronovalci. Nič bat, za vse bomo poskrbeli. Tudi za tiste, ki do zdaj niso skebeli zase. Imamo policijo, in če ta ne bo zadosti, tudi vojsko. In ljudje so bili veseli in rajali na dan sporočenih obetov. A praznik je trajal kratko. Krila mu je spodrezal ukrep obveznega razkuževanja stanovanjskih okolišev. No ja, na mnoge je legla skrb, kako bodo zmogli ta strošek kljub odvezani vladni mošnji. Delno so se pomirili šele zvečer, ko so poročali, da tako ali tako ni na voljo zadosti razkuževalnih kemikalij, sadni kis pa, da za kaj takega, ni primerno razkužilo. Pa so se nekateri hitro znašli in namestili opozorilne table: Ni čistil, okuženo! Lahko si se spustil po tako označeni coni, vendar na lastno odgovornost. A bilo je ukrepov, domala skoraj toliko kot obolelih. A kaj, ko se virus ni menil zanje in je ubiral lastno pot. Lovili so ga po Obali, po letoviščih po državi, ga zapirali v karantene, v opustele hotele, domove, izganjali našemljeni v zaščitna oblačila, z maskami preko obrazov in brez ličila. A korona je obirala lastno pot. Vedno je bila korak pred ukrepi. Glavni koronovalec si je izmišljal vedno nove in upal, da mu zamisli ne presahnejo, preden se bolezen ne ukloni sama pred sabo. Iz bitke je namreč hotel priti kot zmagovalec, prepričati vse, da je nadležno bolezen porazil z neizprosnimi ukrepi. 

No, na deželi, na obrobju Parka niso čutili neke posebne potrebe po koronevalčevih ukrepih. Še posebno ne pri Ferdu in njegovi druščini. Prisegali so na šestdesetodstotni sadjevec pri zajtrku in večerji, vmes na nekaj deset gradov nižjega. 

"Pomembno je, da se grlo ne osuši," jih je spodbujal Ferdo. Stara druščina je bila zbrana noč in dan in ni je bilo treba poditi v osamitev. Ubogljivo so vztrajali v ilegali. Kot se klop drži žrtve, so se sami flaše. Koronovanje je bilo zanje popolnoma naravno stanje, in še mnogi drugi iz okoliških hiš so se pridno udeleževali razkuževalni terapiji, saj druge zabave daleč naokoli ni bilo, za oranje in sajenje poljščin pa še nekoliko prezgodaj. Seveda je bilo zdravilo, kot je običajno v takšnih primerih pomanjkanja zaščitnih sredstev, precej dražje, a saj tako niso mogli denarja porabiti za kaj drugega. Zato so se od jutra do večera vdajali terapiji in drug drugega spodbujali k dobremu zdravju. Žganjica jih je prijetno grela in v marsikatero vzneseno debato ujela.

Le Reziko je iztirilo, a se je tudi njej po dveh frakeljcih začela barva vračati v lica … Dokler, dokler ni na večer ubožica skupaj zlezla. 

"O madona! Kaj bo pa zdaj? se je vznemiril Ferdo. Rudolf je hitel pripravljati Paga za nujni prevoz. Sicer ga je nekoliko vleklo v stran in prav po moško je treščil z desno ramo ob podboj, vendar se ni dal. 

"Najprej pomoči potrebnim," je zarjul, potlej pride na vrsto lastna nerodnost. Ni se dal in kljub močnim učinkom zdravila, kmalu čemel za krmilom trikolesnika. Tam je obtičal, s ključem v rokah in iskal režo, kamor bi ga vtaknil.

Rezika je mlahava obležala na tleh. Z vodo in pahljačo so jo poskušali spraviti k sebi. Ferdo ji je s kisom natiral sence. Drugi so gledali napeto dramo, ki se je odvijala pred njihovimi očmi. Končno se je uspelo Viktorju prizibati do klopi ob krušni peči, na katero so položili mlahavo Reziko. Bil je zdravnik v pokoju, a je sem ter tja še opravil kakšno manj zahtevno šušmarstvo, za katero seveda ni potreboval licence. Potipa žilo na vratu. Potipa žilo na desni roki. Zbrani so mu napeto sledili.

"Utripa," reče. "Mrtva ni" Potipa čelo in ji odpne vrhnje gumbe na bluzi. Položi roko na dekolte. Takrat se nekaj predrami v mlahavem telesu in po prostoru se zasliši globoko smrčanje. Ferdo in Viktor se spogledata. Ferdo prikima, Viktor odkima:

"Ni bolna, pijana je"

"Pijana," za njim olajšano izdihne Ferdo.

"O madona, to je moja runda. Zdravilo za vse," je zaukazal, in Desus brez Križa je hitel točiti iz steklenice v prazne glažke. "Polne merice, danes je happy hour, je naznanil. Plačaš nobenega, spiješ jih čim več. In flaša je plesala po prostoru, dokler ni prostor zaplesal od silnega veselja. Na Reziko ob peči so pozabili. Ferdo ji je dal pod glavo vzglavnik in jo pokril z odejo. Oglasila se je harmonika in nočni svatje so veselo zajodlali: "Kdor noče biti pijan, naj bo bolan!" Končno je tudi Rudolf Prvi našel tisto režo. Vtaknil vanjo ključ in omahnil na volan. "Nujni prevoz je očitno odpovedan," je še zamrmral, objel obroč in začel globoko dihati.