V ilegali, protistresna klinika

Celo jutro jima je vzelo, preden sta Rezika in Ferdo spravila v red posledice nočnega veseljačenja. Noge so bile še od noči utrujene, otekle in križ prav tako napet. 

"Ne, Ferdo, predolgo se že vseskupaj vleče," mu reče Rezika in zmučena sede na klop ob peči. "Od nečesa bo treba živeti. Saj vidiš, da tam gori to nikogar ne briga. Mislijo da se bo nit kar sama vdela v šivankino uho." 

Ferdo jo pogleda in odkima: "Ne Rezika, nimaš prav. Ni nam šlo še tako dobro kot sedaj. Pomisli, poslujeva na veliko in to z domačim. Zaloga je obilna. Upava lahko le, da ne bodo še tako kmalu odprli birtij. Saj ne dvomim, da konkurence ni zdrava, ampak brez nje, vsekakor stvari tečejo bolj gladko." Počaka trenutek, dva, jo pogleda in se zavrti na petah po ladijskem podu. "Poglej dobila boš tistih 700 evričev in z malo sreče ti bodo plačali še prispevke. Pri meni dobiš še trikrat toliko in to neobdavčenih, pa boš rekla, da ti to ni pogodu."

Marjan Skumavc

"No ja, saj nič ne rečem, ampak nekam neugodno mi je, ko takole služiva v teh časih. Nekam nepošteno se mi zdi,"  se je začela zvijati Rezika na stolu in mencati z rokami. Spomladansko sonce je ravnokar z nekaj svetlimi lisami pometlo po prostoru. Ferdo jo opazuje, odkimava, prikimava, zopet odkimava in ji s tem da vedeti, da ji sledi, da jo razume, a se z njo ravno ne strinja. 

"No ja,"reče, da bi razbil nelagodno vest, ki se je polastila Rezike. "Vsak pač služi kot zna, eni z obraznimi maskami in respiratorji, drugi z neučinkovitimi zdravili, tretji s prodajanjem lažnih novic, mi z žganjico. No povej, le povej," jo je začel priganjati. "Je kdo zbolel? Prav nihče, ki hodi k nam na terapijo, ne." 

"Na terapijo? To bi pa res rada videla. Za čisto navadno pijančevanje gre in nič drugega," se je končno vzdramila Rezika.

"Ne govori tako, Rezika." ji seže v besedo. "Za pijančevanje, običajno pijančevanje bi šlo, če bi se to dogajalo v tvoji birtiji in bi ne bilo tega virusa. Tako gre pa za terapijo. Ne nekaj vrhunskega, ampak za preventivno terapijo. Kaj ne poslušaš poročil? Nenehno nam pritrjujejo, da bomo skupaj zmogli in se nam zahvaljujejo za nesebično pomoč. Rezika, razmere zahtevajo od nas, da smo prostovoljci, da se posvečamo ljudem in jim pomagamo. Seveda je vse odvisno od pogleda. Od tega, kako gledaš na stvari. Kar je za ene kriminal, je za druge blagostanje. To je tako kot pri vrteči se Zemlji. Enkrat si z glavo navzgor, drugič navzdol. A te ne odnese niti ne padeš v vesolje. Vse je stvar ravnotežja, Rezika. Vse je stvar ravnotežja. Kriza je vedno priložnost. Kriza je revščina le za preveč občutljive in neiznajdljive."

"Ja, prav gotovo, res smo pravi prostovoljci, s polnim kuhinjskim predalom denarja, Ferdo.  Navadni dobičkarji smo in v teh težkih časih, ko brez nagobčnika ne moreš niti v trgovino po najnujnejše, mi to res ni po godu." Obmolčala je, roke položila na rob naslonjala in glavo na njih. "Oh, kako podobna, melanhonična poza našega instagram predsednika," pomisli Ferdo, a ne reče nič. Potlej le skoči pokonci:

"Kaj ne bereš in ne slediš novicam Rezika, Kaj ne veš, da so se maske podražile tudi za do trindvajsetkrat, cena respiratorjev se je potrojila, razkužila in čistila, če jih sploh dobiš, so poskočila za desetkrat. To so dobičkarji. Ti izkoriščajo trenutno pomanjkanje in nabijajo cene, ko so predhodno nagnali strah ljudem v kosti. To so pravi dobičkarji, spletkarji. Ne pa mi, Rezika. Ne mi, Rezika. Zapomni si to. Le pomisli, kako jo moramo z Rudolfom Prvim in Desusom Brez Križa ubirati po stranskih poteh s triciklom, ker so omejili poti svobodne trgovine. Kakšnemu tveganju se izpostavljamo, da vzdržujemo osnovno ekonomijo, ker prežijo na občinskih mejah na nas kot na poljske zajce. Kaj vse moramo prestajati, ko oblast koronuje, da bi ga mi lahko pošteno, po človeško kronali. Danes ni lahko priti pravočasno do prvovrstne žganjice, da popolnimo zaloge. Le pomisli. Na suhem bi bili. Mi in naša grla, če bi sledili, kar v odloke zapisuje omejena uradniška pamet. Za poslovanje je prostor vedno premajhen, pri nas ga pa še dodatno krčijo. Vsakemu bebcu je to jasno, le tistim v glavnem mestu ne, da v kadi ne moreš imeti olimpijskega plavalnega bazena.."

"Ferdo, kaj ti ni jasno, da kršimo vse, kar je zapovedano?" se je znova oglasila vest v Reziki. Bila je namreč ženska. Ni bila nagnjena k večjim tveganjem. Skrbelo jo je in ni se mogla otresti slabega okusa v ustih., do katerega so jo pripravila Ferdova dejanja.

"Daj no Rezika, kakšne zapovedi neki. Zakoni ne veljajo. Nekaj štejejo samo epidemija in odloki. Kaj ne vidiš, da smo v tej zmedi izgubili državo, ne pa tudi oblasti. Le poglej stvari iz druge strani. Ko se tam gori stalno zmišljujejo, kako bi nam otežili stvari, da bi dajali vtis resnih, odgovornih in zaskrbljenih za naše zdravje, mi nenehno skačemo kot bosi po strnišču, da se prilagodimo njihovim inovacijam. Le pomisli! Enkrat se morajo vrata stranišča odpirati na levo, drugič na desno, enkrat noter, drugič ven. Pred deseto moramo žganje streči v kavnih skodelah in biti nenehno na preži, da ga ne postrežemo kakšni intrigi, pomotoma celo inšpektorju. Dvojni strošek. In ko naj bi se veseljačenje šele prav začelo, moraš zapreti, ker tako narekuje nekakšen namišljen zapiralni čas. Tu pri Ferdu vsega tega ni. Z oblastjo si ne belimo glave ni in ne skrbijo nas obiski, tržne, sanitarne in številnih drugih inšpekcij, ki so jih ustanovili zgolj zato, da so ljudje zaposleni in nam kvarijo razpoloženje. Pozno, a končno sem le dojel smisel prohibicije za kasnejši razcvet Zapadja. Ko je vse v klincu, so ljudje najbolj žejni. Da bi le trajalo Rezika. Boljšega si ne moremo želeti in zapomni si: abstinenti, še posebej tisti iz glavnega mesta, so prekletstvo za našo protistresno kliniko, rahlih razvad."