Pobeg v ilegalo

Počasi je Pago, tako je namreč Korl Prvi krstil tricikel, sopel v klanec, da utečejo zadnjim koronovalskim ukrepom in se pravočasno vrnejo na obrobje parka, v zavetje Rezikine birtije. Namreč, nekakšen bradač je že cel dan pojasnjeval po radiju in televiziji, da se okno za vrnitev vedno bolj zapira. In ker so imeli težave z nabavo pijače, izmenično so namreč morali vstopati po kartone žganjice in temnega, žametno rdečega, so zdaj morali pohiteti. Pago je drvel, kot je pač zmogel. Navzdol nekoliko bolj urno, navzgor pa bi ga bilo treba včasih tudi poriniti. A cesta je tekla predvsem navzgor. Sončni vzhod jih je že zdavnaj prehitel in kazalo je tudi, da jih bo opoldansko zvonjenje. Seveda, če ga medtem modreci v glavnem mestu niso ukinili, s kakšnim novim ukrepom. Nihče namreč še ni dokazal, da zvočno valovanje ne raznaša hudo nalezljivega virusa naokrog, zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo zvonovi, ti čudoviti znanilci domačij in njihovega domoljubja, onemeli. 

Maksim Gaspari

Seveda so se peljali, kot so to od njih zahtevali predpisi, ločeno in precej vsaksebi, da virusu, v kolikor so ha slučajno ujeli kje med potjo, čim bolj otežijo delo. Korl Prvi je krmilil v kabini, z žametno rdečim ob sebi. Počasnost mu je dovoljevala, da je na vsakih nekaj sto metrov potegnil iz steklenice, jo nazaj začepil, odložil in se krepko obrisal v rokav, poln temnih lis. Ferdo se je zleknil za kabino s kartonom žganjice med nogami, zadnja stranica je podpirala Desusa brez Križa. Vsi trije so sopli precej bolj od Pagota. 

"Veš, da me noga boli od pritiskanja na plin, Ferdo," je zavpil prijatelju za pločevinastim hrbtom. Ferdo je seveda slišal, da mu nekaj kriči, a vetra se je ravno toliko ujelo v ušesa, da ni mogel razbrati besednega pomena. Zato mu je zakričal nazaj samo:

"Ja, ja. Naredi, kot misliš, da je najbolj prav."

In Rudolf Prvi ni več rekel nobene. Z desne je povlekel k sebi zaboj rdečega in ga prislonil na pedal, nogo pa iztegnil postrani, kot je bilo v tesni kabini le mogoče. 

"Jebenti," je zaklel Desus brez Križa, ko se mu je nekaj metrov pod vrhom, pocedil bel izmet po licu in flaši.

"Uuu, mater, to je pa bila doza, verjetno ni sral cel mesec," je govoril in gledal za črnim ptičem, kako je odjadral proti skupini borovcev. 

Kot naročeno, se je ob posranem znašla rola papirnatih brisač. Desus brez Križa je nekaj časa premišljeval, zbegano zijal okrog sebe, pogledoval proti Ferdu in se odločil, ko mu je slednji rekel:

"Pa kaj ti misliš, da ti bom jaz brisal ptičji drek okrog ust?"

Odložil je flašo ob sebe in jo z nogo zavaroval, da bi se slučajno ne potakljala po kesonu, če bi moral Korel Prvi iznenada zavreti, ko bi mu katera od tistih njegovih belih miši stekla čez cesto. Prav zaradi njih ga je včasih kdo poklical: "Ej, ti laborant!" Po nekaj poskusih je le izvlekel omot iz plastičnega ovoja in si s kosom papirja obrisal obraz in preden je ponovno nagnil, tudi flašo. 

"Že so bili na vrhu. Zamudili so dobršen del poti dopoldanskega sonca, a poldne še ni zvonilo. Le nekaj deset metrov pred njimi se je smejala birtija in tudi njim veselje udarila na obraz. 

"Lepa naša, domovina," so zapeli v en glas in zapeljali dobrih petdeset metrov mimo, preden je Korlu Prvemu uspelo potegniti poln zaboj s stopalke za plin. 

"Jebenti, sta videla," je potolkel z roko ob streho, "kmalu bi nas mimo odneslo. Le moji prisebnosti se moramo zahvaliti, da nas ni. 

"Ja, ja, Korl je naš šofer, naš najboljši šofer," sta jodlala Ferdo in Desus brez Križa, ko so obračali proti birtiji. 

"Kdo le bi si mislil, da ta hudič tako potegne," se je čudil sam pri sebi Korl. "Očitno ima še nekaj skritih presenečenj," je rekel skozi okence Reziki. Ravno takrat se je objokana pojavila pred njimi s papirjem v rokah. Očitno je bilo hudo nekaj nujnega, da jih ni mogla počakati v birtiji. 

"O moj bog Ferdo. Zapreti moram, Zapreti. Maloprej je prišel Rudolf. Naročil dvojnega in kavo ter mi pred nos pomolil odločbo. Ferdo se z roko nasloni na stranico, z drugo prime odločbo in prebere: "Do preklica zaprto. Krizni štab koronovanja. Skupaj bomo zmogli!" 

"U mater, si videl hudiča. Nas niso ujeli, so pa zato Reziko. 

"In, kaj zdaj? vpraša Korl. Ravno je izstopil iz Pagota, da se je nevarno zazibal.

"In, kaj zdaj?" je ponovil za njim vidno pretresen Desus brez Križa. 

"In, kaj zdaj? se oglasi tudi Rudolf izza vogala."Verjemi mi, Ferdo, sam nimam nič pri vsem tem, sem le kurir. Vse odločajo tam gori," z roko je pokazal v nasprotni smeri sonca in zmajeval z glavo. 

Ferdo se prekucne s kesona, ko Korl odpre stranico. Za njim se zrine tudi Desus brez Križa. Ravno hoče pograbiti karton žganjice, da ga odnese v birtijo, a ga Ferdo ustavi:

"Stoj Desus brez Križa. Kaj nisi slišal, da je zaprto. Boš od zdaj žejo trpel? V glavno mesto se tako ne moreš več vrniti, saj so vendar vsa okna zaprli. Kaj nisi slišal bradača, kako je kazal na zaprte fasade. Ne jokaj Rezika in ne spoveduj se Rudolf. Ti tako ali tako nisi sposoben čitljivo napisati česa takega. Ferdo je borec in mi se s sovražnikom in tudi virusi soočamo na bojnem polju. Pa da vidimo kdo bo koga? Krizni šrtab Ferda ali Ferdo krizni štab? Pri Ferdu oštarija dela ves čas. Le takšno ljubko in sposobno kelnarico smo še čakali, kot si ti Rezika, pa lahko zakurblamo tajno bazo. Gremo v ilegalo. Če vsi koronujejo, bomo tudi mi. 

"Jebeš ti državo, v kateri mora celo pijandura v ilegalo," se je obregnil Rudolf in skupaj z drugimi krenil proti Ferdovemu domu. "Da koronovanje ne bodo le moreče sanje," si je mirno požvižgaval. Našel si je pravo lokacijo za delo od doma.