OF, pluralna dediščina samobitnih in svobodoljubnih rodov

27. april je praznik s priokusom. Nekoč je bil to dan Osvobodilne fronte. Danes je dan upora proti okupatorju. Kako nedoločeno, kako spolitizirano. Praznik, no vsaj ime, so domači politiki spremenili v gnili kompromis vseobsežnosti, kot da se upora niso lotili le najbolj pogumni in svobodoljubni iz vrst kulturnikov, krščanskih socialistov, komunistične partije, sokolov, kot da ni šlo v prvi vrsti za kulturni boj in ohranjanje pluralnih izročil, h katerim je že vse od Primoža Trubarja in marčevske revolucije leta 1848 težila nastajajoča slovenska družba. 27. april je praznik s priokusom. Kulturni in pluralni pomen nažira spopad za oblast, fronta enoumij. Vleče se vse od nekdanje zveze komunistov do današnjih "domoljubnih" nacionalistov, ki sebe imenujejo državotvorni. 

Osvobodilna fronta, pluralni izvor pravega nacionalnega značaja slovenstva

Sl.vir: ZZB

Kakorkoli že gledamo, je 27. april praznik slovenstva, še posebej kulturnega izročila, ki se je oblikovalo skozi lasten jezik in ustvarjalnost ljudi v Podalpski domačiji. Prav ta nepretrgana kulturna vez, prepojena s samobitnostjo in svobodoljubjem, je tista, ki nas povezuje, Slovence in druge, živeče na skupnem prostoru. To je tista vez, ki ji lahko rečemo izvorna državotvornost in kulturno ministrstvo, si edino zasluži naziv državotvorno. Vsa druga so zgolj nacionalni servisi, sicer pomembni, a za obstoj naroda ne tako ključni. To je namreč večkrat potrdila tudi naša nacionalna zgodovina. 

Slovenskost, nacionalna, ne zgolj narodna lastnost se je oblikovala v jedrih drugih držav, drugih nacionalizmov. Iz ječe narodov, je nista izvlekli ne vojska ne policija, ne tovarne soimenjakov, kaj šele bojno nastrojeni domoljubi, ker ni bilo ne enih ne drugih. Slovenstvo je pravi fenomen za sodobne psihosocialne raziskave. In Osvobodilna fronta je bila edinstven primer organiziranja ljudstva, še zdaleč ne le vojakov, v takratni razkrajajoči Evropi. 

Če samo pomislimo, kako uspešno je bilo delovanje naroda v ilegali. Med razkosanimi mejami, ovitimi z bodečo žico, so se udejanjali kultura, gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, skrb za revne in uboge, da je sploh lahko vznikla vojska. Slednja namreč potrebuje logistično podporo. Brez nje je le slamnato strašilo sredi polja, ki ga prej ali slej razdrejo vrane. Brez nje je partizanstvo, odvisno od velikih iger tujih interesov. A narod je takrat, ko so že zasedali veliki trije, Roosevelt, Churchill in Stalin, imel lastno vojsko. Z vsako ofenzivo je postajala močnejša in država v ilegali vedno bolje organizirana. 

Namerno pozabljamo na te odlike samobitnosti in svobodoljubja, čeprav so se v našem primeru pokazale kot najmočnejši povezovalni sili, poleg pisane in govorjene besede, poleg upodabljajoče umetnosti, poleg ostale ustvarjalnosti, seveda. A vse ostalo je bilo vsekakor gnano iz neke duše, mogoče pred tisočletji zapisanega uroka, mogoče skozi gensko epigenezo posredovane uporniške in trdožive volje. 

Avstroogrska, ječa narodov, v kateri sta se pretežno
oblikovala nacionalna samobitnost in svobodoljubje.

Sl.vir: Wikipedija

Slovenskost ni nastalo leta 1991, kot bi radi videli nekateri in tudi država sama ter narodova državotvornost imajo bistveno daljšo zgodovino. Če bi dopustili, da policija, vojska in državna uprava uravnavajo naše življenje, bi se že zdavnaj razsuli. Življenje je zapisano v ljudeh in organizacije ga vsekakor omejujejo, zato je vedno potrebno tehtanje med izražanjem in tisto najmanjšo potrebno nujo omejevanja, da bi zaradi potreb dokazovanja ne uničevali dela soljudi. 

Leto 1991 je bil vsekakor preobrat v nacionalnem pomenu. Čeprav se je v glavah ljudi dejansko zgodil že mnogo prej, kot je pokazal plebiscit, mu je bilo treba vsekakor vtisniti tudi simbolni značaj. In zato je leto 91 tako pomembno. Dobili smo ustavo, himno grb in zastavo in združno smo se uprli skupni usodi, ki se je zapečatila v balkanskem kotlu. Danes pravijo, da sta za omenjeno dejanje samobitnosti in svobodoljubja zaslužni vojska in policija. Kako izkrivljeno zaznavanje. Porodilo jo je posamično samoljubje, ki hoče sebe vpisati med narodne heroje dežele. Nekateri, recimo celo trdijo, da smo leta 1991 sprejeli celo nove vrednote, kar seveda ne drži. Smo pa z ustavo uzakonili tiste, ki so že dolgo klile v nas oziroma smo zaradi njih prihajali v vedno bolj pogoste spore z drugimi republikami in narodi na območju nekdanje skupne države. 

Le posezimo po naši ustavi, temeljni listini družbenega dogovora. V drugem odstavku 3. člena nedvoumno piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ne narod ne kdo drug, še manj neka vlada sama zase. Ljudstvo je prebivalstvo Slovenije, ne posamezen narod ali etnija in njegovi poslanci v državnem zboru so neodvisni oziroma niso vezani na nikakršna navodila. 

A le poglejmo, kaj se resnično dogaja. Pod izgovorom uničujoče epidemije, za katero je vedno bolj očitno, da je za večino celo milejša od gripe, si je neka klika na vladi prigrabila oblast. V najtežjih obdobjih, tudi v vojnah, so delovale predstavniške ustanove in so se iskala pluralna soglasja, danes, pa si nekakšen politični lobi polasti svete pravice pod izgovorom skupne varnosti, to je, razsoja v imenu tistih, ki imajo oblast in se pravi ljudstva. Obda se z nedostopnim zidom in novinarje nažene v studie. Pravijo, da na ta način komunicirajo z javnostjo, čeprav ji dajejo zgolj navodila in ukaze. Podvrgli so si zakonodajni aparat, državni zbor in postali neomejeni v lastnem prepričevanju, predvsem služiti sebi. 

Plapolanje simbolov je zaključno dejanje dolgotrajnega državotvornega
procesa, ki ga pri Slovencih poganja predvsem kulturno izražanje.

Sl.vir: NoviGlas

Toda slovenstva nista ustvarili niti ohranili vojska in policija. Niti državno uradništvo ne spodbuja življenjske biti v njem. Slovenstvo je predvsem izid samobitnosti in svobodoljubja, dejanj, ki se tudi trenutno kažejo v lepljenju distančnih križev po Trgu republike, v balkonskih vstajah, puščanju stopal ali kolesarjenju po glavnem mestu; odsevajo v jasnih in nedvoumnih sporočilih: "Dost vas mamo". Slovenstvo je tisto, kar je zapisano v Ustavi Republike Slovenije in še zdaleč ne to, kar nam sporoča ostareli vladin govorec. Slovenstvo ni strah, utopljen v kozarcu osladkane vode, še posebej ne neko priklanjanje tujim oblastem; ni izdajstvo sprevrženega dela populacije, ker se le tako lahko ohranja na oblasti in hrani s tujim delom. Slovenstvo sta samobitnost in svobodomiselnost. Preživelo je holokavst in bo prebolelo tudi novo korono bolezen. Ne na način, kot si to zamišljajo nekakšni narodni samodržci, posiljevalci pravil in razdiralci družbe. 

Kolesarji, v glavno mesto poskušajo ponovno pripeljati življenje, ki ga
je iz njega izgnala totalitarna oblast.

Sl.vir: NovaTV

Doživljamo podobno usodo, kot smo jo po letu 1941. Ljudstva in njegovih ambicij se znova polašča neka partijska oblast. A izkušnje nam kažejo, da kadar pluralizem, eno izmed naših ključnih vrednot, zamenjamo za enoumje, pademo v desetletja vrtoglavic. Pohlevnost in sključenost se kot bolečina zažirata v posameznikov svobodomiselni svet in ga poskušata trajno ukloniti naduti, totalitaristični volji. Globljenje državljanov je trenutno najbolj učinkovit ukrep. Jutri bodo to mogoče postale ječe, v katerih ti jih bodo z gorjačo naložili po riti ali ti dali piti ricinusovo olje. Mogoče te bodo razglasili za izdajalca človeštva, ker se nočeš pokoriti državno zdravstvenemu totalitarizmu in te na kraju obesili ali vsaj zastrupili s kakšnim cepivom drugim v opomin. Totalitarizem je namreč družbena perverznost in njegova pohotnost se ne zaustavi, dokler mu spet ne navlečeš hlač.

2. odstevek 3. člena: V Sloveniji ima še vedno oblast ljudstvo
Sl.vir: Finance

Zato, dragi prijatelji, kolesarite, znotraj občinskih in preko vseh drugih mej; tudi tistih, ki sta jih otroštvo in družbena vzgoja zabila v naše glave. Kolesarite, puščajte stopala, spomine, da jim jasno pokažemo, da bolezni, ki vedno bolj postaja družbeno zlo, tudi slučajno ne bomo premagali, kot si zamišlja neka skupina izrojenih strahopetcev in oblastnih pohlepnežev. Sodimo med generacije častnega izročila osvobodilne fronte, ki so jo samobitni in svobodoljubni ljudje ustanovili pred malo manj kot osemdesetimi leti. Kot naši predniki se tudi mi ne pustimo motiti nekim izdajalskim kujonom in jih pustimo, da si poiščejo nove gospodarje. Priklanjanje namreč ni vrlina slovenstva in preklemano dobro vemo, kako težko je neodraslim značajem vztrajati na samostojni poti. 

In vsem skupaj želim emocionalno razgiban, radosten in vznesen dan Osvobodilne fronte, pluralne dediščine samobitnih in svobodoljubnih rodov!