Zmagovalci koronovanja

Recimo, da koronovanje ni globalna zarota, čeprav deluje, kot da bi šlo za vnaprej proučen in načrtovan sistem učinkov, bioloških in socialno psiholoških. Kitajska je začasno poslala v karanteno eno pokrajino, ko je svet obsedla s korono norostjo, ji je ta sledil s sesutjem gospodarstva in osamitvijo družb in posameznikov. Izolacija je tako postala glavno orodje preureditve kapitalističnega sveta, na vrh katerega se po pričakovanju hoče na vsak način zavihteti Kitajska. Svetovno gospodarstvo končno razume, kako je v vseh teh letih podcenjenih delavcev postalo odvisno od azijske velesile. In medtem, ko svet prešteva obolele in mrtve, korporacije s Kitajsko veselo sklepajo posle in ponovno zaganjajo proizvodne trakove. 

Vzpon planeta opic. Zasedle so banngkoške ulice namesto turistov in ljudi, ki so se poskrili pred covidom-19.

Sl.vir: KhaosodEngish

Potrošnja bo vsekakor nazadovala, vendar korporacije tega ne bodo občutile. Celotno breme bodo prevzela majhna in srednje velika podjetja. Prav tista, za katere vlade pripravljajo reševalne svežnje, da se bodo lahko znova postavila na noge. Mnoga bodo propadla, preostala pa bodo dolgoročno izpostavljenost do bank in poslovna tveganja povečala. Da bodo sploh preživela, bodo morala glavno breme prenesti na delavce. Vsekakor bo delovnih mest manj, ostala pa bodo bistveno slabše plačana. Trenutne parole "Skupaj zmoremo!" bodo zamenjale "Oni znova zmorejo!".  

Svetovna banka (The World Bank Group) in Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fund) opozarjata na hudo recesijo, v katero vstopamo in bo posledica pandemije. Takšnega primera, da bi se ustavilo svetovno gospodarstvo, še nismo imeli, trdijo številni ekonomski poznavalci.

Ne bo nas uničil kakšen Armageddon. Ljudje sami sebi smo največja
nesreča!                                                                             Sl.vir: MixCloud

"Nastopila je najtemnejša ura za človeštvo, ki je grožnja celemu svetu, od nas pa zahteva, da smo ji kos, da smo složni in da zaščitimo najranljivejše skupine," pravi Kristalina Georgijeva, direktorica IMF. No ja, Kristalina je s svojimi 66 leti nekoliko premlada, da bi jo prizadele posledice druge svetovne vojne, tako da se niti ne zaveda, kakšne priložnosti takšen zlom prinaša. Med drugo svetovno vojno se v Evropi ni zaustavilo le gospodarstvo, ampak so bila velika industrijska postrojenja dobesedno sesuta, ljudje pa izpostavljeni travmatičnim izkušnjam, ki so jih praktično prebolevali do smrti. A kljub temu smo smo ustvarili novo tehnološko dobo, v kateri digitalne komunikacije in strojna pamet prevzemajo večino storitvenega trga in upravljanja proizvodnih procesov. Vsekakor se dobršen del človeštva vojne ne boji več, ga pa zato stresajo virusi presitosti, kot je koronavirus covid-19. 

Preventivni zdravstveni programi oziroma zdravstveni totalitarizem so našo opreznost izurili do te mere, da se samozaščitni signali vključijo že ob besedi mikrob, virus, če pa je zraven poudarjena še smrtnost, smo pa bolj ali manj vsi presrani. Pri tem ni pomembno, ali davek plačujejo ljudje, ki jim tudi drugače odpovedujejo življenjske funkcije in jih pred smrtjo ne more zaščititi še tako stroga izolacija ali gre za mlade, vitalne populacije, polne življenja. Nesporno je, da virus tolče neselektivno po vseh. Pri ogromni manjšini so to usodne zdravstvene posledice, pri večini pa nekoliko milejše oblike zapora, iz katerega se bomo neposredno prebudili v strašno pomanjkanje. 

Vendar nikar ne mislite, da bodo nedotaknjeni ostali drugi družbeni sistemi, ki jim današnje vlade izpodkopavajo in nažirajo davčne prihodke. Vsekakor bo manj denarja in to bistveno, za zdravstvo, socialno skrbstvo, kulturo in tudi pokojnine. Izračunov, koliko se bo zaradi tega povečala stopnja smrtnosti oziroma za koliko bo upadla povprečna življenjska doba, še nimamo, čeprav bodo statistične službe še kako zaznale odstopanja navzdol. Uspešne državne birokracije torej ne bodo tiste, ki bodo kratkotrajno ohranile nekaj življenj, ampak druge, ki jim bo uspelo čim bolj zadržati padec skupnega in osebnega standarda. 

Številni preprečevalni zdravstveni programi nas vzgajajo v nevrotike, ko
vztrepetamo že ob besedi mikrob.        Sl.vir: MedicalBillsingAndCodingCompany

Če težkemu kroničnemu bolniku, ki mu postopno odpovedujejo vitalni sistemi, podaljšamo življenje za nekaj mesecev, je vsekakor dosežek; seveda ne za življenje samo, ampak stroko, da se razumemo. Če s tem dolgoročno prizadenemo življenja stotisočev, pa o trenutnih dosežkih ne moremo več govoriti. Ob tem gre namreč za popolnoma razumsko vprašanje oziroma dilemo, ali se bomo z avtomobilom izognili invalidnemu starčku in raje povozili mamico z dvojčki v vozičku. 

Ja, natančno za to gre, da s posameznim, ne dobro pretehtanim ukrepom, okužimo oziroma obsodimo stotisoče na trajno samoizolacijo in  pomanjkanje. Glede na izkušnje epidemiologi predvidevajo, da morata dve tretjini prebivalstva postati imuni, da se ustavi prenos okužbe. Torej, če bomo nadaljevali s tem tempom in omejevali širjenje virusa, bomo nenehno izpostavljeni njegovim napadom v valovih še precej časa. Bomo vsake tri mesece ali pol leta ponovno vse nagnali v karantene? Verjetno ne, ker se človeška psiha prej ali slej privadi okoliščinam in le te postanejo dokaj običajne. Prej ali slej bomo torej virusu dopustili, da podobno kot pri gripi opravi običajno žetev in ugasne.

Lahko, da smo trenutno prepričani, da država zna poskrbeti za nas in da nadzira nevidno roko trga. No ja, slednje že dolgo ni več, od Marshallovega načrta za reševanje Evrope po drugi svetovni vojni prav gotovo ne. Vse, kar se nam trenutno zdi nepovratna pomoč, bomo v naslednjih letih plačali z dvojnimi obrestmi. Država smo vendar mi vsi in ta, kot kažejo izdaje novih obveznic, ni dobila in tudi ne bo, ničesar na lepe oči. Ali potem res lahko verjamemo ekonomistom, ki trdijo, da subvencije za pomoč ljudem in gospodarstvu zmanjšujejo padec BDP? V bilančnem smislu pri izravnavanju posameznih računic, mogoče res, dejansko pa se bo še nekaj let kazalo in to prav pri rasti BDP, kako veliko luknjo smo ustvarili. 

Zaloge požirajo zaslužke in izrivajo ljudi na cesto.

Sl.vir: Cryplodictation

Zarjavelih strojev in prekinjenih poslovnih odnosov namreč ni mogoče ponovno zagnati kar čez noč in tu se še najbolj kaže nevidna roka trga. Na svetu trenutno ni organizacij, razen nekaj največjih korporacij, ki so sposobne uravnotežiti povpraševanje in ponudbo. Komu bodo le te poklonile svoj nasmešek, da bo lahko ostal v igri in komu ne, bomo šele videli. Vse dobaviteljske verige se bodo morale praktično postaviti na novo in kar je najbolj pomembno, tudi uskladiti s spremenjenimi potrebami potrošnikov. Vsaj nekaj let ne bomo več trošili, kot smo bili navajeni. Denarja bo v bankah sicer dovolj, vendar nas bodo nižji osebni prejemki prisilili, da bomo ubrali varčnejšo pot. Z manj denarja bomo vračali več in seveda živeli slabše. Je to padec v recesijo? Da bi vsaj bil! Znašli smo se namreč globoko v depresijski spirali in le še drsimo navzdol. Kdaj se bo dejansko zgodil odboj navzgor, o katerem nekateri že razmišljajo, še ne vemo; vsekakor ne to leto. Znanstveniki na drugi strani Atlantika celo poudarjajo, da bomo leta morali živeti z družbeno distanco. In kot je v takšnih obdobjih občega pomanjkanja navada, bomo deležni obilo nekorektnih izkušenj, da ne rečem prevar. To se je namreč na neki način že pokazalo, ko številna podjetja ponujajo obrazne maske, a nimajo niti kosa na zalogi. Ponovile se bodo zgodbe iz prvih osamosvojitvenih let, ko so vsi prodajali olje, sladkor, Marlboro, čeprav večina ni imela niti za sendvič in to v pravem pomenu besede. 

Koliko časa bo potrebnega, da bo jeklo spet teklo?

Sl.vir: TheWallStreetJournal

Le kaj ti pomaga denar, če ga ne moreš vložiti oziroma te za vložek dobesedno nategnejo? V upanju, da se bodo povzpeli, bodo mnogi padli. Poleg problema izbrisanih družb, ki ga v državi rešujemo že četrt stoletja, se bo odprla nova težava, to je množice nelikvidnih podjetij, ki bodo tkala dolžniško mrežo, v katero se bodo lovila druga podjetja, zaposleni in prekariat. Vračanje na trg še zdaleč ne bo tako preprosto, kot si to predstavljajo nekateri in denarja za poplačilo terjatev ne bo kje vzeti. Sodišča se bodo utopila v tožbah in obtožbah osmišljenega kriminala, ki bo seveda največkrat posledica dobrih namenov. Mnogi, pametnejši in prilagodljivejši, bodo raje odpustili zaposlene ali z njimi sklepali prekarne pogodbe ter s tem lastna tveganja prenesli na najšibkejše člene v verigi, na ljudi. Obrtno gospodarska zbornica je že predlagala vladi, da podaljša nadomestila za čakanje na domu za nadaljnje tri mesece, ker večine delavcev ne bo potrebovala takoj, ko bodo podjetja in obratovalnice ponovno začela delovati.

Val pomanjkanja, bo usekal navzdol kot cunami, od korporacij, preko dobaviteljev na neposredne izvajalce, to je na ljudi. Mnoga, bogatejša podjetja se bodo odločila za robote, digitalna razmerja in umetno inteligenco ter obšla ljudi daleč, kot bo le mogoče. Večina ljudi, ki je trenutno na plačanem čakanju, pravzaprav še ne ve, da so v tem času postali tehnološki presežek. Nekateri bodo, seveda za nižjo plačo, delali od doma, mnogi pa bodo doma tudi ostali in to brez prihodkov za preživljanje. Po vsej verjetnosti v nekakšni podaljšani izolaciji. Državna vodstva bodo seveda poskušala vzdrževati psihozo nevarne epidemije, dokler se bo to dalo in po zgledu Madžarske uveljaviti izredne razmere, da se bodo ubranile grmenju nezadovoljnežev, ki bo sledilo. Ljudje postopno spoznavajo, da vse to panično odzivanje vlad, ne prispeva kaj dosti k varovanju in ohranjanju življenj in da praktično na svetu ni družbe, ki bi se uspela hermetično zapreti pred okužbo. Če so še nekaj tednov nazaj navdušeno pozdravljali ukrepe socialne distance in samoizolacije, jih počasi prežemajo dvomi. Vedno bolj namreč postaja jasno, da so rešitelji v navalu panike in pod vtisom lastnega samoljubja razrušili družbe in pahnili svet in ljudi v revščino.