V ilegali, občinski policaj

Cel dan je že stal tricikel Rudolfa Prvega pred znakom občinske meje, prazen, zapuščen. Občinski policaj v našpičeni rdeče rjavi uniformi se je večkrat pripeljal do njega. Gledal, otipaval, odpiral vrata, se čohal po glavi, vohal po zraku. Poznal je tricikel. Kako tudi ne. Z velikimi oranžnimi črkami je na levih in desnih vratih pisalo Pago. Slikala jih je okorna roka, zato je 'O' nekoliko nosilo v desno. 

Ne, nikogar ni oviral malček. Stal je ob cesti, pomaknjen v orumenelo travo. Bil je letni čas, ko so se šele začeli spuščati prvi zeleni šopi iz rodovitne, spočite zemlje. 

"Halo, halo! Me slišite?" je s trdim glasom in obračanjem kanalov iskal zvezo na drugi strani. Nihče se ni oglasil, le hreščalo je in sem ter tja tudi zacvililo. "Ti zlodej, ti," je sam pri sebi krotil jezo, ko ni bilo odziva.

"Poljski zajec, slišim te, dobro te slišim, konec," je končno zahreščalo in občinskemu policaju Srečku izvabilo prvi nasmeh na lice tega dne.

Marjan Skumavc

"Sivi volk, nikogar še ni. Že celo jutro stoji tricikel na meji, a nikogar nikjer, konec" odgovori Srečko in nekoliko privzdigne osmerokotno kapo, tako da ga je visoko sonce podražilo v očeh. 

"Si na vezi Poljski zajec, Ne slišim te, zaboga, konec."

"Seveda sem, kaj me ne slišiš Sivi volk, zaboga. Tukaj Poljski zajec Srečko, konec."

"Halo, halo, Poljski zajec javi se. Me slišiš Poljski zajec." 

O madona se zaleti občinski policaj, Srečko. Opazil je, da mikrofonski priključek prosto binglja ob njem. Hitel je potisnit priključek v odprtino, a kot zanalašč ga ni in ni mogel vdeti. 

"Halo, halo. Poljski zajec se slišimo. Tu Sivi volk," je vedno bolj napadal glas s postaje.

"Ja seveda se slišimo. Srečko tu, občinski policaj Srečko tu, je končno postaja prenesla njegov glas. Sivi volk, tu občinski policaj Srečko, Poljski zajec, na mestu. Nikogar ni, sam sem. Vozilo je zapuščeno in nikogar ni v bližini. 

"Oglobi ga. Sivi volk pravi, da ga oglobi."

"Koga le, če ni nikogar tu in zakaj le naj ga oglobim? Saj ne krši nobenega predpisa. Le stoji tu, prazno in daleč na okrog ni nikogar. Koga in zakaj oglobiti Sivi volk?

"Ne zajebavaj se občinski policaj Srečko. Počakaj, prišla bo naša patrulja, da na licu mesta najde pravno podlago za protikorona ukrep. Plašni zajec, počakaj jo."

"Ne Plašni zajec Sivi volk! Ne Plašni zajec! Tukaj občinski policaj Srečko, Poljski zajec. Poljski zajec sem Sivi volk. Ne Plašni zajec, ne Plašni zajec. Konec. 

"Ja, ja vsekakor, razumem Poljski zajec. Čakaj, da pride policijska patrulja, da skupaj najdete pravno podlago, da oglobite brezvestneža, neodgovornega lastnika tricikla, ki na sami občinski meji izziva koronavirusni učinek. Takšnega brezvestneža je treba neusmiljeno oglobiti, in to brez pomislekov. 

Pa so vozila vozila iz ene smeri in prehajale na drugo stran in obratno. Občinski policaj je stal tik pred mejo in poskušal katero od prehajajočih, ustaviti. Tista iz njegove občine so tako hitro izginjala v drugo, da jim izvoza ni mogel preprečiti in prihajajoča iz nasprotne smeri, so se kmalu izgubila za ovinkom na njegovi strani, še preden je lahko dvignil lopar. Tako je le nekoristno z njim opletal, kot da bi muhe klatil. A vsi, ki so se vozili mimo, so vedeli, da je za mrčes še prezgodaj in so bili prepričani, da gre za kakšno novo kratkočasenje občinskega policaja.

"Kaj ne vidiš, da je te njegove gare pustil mestu, kjer parkiranje ni dovoljeno? Vidiš kje kašno parkirišče?" mu je namesto pozdrava podrobil brkač s štirimi rumenimi našitki na ramenih, na vsaki strani dva, ko sta s sotovarišem prišla na občinsko mejo. Drugi je vzel daljnogled in se razgledaval po dolini. 

"Zdi se mi, da vidim orača, ki brez nekih zadržkov prehaja mejo sem in tja," vznemirjen sporoči brkaču. 

"Z masko ali brez? Z rokavicami ali brez?" se urno odzove brkač in pri tem zateguje desni brk. Očitno, kadar je bil takole od lova vznemirjen, mu je ustnico nosilo nekoliko v desno. 

"Znamenje načelnosti?" pomisli občinski policaj in pospravi fotoaparat nazaj v torbico ter jo odloži, kot bi bila kakšna laterna, na pokrov občinskega redarstvenega avtomobila. 

"Reši to zgaga in nam pošlji poročilo. Midva greva naprej. Kršiteljev je iz dneva v dan več. Kot da se ljudje ne zavedajo nevarnosti. Nenehno jih moramo mi opominjati in opozarjati na nedoslednost. Naša glavna dolžnost je, da omejimo to epidemijo ali pa nas bodo prve poslali domov," se je zadihal brkač in usnico vedno bolj zategoval v desno, "in to brez nadomestila za čakanje. Odpust! Razumeš ti zgaga. Odpust!"

"Oprostite gospod inšpektor. Oppp-ro- stite goo-spod in-špeee-ktorrr," začne jecljaje ugovarjati občinski policaj in pri tem mu slina prši iz ustnih kotičkov. "Mojee ime ni Zgaaa-ga. Sem Polll-jski zaaa-jec."

No, potem me pa dobro poslušaj ti Poljski zajec. Oglobi čudaka, ker je zaustavil in zapustil vozilo izven mesta, ki mu drugače rečemo parkirišče in nam pošlji poročilo. Midva morava takoj naprej, da se nam prav tukaj ne sfižijo ti ukrepi, ki še edini držijo virus pod nadzorom. Kaj ne vidiš tam doli, kako vdira na naše ozemlje, brez maske in rokavic. Kaj ne vidiš tistega orača, tam. Do sem smrdi njegov vironosni traktor. Kaj ne vidiš? Zato nehaj že motoviliti, se izgovarjati in naredi, kar je treba. Kar se od tebe pričakuje! Smo v vojni. V vojni z virusom, pravi naš komandir. Tako mu je rekel tisti nad njim in ukaz za neizprosen spopad je prišel iz samega vrha. Razumeš, iz samega vrha. Zato pazi kaj delaš Poljski zajec!

Brkač je zategoval desni brk, kot bi hotel nanj natakniti tikvo občinskega policaja. Osmerokotna kapa mu je zlezla preko ušes. Bila je prevelika, neukrojena po njegovi glavi. Očitno naročena iz kakšnega skladišča napol odpisane opreme, kjer mere niso bile več pomembne, ampak predvsem, da gredo predmeti, reči, kot so bile na primer takšne osmerokotne kape, v promet. Najprej so bile mišljene za mednarodne vojaške sile na Jugovju, pa so po čistem naključju obtičale v skladiščih Podalpske domačije. Bile so namreč že plačane in prav nikogar več ni zanimalo, na katerih glavah končajo. In tako so postale zaščitni znak občinskih policajev. Največkrat prevelike, so lezle na oči, čez ušesa, če si človek ni omislil, še dodatne podloge iz klobučevinastega traku. 

"In maske, kje imata obrazni maski?" se je naenkrat ohrabril občinski policaj. "Kje imata maski?"

"Veš, kaj ti pove Sivi volk ti Poljski zajec. Boš videl hudiča, če se boš ob naju spotikal." Desni brk mu je za malenkost še nekoliko bolj potegnilo v desno, izrazito privihnilo ustnico, kot bi dejansko hotel nabosti tikvo pod tisto osmerokotno kapo, pod katero je tičalo že polovico glave.

"Raje si popravi kapo, da ne boš opletal kot kakšen Karjavel na občinski meji in nas sramotil, kršiteljem in migrintom v posmeh. Nič ne veš, za katerim grmom tiči ta orientalska zalega. Zato pokonci in kapo na zatilje, ti pravi Sivi volk ti Poljski zajec. 

"In maski, kje imata maski?" se ne da občinski policaj. Zamakne kapo globoko na zatilje, da se znova vidijo begajoče oči in štrleča, nekoliko kosmata ušesa in razkuštrana glava. 

"Tisti, ki zagriženo preganjamo virus po tej deželi, ne potrebujemo mask. Tu gre za čisti vzgojni princip, ko je pomembna učinkovitost in ne videz Mi smo tisti, ki se žrtvujemo, medtem ko drugi koronujete. Virus bi nam prav gotovo utekel, če bi se morali ukvarjati še s temi maskami. Ne nazadnje pa je komandir rekel, da naj si sami doma izdelamo priročne, iz papirnih serviet in elastik. Celo tečaj smo imeli, a vas občinskih to ne zanima. Tiste iz blagovnih rezerv so enostavno predrage, da bi si jih lahko privoščila naša policija. Treba je braniti tudi južno mejo. Kaj ni tako? In zato potrebujemo dobre čevlje, iz usnja in gume. In slednji imajo vsekakor prednost pred nekim nagobčnim papirjem, ki se resnici na ljubo, še najbolje izkaže na sekretu. Na delo Poljski zajec! Na delo. Oglobi klovna ti pravim. Proračun potrebuje denar. Te dobave varnostne opreme so nas krepko stisnile, pravi naš komandir." Znova priviha desni brk in samovšečno pokima

"Hmha, tri mesece bomo še imeli za plače, potem pa vprašanje, kako bo, če virusu ne stopimo na rep in bomo preveč trošili za maske in vse, kar gre zraven."

Orač tam doli, pa je mirno prehajal občinsko mejo, zdaj v eno, potlej v drugo smer. Ni se kaj dosti menil za ukrepe, saj z njimi ni mogel pognojiti in posejati zemlje, kot so si to predstavljali občinski in državni uradniki.