"Car" Putin se je bahavo znesel nad Ukrajino. Zdaj, ko gre zares, je druga največja žitnica v Evropi ostala sama, po poljih, ki bi jih bilo treba kmalu orati, pa vozijo oklepniki z lansirnimi rampami. Toda, to, kar je bilo še včeraj videti kot sila uspešen vojaški manever nadmočnega agresorja, zna slednjega pogubiti. Prepričan, da se bo komik Zelenski podelal, ko bo na nebu zagledal nekaj sto helikopterjev in bodo detonacije raket srednjega dosega odmevale v njegovi neposredni bližini, je zapeljal pregloboko v ukrajinsko zaledje in njegove enote se znajo same spremeniti v lahke tarče. Zahodje, podobno kot Turčija, Iran, Kitajska in še kdo, čaka na izid pustolovščine, da presodi, kako resnično nevarna je nekdanja velesila. Kot je videti, je uspešno potrkalo na Putinovo oholost in starajočega predsednika pognalo proti Ukrajini.
 |
NATO in ruske sosede nestrpno čakajo, da se prepričajo o dejanski ruski vojaški moči.
Sl.vir:alwaght.net |
Tisto, kar se ti na začetku zdi lahek plen, največkrat postane nočna mora. Podcenjevanje je že velikokrat porazilo številčnejše in bolje opremljene armade; večkrat kot vsi nasprotniki skupaj. Ukrajinci se niso razbežali, kot skušajo pokazati ruski in prozahodni mediji. Kakšnih 100.000 jih je krenilo proti zavetju na varni strani mej, večinoma ženske z otroki. Moški, sposobni za obrambo, ostajajo in se oborožujejo. Mnogi, tako ali tako nimajo kam niti s čim. In ko začnejo iz žrtvovanja nastajati miti, je zmaga še tako dobro izurjenega in opremljenega agresorja, vprašljiva. Kačji otok so ukrajinski vojaki branili do zadnjega. Niso se predali, ko so se znašli v brezizhodnem položaju, ko so jih pozvali. Odgovor je bil več kot jasen, sila odločen in spodbuden za vse, ki so kolebali ob Putinovih pozivih, naj položijo orožje:
"Ruska bojna ladja jebite se!" so hladno odgovorili in se sprijaznili s smrtjo. Odgovor je zvenel bolj kot ukaz vsem Ukrajincem, kot hrabra zavrnitev. To pove vse, kako odločni so napadeni braniti Ukrajino.
Podobno se obnaša tudi predsednik Zelenski. Zavrnil je Američane, seveda nekoliko bolj taktno, kot pred njim možje s Kačjega otoka rusko bojno ladjo. Ostaja v državi, za zdaj v Kijevu, z družino, sodelavci in je odločen. "Ne bomo se predali," sporoča v pogostih videih, da bi ljudem vliv poguma ter jih prepričal, da gredo skupaj v to, za ljudstvo in politično vodstvo izjemno nevarno epizodo. Rusi so enkrat že poskušali izstradati obdnjepersko prebivalstvo. V letih 1932 - 1933, je v Kremlju sedel podoben psihopat, Stalin. Ukazal je, da kmetom poberejo vso hrano in Ukrajina je bila takrat pretežno kmečka. Ko je Sovjetska zveza hrano izvažala, so gladomor in nkavedejevci, predhodniki KGBja kosila med tamkajšnjim prebivalstvom. Milijoni so umrli in zgodbe o genocidu so se preko epigenetike vpisale v gene. Ukrajinci nikoli niso marali sovjetov, Sovjetske zveze niso nikdar čutili za svojo državo in odpor do Rusov je s to vojno verjetno prerasel v gnus in srd.
 |
Putin, kremeljski zločinec, v 21. stoletju si je zaželel
vojne v Evropi. Sl.vir: BBC |
Tokrat se je Putin uštel. Znotraj kremeljskih zidov ne dojema več sveta. Ne le, da je objesten, nesramen, obnaša se podobno, kot so se nekoč despoti, ki se jim je oddaljil razum zaradi zastaranega sifilisa. Kmalu mu bo jasno, njemu in generalom, da svobodni svet tega vojnega pohoda ne more razumeti drugače kot zločin; zločin proti Ukrajincem in proti lastnim vojakom, ki umirajo daleč od doma za nekega Putina, za njegove izrojene velikoruske načrte. Iz Afganistanske in čečenske izkušnje niso odnesli prav nobenega poduka. In medtem ko propadata Aralsko in Kaspijsko jezero, Sibirija pa postaja vedno bolj nedostopna in erozivna zaradi taljenja permafrosta, "vrli" Rusi zapravljajo milijarde za vojno v Ukrajini. Smrt in lakoto prinašajo v obe državi. Če smo nekoliko sarkastični, bi lahko rekli, da žrtvujejo predvsem mlada usta, ki pojedo največ.
Starci, mladino so poslali v ogenj, na toplem seštevajo izstreljene rakete, uničene objekte, pečena trupla …, nazdravljajo zmagam in nemo prikimavajo drug drugemu. Krvavenje zaustavljajo z besedičenjem, pomanjkanje življenjskega udobja nadomeščajo z domovino. "Prekleta Bleda mati," bi verjetno rekel Franjo Frančič(1), "ko ji morajo otroci dokazovati ljubezen z lastno smrtjo."
 |
Tako izgledajo ruski napadi na vojaške cilje.
Sl.vir: |
Vse dosedanje vojne so nekako šle mimo mene. Tudi tista, desetdnevna, v kateri sem bil neposredno udeležen in spoznal, da je v bistvu vse skupaj le posel. Ni pomembno, koliko jih pade, izgine, ostane pohabljenih. Štejejo le zaslužek in kasnejši položaji, mrtvi in ranjeni so za kamuflažo, za boljši moralni občutek, ki spremlja izplen. Toda ta vojna, par tisoč kilometrov od mene, se me je dotaknila. Na velika vrata je vstopila v osrčje in tam obtičala kot žolčna količna bolečina. Nikdar bi si ne mislil, da bo še kdaj v Evropi oholost posegla po tujem ozemlju, rušila domove, pregnala ljudi v podzemska zaklonišča, jih obsodila na dolgotrajno trpljenje, pomanjkanje, travme.
Narod, ki ima lastne pripovedke, ima tudi svoje sanje. In Ukrajinci imajo ene najlepših. Tega Putin ne ve. Govori, da so Ukrajinci brez lastne zgodovine, nacionalne zavesti, nekakšno subrusko pleme drugorazrednih osebkov. Brez nekih hudih pomislekov, kot da gre za prilaščanje zemlje, brezpravnih staroselcev nekje v amazonskih pragozdovih, je nanje poslal uničevalni vojaški stroj. Spregledal je blazno hrepenenje, o katerem pripovedke govorijo, in hrepenenje je vedno povezano s svobodo. Le svoboden človek namreč lahko udejanja sanje, o katerih gredo zgodbe, običajno, iz ust do ust, iz roda do roda, iz veka do veka. Zato je proti Dnepru poslal nove enote. Obstoječim že po dveh dneh pojema sapa, kljub absolutni premoči v zraku. Veliki gneči na smereh se ne bo mogoče izogniti, vmes je ogromno nezasedenega prostora, s katerega tolčejo po napadalcu. Čutiti je, da bo logistična podpora obstala nekje med mejo in reko. Ko železje zaustavi samo sebe, je le še kup rene in pijanih oficirjev.
 |
Nihče ni pričakoval, da bo usoda kremeljskega "carja"
odvisna od igralca komičnih vlog.
Sl.vir: Dnevnik |
Lahko pade Kijev, lahko pade Harkov, razstrelijo lahko na tisoče objektov, a Ukrajina je prevelika in Ukrajincev je preveč, da bi Rusija v nekem doglednem času slavila zmago. Njene enote, njeni ljudje bodo nenehno na udaru. Izpostavljeni nevidnemu sovražniku, prav takšnemu, ki jih je klestil po Afganistanu in Čečeniji. Krst bo kmalu preveč, in grobovi ne bodo ponudili pravih odgovorov Matjuški. Največji poraženci so vedno tisti, ki obupajo. Je res potrebno takšno razdejanje, kurjenje milijard, častne salve pred odprto zemljo, in to v trenutku, ko bi si eni in drugi pri sedanjih cenah nafte in zemeljskega plina lahko tlakovali pot v blaginjo. Napačna intuicija polaga glavo na tnalo, pravijo. In le še vprašanje časa je, kdaj se Putinova skotali v prah med roje mesarskih muh. Se pogubna sodba ravnokar piše na ukrajinskih tleh?
Navedek:
(1) Franjo Frančič, pisatelj, pesnik, dramatik. V književnost je vstopil skozi disidentsko obdobje in z odmevnim delom Domovina, bleda mati.
Komentarji
Objavite komentar