Vožja po toboganu

Zadnji podatki za 3. četrtletje 2021 kažejo, da se je državni dolg povečal na 40,134 milijarde in da so koalicijski voditelji samo v tem kvartalu ustvarili novih 339 milijonov evrov primanjkljaja. Prekomerno zadolževanje in nabiranje visokega proračunskega manka je ključni del privatizacijske strategije janševiške vlade. Država se bo morala prej ali slej odpovedati gospodarskim družbam, dobršen del preostalega javnega premoženja (bolnišnice, izobraževalne ustanove …) pa odprodati ter ga ponovno najeti za opravljanje osnovnih družbenih dejavnosti, da bo lahko odplačevala glavnico in obresti, ki jim bo podkurila inflacija. 

Vožnja po toboganu: Bolj ko drvimo in večje je naše navdušenje, nižje smo.

Sl.vir: BigBanana

        Kdo bo v obdobju dragega denarja vodil državo niti ni pomembno, janševiki so namreč poskrbeli, da bo odprodaja državne srebrnine postala več kot samoumevna, ko bo treba najemati nova, bistveno dražja posojila, za poplačilo starih in naraščajočih obresti. Takrat podatek, da državni dolg predstavlja le slabih 80 odstotkov vrednosti BDP, ne bo dosti pomenil. Dražji denar namreč lahko, kaj hitro sproži krizo, podobno energetski, ko za bistveno več denarja dobiš v stanovanje manj kalorij in toplotni primanjkljaj počasi začne vplivati na celotno potrošno izbiro, predvsem pa na krčenje želodcev, počitek in rekreacijo pod tujim soncem. V prevedenem jeziku to pomeni manj izobraževanja, zdravstva, kulture, znanosti, varnosti ter družinskih pomočnikov za oskrbo invalidov in ostarelih. 

        No ja, v državni malhi se skriva še slabih 10 milijard. Država jih lahko proda in s tem pokrije del javne potrošnje ali pa denar nameni za poplačilo nekaj skromnih odstotkov dolga. Vsekakor bi bilo izkupička od prodaje krepko premalo, da bi se lahko otresli dolžniških seskov. To pomeni zgolj eno, da bomo za manj denarja garali bistveno bolj, da bodo naši "vrli" voditelji poplačevali sranje, ki so ga pridelovali ves čas od osamosvojitve. Njihov prispevek k ekonomski suverenosti, brez katere ni politične, je dobro razviden že iz upravljanja državnega oziroma našega skupnega premoženja. Namesto da bi po 30 letih imeli pod palcem 80 ali 100 milijard in zajeten dividendni zaslužek, se otepamo z bolhastimi vprašanji, kako se čim prej znebiti državnih podjetij za dobro provizijo. 

Predsedniki uprav SDH niso nikoli znali pojasniti, zakaj
podjetja iz njenega portfelja poslujejo z nizkimi donosi.

Sl.vir: Delo

        V šestih letih je vrednost srebrnine padla za domala milijardo in sedemsto milijonov, donosnost lastniškega kapitala pa nikakor ne seže čez 7 odstotkov. Gre za zakleto pripoved ali nesposobnost vlad, ki so hkrati v vlogi skupščine SDH, družbe, ki tehta vrednost državnega premoženja. Osebno sem prepričan, da ima tudi kanček malomarnosti svoje prste vmes. Kdo le bi se trudil, zavzemal za strateške cilje gospodarskih družb in krepil njihovo premoženje, ko pa ga ob vsaki politični rotaciji odstrelijo in za določen čas postavijo na stranski tir? Resnici na ljubo, če bi pretkani župan Jankovič takole gospodaril v glavnem mestu, bi verjetno še danes vozili drva za ogrevanje s Pohorja in Notranjske, po tirih pa bi škripal kakšen predpotopni tramvaj in golobi bi se zapletali v pajčevino električnih napeljav. Tako pa v Ljubljani z okolico javni holding skrbi za osnovne in nadstandardne bivalne potrebe občanov, medtem ko se po celotni Sloveniji srečujemo z razpadajočim in zaudarjajočim državnim zdravstvom. Manj kot dve leti so "sposobni" janševiki potrebovali, da se množično prenaročamo k vračem, šamanom in drugim alternativnim zdravilcem, kjer ni vrst, in sedaj "slike" celo upajo, da bom volil zanje! Kot da si želim kompleksnega razsula družbe, v kateri se praktično udejanjam domala celo življenje? 

        Janševizem, anarhizem in nihilizem so si precej blizu. Vsak po svoje na neki način ruši državo zastarelih vrednot, medtem ko jo zgolj prvi dobesedno spreminja v eksploatacijsko polje neoliberalizma. Zaradi nesposobnosti, konceptualne nedorečenosti ali pohlepa, ali pa kar vsega troje? Protikovidni ukrepi so jasno pokazali, kako hitro je možen preskok iz subjektivnosti in suverenosti v delovno taborišče. Kako hitro ljudem nataknejo maske, jih zaprejo v stanovanja, prepovejo druženje, jih spremenijo v državno lastnino, ki potem dobesedno na ukaz umira po sanatorijih, po možnosti s cevjo v pljučih. 

Bo naša prihodnost temeljila na najemu? 

Sl.vir: IStock

        Za kovanje dobičkov na račun brezpravnih delavcev ne potrebujemo države, ampak vzgojni aparat, da nas naučijo, kdaj levo, kdaj desno in kdaj moramo le mirovati. Neubogljive bodo verjetno prepustili bolezni in jim odvzeli pravico do umiranja s cevjo v sapniku. Kakšna izbira! Ali te zaplinijo v kateri od zdravstvenih ustanov ali pa kar na ulici. Človek več ne loči skafandrov, pod katerimi tičijo policijske horde in pod katerimi so ljudje, ki po definiciji opravljajo dobro delo za naše zdravje. Ja, samodrštvo in zdravstveni totalitarizem sta se izkazala za odlična partnerja. A tisto, kar človeku vliva upanje, ni lomljenje volje, kot bi se izrazil ustavni pravnik Igor Vuksanović, temveč, kot je zapisala v sobotni prilogi Dela Nina Gostiša, da je upor edina prava metoda proti sramotnemu stanju, v katero smo se spravili.

        Ja, kaj pa ljudem brez lastnine sploh še ostane? Še posebej v družbi, ki je prepričana, da je mogoče živeti na kredit in da račun za bombonjere ne bo nikoli dospel v plačilo. V svetu, v katerem res domala lahko najamemo vse, je premoženje mogoče res balast, ki nam krati kratkotrajne užitke. Šele, ko ostaneš brez prihodkov ali pa so ti postali mizerne socialne pomoči, se oveš, kako pomembna naložba za težke čase je premoženje. A kaj, ko so nas neki zviti janševiki, nevedne kot smo, spravili na tobogan, po katerem drvimo in se trenutno niti ne zavedamo, da večje kot je navdušenje, od katerega nam jemlje sapo, nižje smo!