Olalaj!

     

    Ključno vprašanje, ki se nam samoumevno zastavlja, je, komu služi policija. Ljudstvu ali režimu? Naš odnos s policijo je že ves čas koronovanja humoristično-tragičen. Dogaja se nam protilogika. Nekaj podobnega, kar so doživljali vojaki v nekdanji JLA. Ko recimo beremo pred državnim zborom Zdravljico ali Sveto pismo, nas oglobijo. Ko polagamo na tlakovce odtise stopal, nas prav tako oglobijo, Ko se s kolesom peljemo čez Trg republike, nas oglobijo. In ko nas dodobra zaplinijo in namočijo, prav tako sledi globa. Verjetno, da pokrijejo stroške, ki jih imajo z maltretiranjem in natezanjem lastnega ljudstva? 

    A vrh so janševiške spletke dosegle, ko so "budni" režimski varuhi izstavili račun Pavletu. Dogodek bo končal v analih domačih butnglavskih zamisli. Kaznovati nekoga, ker se ironično pošali na račun ciničnega policaja, in mu podrobi s sočnim odgovorom, ni le vračanje nekdanjega prakse, ki jo je dopuščal nekoč razvpiti 133. člen. Zgrabiti nekoga za jezik, ker besede, ki jih izreka, niso povšeči režimskim varuhom in ga oglobiti, še najbolj spominja na nekdanje fašistične okupatorje na Primorskem, ki so preveč jezikave posiljevali z ricinusovim oljem. Časi se spreminjajo in načini očitno tudi. Ja, ja, je že tako, da nekateri mislijo, da morajo sramoto s seboj v grob nesti, ker vedo, da se jih po dobrih delih nihče ne bo spominjal.

Ferdo Falir

Verzovanje

So zgodaj vstali.

Po obrednih opravilih,

nenapisanih pravilih,

v krčmo vaško so zavili in

si duška dali.

Takšen bil je dan proštenja,

dan nedeljski, blagoslov poštenja,

trikrat cepljenega modrijana,

kljub vsemu ali prav zato, butalskega občana.

O Butale, srečna vas domača,

da na vekomaj bi stale,

bi prešerne godbe v njih igrale,

in pohlepa žejnim nikdar ne poplača!

A kaj, ko glave na županstvu so se vnele.

Klele, modrovale, butaljubne pesmi pele,

staremu so že pred letom krono snele,

na njegovo mesto pa Cefizeljna posele.

Saj ne, da bil bi bistroumni mož napačen,

bil samo je, neverjetno, stalno lačen,

a v demokraciji tehta se vsaka žlica,

še posebej tistemu, ki ima preveč okrogla lica.

Najprej butnglavi so jadikovali,

potlej odkrito s prstom nanj kazali,

žugali moledovali, pred županstvom peli in plesali,

"nespodobno" kodeks brali, ga bahato izzivali.

A Cefizelj se ni dal,

Kaj šele, da bi se bal.

Strumne pisal je odloke,

Butnglavce je spreminjal v bolniško-policijske krofe.

Enkrat pa je vsega dosti.

vseh ljudi ne moreš spet voditi h krsti.

Božja volja dolgo obrača,

da kasneje človek vrača in sprevrača!

Kar naenkrat ulica je pela,

kot da vas na jackpotu je zadela,

Kislo v želodcu se spahuje, stres Cefizlja obvladuje.

"Kakšna tole je dežela," tuli, "ko nihče več ne miruje?" 

se sprašuje.

"S smrtjo mi grozijo gnide!

Zgolj za brisanje usranih riti jim odlok prav pride!

Norca delajo se demokrati!

Jim pokažem, da v isto Kahlo ni mogoče srati!"

"Naučim zalege reda,

vidi naj, kaj je cankarjanska beda"

Si Cefizelj omisli policaja,

ne brihtnega preveč, takšnega pač, ki ugaja.

"Na ulice gasilce," tuli, "in poplavne vreče!

s soljo, zažgano krmo, dimom jim podkuri. 

Z gorjačo lrepko udari tja čez pleča,

Butale, vsak Butalec naj občuti, da ga je izdala sreča!"

"Ne, ne boj se, peri glave, s curkom stisni ob zidove,

uklanjaj, tlači, zvijaj jim vratove.

Kdor se pošali, tega zgrabi in 

naloži jih barabi!"

"Globe, konje, pse, lisice, deli brce in udarce,

 naj račun dobijo vsi, kdor iz nas brije norce.

Kar je levo, kar pohodi, v karanteno jih napodi psihopate,

dražgoške junake, kulturbunde, veseljake, libertinske demokrate!

Deli tudi tistim, ki nekoč bili smo brati, dopovej jim,

da spomin konča se za županovimi vrati!"

Spusti se z ljudstvom v špetir:

"Mi nismo horda," tuli policaj, "to ste vi, ki netite nemir,

ki upirate se igli, maskam, sili, zimski uri,

se posmehujete adeptom ponižni anusni naturi!"

Naliv ošabni zlije se po tlaku,

hlapčevski nemir prodanih čutiti je v zraku.

"Ne boste vi po meni srali!

Ne boste vi po meni scali!

Jaz sem vendar Olalaj,

Olalaj, butalski policaj!"