Pobudnik petkovih protestov

Na 96. petkovem protestu smo državljani, protestniki, janševiški vladi, policiji, državnemu pravobranilstvu in tržnemu inšpektoratu podelili grde črne packe; nekakšen Rorschachjev test ljudske psihološke analize. Do neba zaudarja zatohlost režima, ki se zmrduje nad ustavno pravico po svobodnem zbiranju in mirnem izražanju mnenj ter odločbo ustavnega sodišča U-I-50/21-39, izdano 17. 06. 2021, v kateri so ustavni sodniki presodili, da so bili vladini odloki, ki so prepovedovali shode oziroma jih omejevali na deset udeležencev, neskladni z ustavo. 

        Tokrat so janševiki na ključno vprašanje, kdo je pobudnik petkovih protestov, dobili konkreten odgovor. Nihče, ki se shajamo pred parlamentom, dejansko pred spomenikom revoluciji, se ni odpovedal ustavno zajamčeni in zakonski pravici, da nastopi tudi kot aktivni pozivnik in ne zgolj pasivni udeleženec shoda. Se pa razume, da vloge organizatorja ne more prevzeti nihče od nas. Te se že ves čas tesno oklepa vrhovni janševik sam. On je tisti, ki nas z dejanji in odzivi priganja, da se shajamo ob lepem in grdem vremenu. Za miselne vijuge očitno nepismenih kršilcev pravnega reda republike bo nazorni odgovor verjetno spodbudil nove zaplete. Držijo se namreč znanega rekla, da tam, kjer je volja, je tudi pot. A kaj, ko se njihova očitno izgublja v ustavnopravnem labirintu, datum novih volitev pa se hitro približuje. 

        Edini, ki niso občutljivi na spremembe politične oblasti, so policaji. Vzgojeni, da poslušno služijo vsakemu režimu. Čeprav bi v prvi vrsti morali varovati ustavni red in skrbeti za spoštovanje zakonov ter ščititii predvsem oblast ljudstva, kot to zapoveduje ustava, so poslušni janševiški kliki in delajo zoper nosilca oblasti. Tudi zato petkovi protesti nastavljajo zoprno ogledalo policiji. Slednja se namreč vedno pogosteje plazi med protestniki in poniglavo izvršuje ukaze "samoodstopljenega" ministra za notranje zadeve, ko s kamerami, pripetimi na jopiče snema udeležence in manifestira moč skorumpiranega režima. Seznam odkritih nasprotnikov režima se očitno popolnjuje. Pravega bomo iztresli iz volilnih skrinjic 24. aprila. 

Vsiljivec

Sl.vir: BoBo/BorisŽivulović

           Policija in demokracija pač ne gresta skupaj. Sta kot voda in olje, najboljša mešanica za eksplozijo. Demokracija je nekakšno poslanstvo svobode, policija, meč zatiranja. S policijo se ne da sodelovati. Pri njej gre izključno za enosmerni odnos; od vrha navzdol, kjer poznajo le še besedo, razumem. Ne umem ali razumem! Ko predanost nadomesti intelekt, so mogoče zlorabe v vseh smereh in na več načinov. Ničkolikokrat se je to že potrdilo, da zaupanje policaju samodejno pomeni že ovadbo. Zato, korak od njih. Naj tavajo v megli, ki jih je porodila. 

        Pritlehno se plazijo državne hijene in poskušajo raniti namišljeno zver. Človek bi rekel, da imajo vsaj toliko zamisli kot protestna skupščina, a kaj, ko si ob vsakem ugrizu polomijo gnile zobe. Jenullu nabijajo visoke kazni, druge ki skrbijo za vzdušje pred veličastnim spomenikom, pa poskušajo obremeniti z odškodninami za predvajanje avtorske glasbe. Ni bilo dovolj sporočilo SAZASa, da protestnikov ne bodo priganjali, in dokazila, da so tudi avtorji privolili v predvajanje posnetkov. Nekateri se celo sami udeležijo protestov, da nastopijo v živo. Režim je kmalu pokazal, da mu pohlevnih in nečastnih ljudi ne manjka in nad protestnike, torej vse nas, ki smo z napisi visoko v zraku dokazovali, da smo pobudniki petkovih shodov, kmalu poslal tržne inšpektorje. Ja, cela država s policijo, javnim pravobranilcem, tržnimi tečnobami in še kom lovi zajca iz Jenullovega čarobnega klobuka. Kot, da se nihče od državnih zgub, ki jih futramo državljani, ni bolj poglobil v pojasnila ustavne odločbe U-I-50/21-39:

Sl.vir: BoBo/BorutŽivulović

"17. točka. Ustava v prvem odstavku 42. člena zagotavlja pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Ta pravica varuje povezovanje več oseb z namenom sodelovanja pri javnem izražanju ter izmenjavi idej in mnenj. V njenem okviru je varovana pravica do organizacije zbiranj in do udeležbe na njih. Čeprav gre za individualno pravico, se ta zaradi svoje specifične narave lahko uresničuje le kolektivno. Pravica ne varuje zgolj zborovanj, na katerih se javno razpravlja in polemizira, temveč tudi najrazličnejše oblike skupinskega ravnanja, vključno z neverbalnimi izraznimi oblikami. Sem spadajo tudi zbiranja z značajem protesta, na katerih udeleženci svoje mnenje javno izražajo na ilustrativen ali drug način, ki privablja pozornost tretjih oseb. Zbiranja v smislu 42. člena Ustave pa ne pomenijo zabavne ali komercialne prireditve, saj so te namenjene zgolj povezovanju ali zabavanju brez skupnega cilja sodelovanja pri javni obliki izražanja mnenj."

        Torej, ustavno pravico po združevanju in mirnem protestiranju, posamično ali kolektivno, lahko brez nekih pravnih pomislekov začinimo tudi z glasbenimi vložki, saj zbiranje za izražanje mnenj ali mnenjsko podporo ne predstavlja komercialnega nastopa. Težko bi rekli, da odgovorni državni uradniki, ne vedo, kakšne na pol gnile kostanje polagajo v protestniški ogenj. Le kaj pomeni kodeks časti, v zameno za redno "plačko"? Toda mar gre res le za nedolžno spreobračanje predpisov ali za kaj bolj pritlehnega in družbeno nevarnega; recimo subtilni državni terorizem? Takšno zastraševanje lahko na nekaterih ljudeh pusti tudi dolgotrajne posledice. Še posebej, če gre za nezakonito delovanje države, ki jo posamezniki zgodovinsko prepoznavajo kot oblastno avtoriteto. 

        Upajmo, da bodo pisma, naslovljena na mestno policijo, državno pravobranilstvo in tržni inšpektorat, ki jih je Jaša v naši družbi odnesel na pošto, spodbudila odgovorne k ponovnemu razmisleku o ustavno zajamčenih človekovih pravicah in brezpogojni ter osladni, nezakoniti pokornosti janševikom. Kljub vsemu nekateri nikdar več ne bodo zmogli moči, da nam odkrito pogledajo v oči. No ja, če smo odkriti, kdo sploh bi si želel pogleda izdajalca človeškega značaja?